517. člen ZGD-1

Časovne meje pravnomočnosti določajo trenutek, na katerega se nanaša pravnomočnost. Gre torej za vprašanje, stanje do katerega trenutka sodišče upošteva, ko odloča v zadevi. V rednem pravdnem postopku časovne meje pravnomočnosti opredeljuje trenutek zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe pa je to čas izdaje sodne odločbe. O oblikovalnem učinku vpisa v javno knjigo govorimo takrat, kadar z vpisom v to knjigo nastane ali preneha določena pravica ali pravno razmerje. Takšen vpis je tudi vpis spremembe pravnoorganizacijske oblike družbe v sodni register.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Pri izročitvi nepremičnin kot stvarnega vložka je potrebno upoštevati 49. člen SPZ, ki določa da se za pridobitev lastninske na nepremičnini zahteva vpis v zemljiško knjigo, vpis pa se opravi na podlagi listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo. To pomeni, da je treba šteti, da je izročitev nepremičnine kot stvarnega vložka opravljena, ko družba na temelju ustrezne listine pridobi možnost vpisa v zemljiško knjigo2. Takšno možnost pa daje šele zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je podpis overjen. Ker je bil podpis na Dogovoru o vplačilu stvarnega vložka, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo, overjen po datumu od katerega učinkuje prepoved odtujitve in obremenitve, je na podlagi 99. člena ZZK-1 zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ovira za vpis lastninske pravice na predlagatelja.

Sodiščema nižjih stopenj po oceni revizijskega sodišča ni mogoče očitati, da bi iz tistih ugotovljenih indicev, ki so bistveni, napravili nelogičen in nekonsistenten sklep o obstoju nagiba za sklenitev spornih poslov. Ta nagib, ki je bistveno vplival na odločitev, je torej prav izognitev posledicam ničnosti menjalne pogodbe. Revizijska teza, da ni vsak posel, sklenjen med obvladujočo in odvisno družbo, že sam po sebi ničen, sicer drži, vendar sodišči nižjih stopenj takega stališča niti nista zavzeli. Razmerje med družbama je v obravnavani zadevi pomembno predvsem zaradi tega, ker je šlo za povečanje osnovnega kapitala s stvarnim vložkom (v obliki spornih nepremičnin). Sklep o povečanju osnovnega kapitala družbe po 517. členu ZGD-1 sprejme skupščina družbenikov, ki je organ družbe. Edina družbenica druge toženke pa je bila takrat prav A., d. o. o. V tem smislu je imela zato slednja, kot zapiše sodišče prve stopnje (in čemur revizija neutemeljeno nasprotuje), popoln nadzor nad ravnanji druge toženke oziroma vsaj nad njenim ravnanjem pri sklepanju pravnih poslov, ki so predmet tega postopka.

Tožeča stranka se je v okviru trditvenega gradiva glede vrste, števila ur in cene opravljenih del ter porabljenega materiala povsem upravičeno (zaradi številčnosti posameznih postavk in v izogib nepotrebnemu ponavljanju) izrecno sklicevala na račun z dne 3.9.2012 in račun z dne 24.9.2012, specifikacijo materiala in storitev, oziroma spisek porabljenega materiala in spisek opravljenih ur, pri čemer je vse te pisne dokumente tudi predložila v sodni spis. Toženec je vlogo tožeče stranke z listinskim gradivom prejel, pri čemer pa v postopku na prvi stopnji sploh ni konkretno ugovarjal, da tožeča stranka v zvezi z opravljenim delom sploh ni podala konkretnih navedb. Zaradi tega je sodišče prve stopnje omenjeno listinsko gradivo povsem upravičeno upoštevalo kot del pravočasne trditvene podlage tožbe.

Pri zlorabi pravne osebe po 4. alineji prvega odstavka 8. člena pa bi pravna oseba lahko poslovala (je bila zmožna poslovati, ker je npr. imela stvari, ki jih je prodajala, oz. finančna sredstva, s katerimi bi te stvari lahko nabavila), vendar po volji družbenika tega ni več počela, ker je bilo celotno poslovanje oz. bistveni del poslovanja s tretjimi osebami (poslovnimi partnerji) prenesen na drugo osebo, in sicer iz razloga, da zlorabljena pravna oseba svojim upnikom ne bi bila sposobna odplačati dolgov.

Osnovni kapital tožnice se je povečal iz sredstev družbe, tj. s preoblikovanjem drugih postavk lastnega kapitala (preoblikovanje čistega dobička v osnovni kapital) in torej nedvomno ne na način, kakršnega je kot relevantnega, ob upoštevanju njegovega namena (razvoj podjetja in uspešen prenos razvojnih idej podjetnih posameznikov in skupin v tržno uspešne podjeme in ustvarjanje novih inovativno naravnanih podjetij s potencialom rasti, s poudarkom na razvoju in komercializaciji proizvodov, procesov in storitev), določal razpis.

Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere okoliščine kažejo na to, da bo brez začasne odredbe prišlo do razpolaganja s poslovnim deležem v tretje toženi stranki. Zgolj dejstvo, da vpis prenosa poslovnega deleža v sodni register ni konstitutiven, pač pa deklaratoren, na kar se sklicuje izpodbijani sklep, samo po sebi še ne izkazuje te nevarnosti. Prav tako morebitna izguba pravnega interesa za tožbo, sama po sebi ne izkazuje za verjetno nevarnost, da bo brez izdane začasne odredbe tožeči stranki nastala težko nadomestljiva škoda. Ker je regulacijska začasna odredba dopustna le v primerih, ko je to edini možen način za preprečitev ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena, bi sodišče prve stopnje moralo konkretneje pojasniti razloge, ki takšno začasno odredbo opravičujejo.