27. člen ZAzil-UPB2

Ker v izpodbijanem sklepu tožene stranke določena omejitev gibanja za tožnika preneha učinkovati dne 10.2.2008 do 19.06 ure, kateri datum je že pretekel, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu.

Tožba zoper sklep o omejitvi gibanja, vložena po preteku 3 dni od vročitve sklepa, je prepozna.

Ker je omejitev gibanja za tožnika prenehala učinkovati dne 7.2.2008 ob 16.30 uri, to je z istim dnem kot je o pritožbi odločalo pritožbeno sodišče, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu.

Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja in sicer po določbi 3. alinee prvega odstavka 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v navedenem delu, ki se nanaša na zgoraj citirani razlog, v zadostni meri obrazložila vse dejanske, pravno relevantne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Razlog, zaradi katerega je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Če si tožnik z vloženo pritožbo ne morejo izboljšati svojega pravnega položaja, oziroma doseči ugodnejše rešitve, nimajo pravnega interesa za pritožbo. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji vrhovnega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena. V tem primeru je bila podlaga za omejitev gibanja tožnikom določena v 27. členu ZAzil, zato ne gre za kršitev ustavnih pravic oziroma za odločanje o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, saj je zoper sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Že to, da prosilec ni prepričljivo pojasnil razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zakaj ni zaprosil za azil v Bosni in Hercegovini, kjer je več kot eno leto prebival pred prihodom v Republiko Slovenijo, je zadostna podlaga za sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek.

Če prosilec za azil lažno prikaže razloge, na katere se sklicuje oziroma če vloži prošnjo z namenom odložiti prisilno odstranitev iz države, se mu lahko omeji gibanje.

Omejitev gibanja na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil ni edini način omejitve gibanja, zato mora pristojni organ, ki je po navedeni določbi upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, v obrazložitvi odločbe - sklepa o omejitvi gibanja, navesti razloge, zaradi katerih je odredil omejitev gibanja na način iz 2. alineje 2. odstavka 27. člena ZAzil.

Razlog, zaradi katerega je bilo tožnikoma začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le tedaj, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

V zadevi ne gre za odločanje o zakonitosti posamičnega dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v tožnikove človekove pravice in svoboščine, saj ima tožnik zoper izdani sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ko je obravnavalo konkretno zadevo na podlagi 1. odstavka 4. člena in 66. člena ZUS-1 (2. odstavek 75. člena ZUS-1), saj bi moralo upoštevati, da je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa, kasneje pa jo je razširil na sklep tožene stranke o omejitvi gibanja (22.11.2007).

Upravno sodišče je pravilno ocenilo okoliščine, da je tožnik po prijetju prošnjo za azil vložil le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Po presoji pritožbenega sodišča, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, so bili razlogi za omejitev gibanja tožniku že ugotovljeni in obrazloženi v sklepu tožene stranke z dne 24.7.2007. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, kar izhaja iz sodnih spisov, da je tožnik zoper ta sklep vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo (opr. št. U 1533/2007 z dne 3.8.2007), to sodbo pa je s svojo sodbo (opr. št. I Up 542/2007 z dne 20.8.2007) potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da obe sodbi v celoti pritrjujeta ugotovitvam tožene stranke, da dejansko obstaja sum, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek.

Pravilna je ugotovitev upravnega sodišča, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil šele štiri dni po ilegalnem prihodu v Slovenijo, pri čemer je na zaslišanju potrdil, da je že ob odhodu iz Albanije vedel za možnost uveljavljanja azila. Ugotovljena dejstva pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo sum zavajanja postopka, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države.

Če prosilec za azil ne predloži nobenih listin, s katerimi tujec po določbi Zakona o tujcih - 75. člen dokazuje istovetnost in zato identitete prosilca ni mogoče ugotoviti, je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 27. člena Zakona o azilu.

Tožnika sta s svojim navajanjem povsem različnih razlogov, zaradi katerih sta ponovno zaprosila za azil, vnesla dvom v svoje trditve, da naj bi v izvorni državi imela težave in iz njunega ravnanja izhaja utemeljen sum, da zavajata oziroma zlorabljata azilni postopek.

Ker mladoletni otroci delijo usodo staršev, je po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka na podlagi v upravnem postopku ugotovljenih dejanskih okoliščin pravilno presodila, da je potrebno omejiti gibanje tudi mladoletnima otrokoma ob tem, da so bili za omejitev gibanja njunih staršev izkazani z zakonom določeni pogoji iz 27. člena ZAzil.