418. člen ZGD-1

Pritožnica ne trdi, da niso bile izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 34. člena ZSReg za vpis izbrisa subjekta vpisa iz sodnega registra. Trdi le, da ta nima poravnanih vseh obveznosti. Pri tem izrecno ne izpodbija izjave upravitelja, da so poravnane vse "znane" obveznosti, oziroma ne navede dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je upravitelju terjatev upnice bila znana oziroma lahko bila znana. Upnik, ki ni prijavil terjatve oziroma je nanjo opozoril šele v pritožbi zoper sklep o izbrisu subjekta vpisa iz sodnega registra po opravljenem postopku redne likvidacije, ne more uspeti z golimi trditvami, da subjekt vpisa nima poravnanih vseh obveznosti.

Načeloma v registrskem postopku pri odločanju o zahtevku za vpis, ko je predlogu ugodeno, ni treba, da je sklep obrazložen, vendar pa ZSReg določa tudi, da je registrski sklep, s katerim je ugodeno zahtevi, po potrebi lahko obrazložen. Za tak primer je v konkretni zadevi tudi šlo. Registrsko sodišče ni navedlo razlogov za svojo odločitev, sodišče druge stopnje pa ocenjuje, da bi te v konkretnem primeru moralo navesti. Pri presoji utemeljenosti predloga za zaključek postopka likvidacije bi moralo sodišče prve stopnje opraviti materialno pravni preizkus pravilnosti poročila po 415. členu ZGD-1. Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije.

Ker so torej pri prenehanju družbe z redno likvidacijo pravni nasledniki družbeniki, sodišče prve stopnje tožbe ne bi smelo zavreči. Upoštevati bi moralo 3. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek (že po zakonu) prekine, če je stranka, ki je pravna oseba, prenehala obstajati. Sodišče o tej prekinitvi izda sklep, ki ima deklaratorni značaj. V skladu s prvim odstavkom 208. člena ZPP nato izda sklep o nadaljevanju postopka, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik (lahko tudi na predlog tožnika) povabi, naj to storijo.

Razlogi za prenehanje družbe so podani, če ni mogoče v zadostni meri doseči ciljev družbe ali če obstajajo kakšni drugi utemeljeni razlogi za prenehanje družbe. Ti razlogi v postopku odločanja o predlagani začasni odredbi niso bili izkazani, saj je bilo ugotovljeno, da družba, kljub številnim sporom med družbenikoma, uspešno posluje. V predlogu za izdajo začasne odredbe mora biti terjatev določno opredeljena. Konkretno terjatev, v tem primeru gre za bodočo terjatve do sorazmernega dela preostanka likvidacijske mase, je treba ugotoviti po vsebini, da se lahko preveri obseg izdane začasne odredbe. Šele konkretno opredeljena terjatev omogoča preizkus vsebinske povezave med uveljavljenim zahtevkom ter namenom (vsebino) predlagane začasne odredbe.

Pritožnik ni izkazal položaja družbenika. Kot upnik in nekdanji zakoniti zastopnik, ki ima denarno terjatev do tretjetoženca, ne more preprečiti prvotoženki, z verjetnostjo izkazani edini družbenici tretjetoženca, uresničevanje korporacijskih pravic, ki iz deleža izhajajo (prvi odstavek 416. člena ZGD-1 v zvezi s 132. členom ZD). S trditvami, da je imel tožnik določena pričakovanja do pokojnega edinega družbenika, da bo vstopil v družbo, pa ni izkazana verjetnost njegove terjatve, ker več razlogov govori proti tem dejstvom kot za ta dejstva. Sodišče druge stopnje poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen nobeden izmed kumulativno podanih pogojev, za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ. Le kot dodatne razloge je sodišče prve stopnje v 14. točki poudarilo, da predlog ni utemeljen tudi zato, ker tožnik ni izkazal, da začasna odredba lahko doseže namen zavarovanja (prvi odstavek 273. člena ZIZ). Sodišče druge stopnje pritrjuje tudi tem razlogom, na posplošeno stališče v pritožbi v zvezi z nestrinjanjem pritožnika z razlogi v 14. točki izpodbijanega sklepa pa niti ni dolžno odgovarjati.

Z zatrjevanjem, da v posledici nezakonitih ravnanj po zaključenem postopku likvidacije toženec ne bo več obstajal, do tedaj pa bo razprodal vse premoženje, zaradi česar v primeru ugodilne sodbe v delovnem sporu ta ne bo izvršljiva, pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev tožnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma da mu bo nastala težko nadomestljiva škoda. Tožnik je namreč že verjetnost obstoja terjatve neuspešno utemeljeval s sklicevanjem na nezakonita ravnanja toženca v zvezi z likvidacijskim postopkom. Poleg tega razprodajo in razdelitev premoženja toženca uveljavlja zgolj na pavšalni ravni.

