506. člen ZGD-1

Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.

Zahtevek, ki se glasi „Ugotovi se, da se razveljavijo sklepi skupščine ...“ je bil po stališču višjega sodišča v tem delu premalo natančno oziroma premalo določno opisan, da bi bil (tudi v kontekstu ostalih zahtevkov te tožbe) razumljiv. V takih primerih je dolžnost sodišča (če na to ne opozori že nasprotna stranka), priskrbeti vsa potrebna pojasnila in opraviti materialno procesno vodstvo (prim. 285. člen ZPP). Pravice, ki gredo družbeniku (materialne in članske), so praviloma sorazmerne z višino poslovnih deležev, vendar družbena pogodba tako glede udeležbe pri dobičku kot glede vezanosti obsega pravice upravljanja na poslovni delež lahko določi drugače. Dispozitivnost družbenikov za različno ureditev teh vprašanj v družbeni pogodbi ter za odstopanje od načela sorazmernosti tako glede delitve dobička kot glede obsega pravic upravljanja je domala neomejena. Zakonske določbe so torej subsidiarne narave, kadar na primer z družbeno pogodbo upravljanje ni urejeno. Določba prvega odstavka 506. člena ZGD-1 eksplicitno pooblašča družbenike, da v družbeni pogodbi sami lahko določijo, da je glasovalna pravica nekaterih družbenikov omejena. Zato je neutemeljen pritožbeni očit

Pomembno je, da družba ne more uresničevati pravic iz lastnih deležev (četrti odstavek 506. člena ZGD-1), kar pa ob dejstvu, da ima družba A., d. o. o., lastni poslovni delež v višini 50 % osnovnega kapitala, seveda pomeni, da ima vse glasovalne pravice v družbi toženka, ki ima preostalih 50 % osnovnega kapitala, na kar pravilno opozarja tudi pritožba. V situaciji, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi tožnik, če s tožbenim zahtevkom uspe, postal edini družbenik s pravico uresničevanja glasovalne pravice in bi na skupščini odločal o vseh vprašanjih družbe, tudi o imenovanju direktorja, s čimer bi vplival na vodenje družbe. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da položaj tožnika ni varovan že z izdano prepovedjo odsvojitve in obremenitve toženkinega poslovnega deleža (I. točka izpodbijanega sklepa). Prav tako velja pritrditi tožniku, da se s predlagano začasno odredbo ne posega v redno poslovanje in dejavnost družbe. S predlagano začasno odredbo tožnik želi le zavarovati sedanje stanje, ko ima zaradi strukture osnovnega kapitala toženka (kot imetnica 50 % osnovnega kapitala) edina glasovalno pravico v družbi – zavarovanje pa zahteva na način, da se toženki kot družb

O tem, kdo bo poslovodja d. o. o., odločajo družbeniki te družbe z glasovanjem na skupščini. Sama družba ne more iz lastnih deležev uresničevati glasovalnih pravic. Kadar pride do spora med družbeniki o tem, kdo naj bo poslovodja družbe in hkratne izvedbe več skupščin, so praviloma za rešitev spornega razmerja legitimirani družbeniki, ne pa sama družba, ki niti nima svoje lastne sposobnosti izjavljanja volje, saj jo izjavlja preko fizičnih oseb, njenih zakonitih zastopnikov. Če obstaja med družbeniki spor o višini njihovih glasovalnih pravic in posledično o tem, kdo ima pravico odločanja o imenovanju poslovodje družbe, pa ravno pride do take situacije, do katere je prišlo tudi v konkretnem primeru, in sicer da družba z dvema zakonitima zastopnikoma, ki vsak od njiju zastopa interese ene skupine družbenikov, dejansko deluje in nastopa sama proti sebi, kar je tako v korporacijsko pravnem kot v procesnem smislu nedopustno. Zato družba ne more uresničevati pravic namesto družbenikov.

Iz notarskega zapisnika skupščine jasno izhaja, da se je tožnik (po svojem pooblaščencu) že vnaprej odločil, da predlaganega sklepa skupščine o spremembi družbene pogodbe ne bo podprl (ker naj bi bil nepotreben in škodljiv za interese družbe in njenih družbenikov). To pa po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da v zvezi z izpodbijanim sklepom ni podana (sicer pavšalno) zatrjevana kršitev pravice do obveščenosti tožnika iz drugega odstavka 395. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1.

Za prikazovanje pravih relativnih razmerij med družbeniki v d.o.o., ki ima lastne poslovne deleže, je treba na novo izračunavati njihova razmerja, ki ustrezajo dejanskim koorporacijsko pravnim upravičenjem, tako upravljavskim kot premoženjskim. Vrednost celotnega kapitala družbe se vedno deli samo z zunanjimi deleži družbenikov. Vrednost kapitala ob pridobitvi bo zato s pravilno uporabo materialnega prava potrebno na novo oceniti.

ZGD-1 v 510. členu kot pravilo za veljavno odločanje na skupščini določa večino glasov vseh družbenikov in ne večino glasov prisotnih. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

Družbenikova upravljalska pravica, udejanjena na skupščini, ni absolutna. Omejena je v tistih primerih, ko v koliziji interesov družbe in družbenika obstaja možnost, da bodo družbenika na skupščini pri uresničevanju glasovalne pravice vodile njegove lastne koristi, ne pa koristi družbe. Šele s sklepom skupščine o določitvi nagrade direktorju družbe se je vzpostavilo dolžniško upniško razmerje med družbo in njenim direktorjem, na eni strani terjatev direktorja, na drugi pa obveznost družbe, da mu na podlagi sklepa skupščine to nagrado izroči s prenosom lastnih poslovnih deležev. Zato ne more biti dvoma, da ima izpodbijani sklep vse atribute obligacijskega pravnega posla, ne pa narave korporacijsko pravnega in da gre torej za situacijo, ko je po samem zakonu glasovalna pravica S. Š. kot družbenika, istočasno pa tudi direktorja družbe, izključena.