VSL sklep I Cpg 289/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo zastopanje družbe A. A. d d. o. o. (podredno pa, da bi se ji to omejilo na način, da bi lahko družbo zastopala le skupaj s tožečo stranko), prepovedalo opravljanje konkurenčne dejavnosti in naložilo kazen v višini 15.000,00 EUR, ki bi jo morala plačati ob vsaki kršitvi.

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožba pravilno opozarja na nepravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da predlagan odvzem oziroma omejitev pooblastila tožene stranke za zastopanje družbe A. A. d. o. o. ne pomeni primernega sredstva zavarovanja, saj z njim ni mogoče doseči namena zavarovanja (torej preprečitve nastajanja težko nadomestljive škode). Tožeča stranka namreč toženi ne očita zgolj opustitve izdaje računov za storitve, ki jih je opravila družba A. A. d. o. o. Očita ji, da je zlorabila svoja pooblastila (kot zakonita zastopnica navedene družbe) in strankam te družbe naročila naj storitve, ki jih je družba zanje opravila, plačajo na račun družbe A. B. d. o. o. Ne očita ji torej le opustitve, ki je s prepovedjo (ali omejitvijo) aktivnih ravnanj ne bi bilo mogoče preprečiti. Očita ji prav aktivna ravnanja, ki jih v primeru, da bi bilo začasni odredbi ugodeno, tožena stranka ne bi več mogla opravljati. Namen zavarovanja bi torej s sprejemom predlagane začasne odredbe bil dosežen – tožena stranka ne bi več mogla (brez odobritve tožeče stranke) zahtevati plačila na drug račun, če bi dolžniki kljub temu plačali konkurenčni družbi, pa bi bila takšna plačila neveljavna.(1)

6Drugo vprašanje pa je, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe. Kot je bilo v predmetnem postopku že večkrat pojasnjeno, je prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen ta, da predlagatelj z verjetnostjo izkaže, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo nastala (objektivni pogoj, določen v prvem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). V obravnavanem primeru to pomeni, da bi morala tožeča stranka z verjetnostjo izkazati utemeljenost zahtevka, da se toženo stranko izključi iz družbe A. A. d. o. o. - kar z drugimi besedami pomeni, da bi morala z verjetnostjo izkazati, da tožena stranka s svojim ravnanjem družbi A. A. d. o. o. povzroča škodo ali da za to obstoji kakšen drug utemeljen razlog (tretji odstavek 501. člena Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD-1).

7V prvotnem postopku je tako sodišče prve stopnje kot višje sodišče štelo, da je ta pogoj izpolnjen. Vendar pa sta tedaj obe sodišči odločali zgolj na podlagi navedb, ki jih je v zvezi s tem podala tožeča stranka. Skladno z navodili višjega sodišča, je sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju o predlogu, v postopek pritegnilo tudi toženo stranko. Ta je podala številne navedbe, s katerimi je oporekala trditvam, podanim s strani tožeče stranke. Tako je po presoji višjega sodišča potrebna ponovna ocena izkazanosti verjetnosti obstoja terjatve.

8Na trditev, da je sporne storitve opravila družba A. A. d. o. o., račune zanje pa izdala družba A. B. d. o. o., je tožena stranka odgovorila, da so storitve opravile osebe, ki niso več zaposlene v družbi A. A. d. o. o., ampak v družbi A. B. d. o. o. ter da je ponudbe in naročilnice za storitve dala ta družba. Navedla je tudi, da nasprotnega ne morejo izkazovati delovni nalogi, ki jih je predložila tožeča stranka. Višje sodišče se s takšnim stališčem ne strinja. Dejstvo, da so bili delovni nalogi izdani, zadostuje za verjetnost, da so storitve opravile osebe, ki so v nalogih navedene ter da so jih opravile kot delavke družbe A. A. d. o. o. Trditve tožene stranke, da navedene osebe od oktobra 2015 niso več zaposlene v tej družbi (ampak v družbi A. B. d. o. o.), na to ne morejo vplivati. Iz predloženih delovnih nalogov (priloge A29 do A55) namreč izhaja, da je bila večina spornih storitev opravljenih v obdobju od januarja do aprila 2015, ostale pa celo v letu 2014. Vse storitve so bile torej opravljene v času, ko so bile osebe, ki so jih opravile (kar je navedeno v delovnih nalogih in česar tožena stranka ne zanika), zaposlene v družbi A. A. d. o. o. Ker je navedena družba tudi izdala delovne naloge, je z verjetnostjo izkazano, da je prav ona plačala vsaj stroške dela navedenih oseb. Iz predloženih računov (priloge A6 do A28) nadalje izhaja (in tožena stranka tega ne prereka), da so bile storitve kljub temu v celoti plačane družbi A. B. d. o. o. Tako je po oceni pritožbenega sodišča z verjetnostjo izkazano, da je tožena stranka v zgoraj navedenem obdobju povzročala škodo družbi A. A. d. o. o., saj je ta (vsaj deloma) plačevala za opravo storitev, za katere je celotno plačilo prejela družba A. B. d. o. o. Navedeno pomeni, da je objektivni pogoj za izdajo predmetne začasne odredbe izpolnjen.