Ker se določba drugega odstavka 321. člena ZFPPIPP, kot tudi vse tiste, ki so opredeljene v 421. členu ZFPPIPP, med drugim tudi določbe ZGD-1 o postopku redne likvidacije, uporabljajo le smiselno, način razdelitve premoženja v postopku prisilne likvidacije ni obvezna vsebina načrta poteka likvidacijskega postopka, saj je način razdelitve odvisen od vrste dejavnikov, ki se lahko pokažejo šele tekom postopka.

Upravitelj sicer res s študijem literature in sodne prakse s področja insolvenčnega kot gospodarskega statusnega prava s pripravo za izpit za upravitelja pridobi znanja, ki jih potrebuje pri nadaljnem delu. Vendar pa vprašanja, ki so se zastavila v tem postopku s strani dveh družbenikov, ki sta glede prodaje delnic dolžnika v družbi A., d. d., oziroma njene razdelitve, oblikovala diametralno nasprotni stališči, presegajo znanje, ki ga pridobi upravitelj tako s področja insolvenčnega kot gospodarskega statusnega prava pri študiju zahtevane literature po Programu za strokovni izpit.

V postopku prisilne likvidacije so stranke postopka družbeniki družbe, nad katero se vodi postopek. Ker se v tem postopku po drugi alineji 2. točke 421. člena ZFPPIPP smiselno uporabljajo določbe oddelka 3.6. tega zakona o upravitelju, ni podlage za sklepanje, da predloga za razrešitev upraviteljice ne bi mogel podati družbenik družbe v likvidaciji. Ker so edino njeni družbeniki stranke postopka, ni nobenega razumnega razloga, da v primeru kršitev obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan, tega razrešitvenega razloga ne bi smeli oziroma mogli uveljavljati in bi bila razrešitev pridržana zgolj odločitvi sodišča po uradni dolžnosti. Družbeniki družbe v likvidaciji so torej po stališču pritožbenega sodišča procesno legitimirani za vložitev zahteve za razrešitev upravitelja.

Sprejeti je treba zaključek v pravnomočni sodbi, da številna nesoglasja in spori med družbeniki, ki jih je sodišče v pravnomočni sodbi natančno analiziralo, utemeljujejo sklepanje, da soglasja družbenikov, na katerega se sklicuje vložnik, ki naj bi bilo jasno, dano vnaprej, ni bilo. Zato je na mestu konkluzija v pravnomočni sodbi, da se v obsojenčevem ravnanju odraža njegova poslovna nezvestoba, kot nosilca poslovodske funkcije do družbe in da je bilo njegovo ravnanje v očitnem nasprotju z njenimi interesi. Obsojenčevo ravnanje je imelo za posledico nezakonito zmanjšanje premoženja družbe O. na eni in povečanje premoženja T., v kateri je bil obsojenec edini družbenik, na drugi strani. Obsojenčevo ravnanje pri prodaji delnic očitno kaže na njegovo nezakonito izvajanje funkcije ravno zaradi vključevanja svojega ekonomskega interesa. Razlogi, s katerimi je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljilo tako stališče so razumni, obsojenčev zagovornik pa z lastno interpretacijo o danem soglasju, ki ga ni bilo, in zatrjevanjem na tej podlagi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno, z zahtevo ne more uspeti.

Materialni upravičenci iz naslova odškodninskih zahtevkov proti članom poslovodstva in nadzornega sveta so delničarji. Torej so lahko le delničarji nosilci pravic iz materialnega prava in kot takšni tudi pravdna stranka. Ker pa prvi odstavek 595. člena ZGD-1 določa, da lahko tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov zaradi nastale škode proti članom poslovodstva in nadzornega sveta prenosne družbe vloži le posebni zastopnik, delničarji nimajo samostojne procesne legitimacije. Torej ne morejo samostojno uveljavljati svojih odškodninskih zahtevkov nasproti članom poslovodstva in nadzornega sveta. V njihovem imenu in za njihov račun lahko te zahtevke uveljavlja posebni zastopnik. Ker mora posebni zastopnik tožbo za uveljavitev odškodninskih zahtevkov skladno z določilom prvega odstavka 595. člena ZGD-1 vložiti na račun vseh delničarjev, bi morala kot tožeča stranka v tem postopku nastopati skupnost delničarjev prenosne družbe.

Z izbrisom iz sodnega registra je prenehal le upnik kot pravna oseba, ne pa tudi (njegovo) premoženje, ki je ostalo po koncu rednega likvidacijskega postopka. Ker je v skladu s sprejetim sklepom z dne 17. 5. 2019 njegova prevzemnica edina družbenica, je torej ta (glede tega premoženja) pravna naslednica upnika že po samem zakonu. Pravno nasledstvo pa obsega vse terjatve, ki jih je imel upnik pred prenehanjem, torej tudi terjatev upnika do dolžnika, ki se izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku.