9V zvezi s subjektivnim pogojem (drugi odstavek 272. člena ZIZ) je tožeča stranka najprej zatrjevala, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki jo tožena stranka družbi A. A. d. o. o. povzroča s preusmerjanjem denarnih tokov (opisanim v prejšnji točki). Kot je bilo obrazloženo, je z verjetnostjo izkazano, da je družba A. A. d. o. o. do aprila 2015 (ko je bila opravljena zadnja od v tem postopku zatrjevanih storitev) plačevala delavce za opravo storitev, za katere je plačilo prejela družba A. B. d. o. o. (s čimer ji je seveda nastajala škoda). Situacija se je po oceni pritožbenega sodišča bistveno spremenila oktobra 2015. Tožeča stranka namreč ne prereka navedb tožene, da so tedaj prav tisti delavci, ki so storitve opravljali (so bili za to usposobljeni in so imeli ustrezne licence) odpovedali pogodbe o zaposlitvi v družbi A. A. d. o. o. in se zaposlili v družbi A. B. d. o. o. (družba A. A. d. o. o. pa posledično ni več imela ustreznega kadra, ki bi lahko opravljal okoljske storitve, s katerimi se ukvarja tožena stranka).(2) Iz tega izhaja, da ni več podana verjetnost, da bo tožena stranka storitve opravljala preko zaposlenih v družbi A. A. d. o. o. Da bi obstajala nevarnost za nastanek kakšne druge (drugačne) škode, pa tožeča stranka ne zatrjuje. Za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode zato izdaja začasne odredbe ni (več) potrebna, kar pomeni, da prvi od zatrjevanih subjektivnih pogojev ni izpolnjen.

10Prav tako tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji škoda (ki bi v končni poledici lahko pripeljala do stečaja družbe A. A. d. o. o.) nastaja iz razloga, ker tožena stranka opravlja storitve preko družbe A. A. d. o. o., plačilo zanje pa prejema družba A. B. d. o. o. Kot je že bilo obrazloženo od oktobra 2015 takšna situacija ni več verjetno izkazana (druga možna škoda pa ni zatrjevana). S tem tudi ni verjetno izkazano, da tožena stranka s svojim zastopanjem družbe A. A. d. o. o. le-tej povzroča škodo. Če ne povzroča škode družbi, je ne povzroča niti tožeči stranki. To pomeni, da ta ne trpi nobenih negativnih posledic. Posledično ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka, če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, utrpela blažje posledice, kot bi jih brez njene izdaje trpela tožeča stranka.

11Predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki prepovedalo zastopanje oziroma omejilo pooblastila za zastopanje družbe A. A. d. o. o. tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen (čeprav iz drugih razlogov kot izhajajo iz zaključkov sodišča prve stopnje).

12Pravilna je tudi zavrnitev predlagane začasne odredbe v delu, v katerem tožeča stranka predlaga, da se toženi stranki prepove opravljanje kakršnekoli dejavnosti, ki bi lahko pomenila konkurenco družbi A. A. d. o. o. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na določbo 41. člena ZGD-1. Navedena določba ni kogentna. Že iz nje same je namreč razvidno, da lahko akt o ustanovitvi družbe prepoved konkurence zaostri, lahko pa tudi določi pogoje, pod katerimi je kateri od oseb, ki jih zadene prepoved konkurence, vendarle dopuščeno delovati v konkurenčni družbi. Sam ZGD-1 torej dopušča možnost dogovora o tem, kdaj (pod kakšnimi pogoji) se konkurenčna prepoved v konkretni družbi ne upošteva. Glede na neprerekane trditve tožene stranke, da sta obe pravdni stranki sporazumno opravljali konkurenčno dejavnost, vsaka v okviru svojega s. p., že več let pred vložitvijo predmetne tožbe, je pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da se tožeča stranka na konkurenčno prepoved iz 41. člena ZGD-1 ne more sklicevati. Stranki sta jo namreč sporazumno izključili.

13Pri tem višje sodišče še ugotavlja, da je cilj, ki ga tožeča stranka dejansko zasleduje s predlagano začasno odredbo o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, preprečitev izdajanja računov ene družbe za storitve, ki jih opravi druga družba (zatrjuje, da gre za konkurenco pri opravljanju istih poslov). Takšno ravnanje ne pomeni kršitve konkurenčne prepovedi. Gre za problematiko, ki se bo lahko reševala v kazenskih ali odškodninskih postopkih. Ker tožeča stranka ne zatrjuje, da bi tožena stranka opravljala še kakšno dodatno (drugo) konkurenčno dejavnost (torej ne zgolj storitev, ki jih dejansko opravi družba A. A. d. o. o.), zaradi katere bi tožeči stranki nastajala škoda, pa njen predlog za izdajo začasne odredbe v tem delu niti ne predstavlja primernega sredstva zavarovanja.

14Tožeča stranka torej zaradi sporazumne odpovedi konkurenčni prepovedi ne more doseči prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti tožene stranke v drugih družbah, hkrati pa s predlagano začasno odredbo ne more preprečiti zgoraj očitanega ravnanja. Predlog za izdajo začasne odredbe zato tudi v tem delu ni utemeljen.

15S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker ti ne vodijo do drugačne odločitve, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje, njegov sklep pa obenem ni obremenjen s kršitvami na katere višje sodišče skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16Skladno s prvim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločalo tudi o pritožbenih stroških. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (smiselno prvi odstavek 154. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben. Posledično mora tudi tožena stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Glede na navedeno so irelevantni pritožbeni očitki o tem, da tožeča stranka sama računov za opravljene storitve ne bi mogla izdati, saj so jih stranke že veljavno plačale drugi pravni osebi ter da je zmotno namigovanje sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka z začasno odredbo morala zahtevati, da se toženi stranki naloži, da izda ustrezne fakture za storitve, ki jih je opravila družba A. A. d. o. o.

Op. št. (2): Tožnikove trditve, da družba A. B. d. o. o. sploh nima zaposlenih, tako niso verjetno izkazane. Nasprotno (da ima 3 ali 4 zaposlene) je razvidno tudi iz izpiska iz strani bizi.si, ki ga je v spis vložila tožena stranka.