Registrsko sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na to, ali so izpolnjeni materialno pravni pogoji za izbris družbe iz sodnega registra po zaključku redne likvidacije. Ključni podatek, ki mora biti vsebovan v poročilu je med drugimi tudi ali je imel subjekt vpisa upnike in, če jih je imel, da so vse terjatve upnikov poplačane (4. alineja 412. člena v zvezi s 415. členom ZGD-1). Ker v poročilu tega podatka ni, bi bilo registrsko sodišče dolžno v okviru materialno pravnega preizkusa predloga in predloženih listin (odpravljiva nesklepčnost), pozvati upravitelja, da se izjasni o morebitnih terjatvah upnikov.

V primeru, ko je najdeno premoženje izbrisane družbe nepremičnina oziroma solastniški delež na nepremičnini, je možnost pridobitve (so)lastninske pravice (edine) družbenice izbrisane družbe na takšnem premoženju glede na določbo 68. člena Ustave odvisna od statusa državljanstva družbenice. Materialnopravno zmotno je namreč stališče družbenice izbrisane družbe in stečajne upraviteljice v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti, da status državljanstva ni odločilen, ker naj bi šlo za univerzalno pravno nasledstvo družbenika nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Ovira za pridobitev lastninske pravice tujega državljana na nepremičninah je urejena v 68. členu Ustave. Določb 373. člena ZFPPIPP in 418. člena ZGD-1 ni mogoče razlagati kot zakona v smislu 68. člena Ustave, s katerim bi bila urejena pravica vseh tujih državljanov, da na tej podlagi lahko pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah.

Ker je bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatve preprečiti obrezuspešenje bodoče izvršbe, mora upnik, ki takšno odredbo predlaga, navesti dejstva, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči realizaciji njegove terjatve. Okoliščina, da je toženka v postopku likvidacije, ne izkazuje nevarnosti onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve terjatve.

Pritožba izpodbijanemu sklepu ne očita, da na podlagi tistih listin, ki so bile osnova za njegov vpis, ne bi smel biti opravljen izpodbijani vpis, pa tudi ne, da niso bile predložene vse listine za takšen vpis, ali da listine niso bile izdane s strani organov oziroma oseb, ki jih v skladu z zakonom lahko izdajo. Obravnavana pritožba izpodbijanemu sklepu namreč očita, da vsebina listine, tj. izjava likvidacijskega upravitelja, ni resnična, ker niso v celoti poravnane vse obveznosti družbe. To pa ne more biti predmet materialnopravnega preizkusa iz 34. člena ZSReg.

Če udeleženci v registrskem postopku razpolagajo z zahtevki (pravicami) v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi pravili (npr. ker se želi imetnik poslovnega deleža z odtujitvijo tega deleža izogniti omejitvam iz 10.a člena ZGD-1). V takšnem primeru sme registrsko sodišče ugotavljati tudi dejstva, ki jih udeleženci niso navajali, in izvajati dokaze, ki jih udeleženci niso predlagali. Če registrsko sodišče ugotovi, da gre za takšna nedovoljena razpolaganja, lahko predlog za prenos poslovnega deleža tudi zavrne.

Ker je pravni osebi priznana pravna subjektiviteta, je pravna oseba ločena od njenih ustanoviteljev, članov. Pravna oseba nastopa v pravnem prometu neodvisno od svojih članov in ima tudi zahtevke, ki pripadajo njej in ne članom. Pravice in obveznosti pravne osebe niso obenem pravice in obveznosti njenih ustanoviteljev, članov. Ker družbeniki iz sodnega registra izbrisane družbe z omejeno odgovornostjo niso njeni univerzalni pravni nasledniki, njenih terjatev tudi po njenem prenehanju niso upravičeni uveljavljati.

Likvidacijski načrt, ki niti ni z zakonom predviden dokument, ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bodo zapadle šele čez 5 let. Zaradi tega prijava terjatev v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnica te terjatve ne bi mogla uveljavljati v sodnem sporu in pri tem zahtevati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Ker je pravno sredstvo zoper sklep o vstopu novega upnika pritožba in ne ugovor (9. člen ZIZ) in se zato kontradiktornost ne zagotavlja v ugovornem postopku, jo je treba zagotoviti v postopku odločanja o spremembi upnika. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nadaljevalo izvršilni postopek le v korist enega izmed delničarjev, ki pa je lahko upravičen le do izterjave sorazmernega dela terjatve v skladu z njegovim deležem (418. člen ZGD-1), saj ne gre za solidarnost na upniški strani.