268. člen ZGD-1

Dejstvo, da sodišče prve stopnje tožnikovih kršitev ni opredelilo po 1. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (temveč po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ne pomeni, da takšne okoliščine v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1 niso podane. V okoliščinah konkretnega primera ni pomembno, kdo je izdal in tožniku vročil pisno seznanitev in vabilo na zagovor v zvezi z nameravano izredno odpovedjo, temveč je odločilno, da so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 s tem, da je bil tožnik pisno seznanjen z očitanimi kršitvami in mu je bil omogočen zagovor v roku najmanj treh delovnih dni.

Iz prvega odstavka 82. člena ZSDU izhaja, da je za imenovanje delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj kandidata za delavskega direktorja. Iz smiselne uporabe te določbe izhaja pravilo, da je za odpoklic delavskega direktorja pristojen nadzorni svet, svet delavcev pa je le upravičen predlagatelj odpoklica. Ni utemeljena smiselna uporaba določb 83. člena ZSDU, po kateri bi delovno sodišče v kolektivnem delovnem sporu lahko odpoklicalo delavskega direktorja. Imenovanje delavskega direktorja s strani sodišča je pogojeno z neuspešno drugo fazo, tj. z neuspelo določitvijo skupnega kandidata oziroma z neuspelim imenovanjem kandidata, katerega je v medsebojnem usklajevanju skupno predlagal odbor, ki se je v ta namen posebej oblikoval iz predstavnikov lastnika in sveta delavcev. V primeru odpoklica delavskega direktorja pa druge faze že po naravi stvari ni mogoče izvesti.

Določba pogodbe o zaposlitvi za poslovodenje družbe, ki tožniku podeljuje pravico do nadaljevanja delovnega razmerja v družbi tudi v primeru prenehanja pogodbe o poslovodenju iz krivdnih razlogov (pri čemer se ti krivdni razlogi nanašajo izključno na obveznosti iz naslova poslovodenja), ni nična. Zakon nadaljevanja delovnega razmerja z nekdanjo poslovodno osebo ne prepoveduje, sodna praksa pa ga dopušča.

Čeprav sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve vseh dokaznih predlogov, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti, niti za kršitev (drugega odstavka 287. člena ZPP), ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejstva, ki jih je toženka dokazovala, za odločitev niso bila bistvena. Upoštevaje, da toženka ni uveljavljala, da niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje, da tožnik ne bi bil upravičen do nadaljevanja delovnega razmerja po odpoklicu s funkcije na drugem delovnem mestu, pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje ni izpodbijala (na primer zaradi napak volje), niti ni zatrjevala, da bi bila pogodbena določba nejasna, je za odločitev bistveno le vprašanje, ali določba nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, da bi bila nična (prvi odstavek 86. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 88. člena OZ in 14. členom ZDR-1).

Utemeljena je pritožbena graja, da je bila izpodbijana odpoved podana s strani upravičene osebe, pristojne za zastopanje toženke v razmerju do tožnika, zato ni obremenjena s formalnimi napakami, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved. Ker ni tako ravnalo, temveč se je omejilo na materialnopravno zmotno presojo, da je odpoved nezakonita že zaradi njene podaje s strani neupravičene osebe, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 21 obrazložitve, da v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju d. o. o.) določba 514. člena ZGD-1, prvi odstavek, ne predstavlja podlage za uporabo 268. člena istega zakona, ki sicer ureja imenovanje in odpoklic uprave v delniški družbi (v nadaljevanju d. d.). Določbe o nadzornem svetu v d. d., ki so glede na dikcijo prvega odstavka 514. člena ZGD-1 uporabljive (tudi) v d. o. o., so določbe od 273. do vključno 284.a člena ZGD-1, med tem ko se določba 268. člena ZGD-1 dejansko nanaša na imenovanje in odpoklic uprave (poslovodstva) d. d. ter je umeščena v 5. oddelek (Organi delniške družbe), pododdelek 2 (Uprava). Ker je imenovanje in odpoklic poslovodstva v d. o. o. urejeno posebej, in sicer v določbi 515. člena ZGD-1, po pravilnem stališču izpodbijane sodbe o odpoklicu poslovodje v d. o. o. ni mogoče odločati na podlagi 268. člena ZGD-1. Glede na navedeno ne drži trditev pritožbe, da prvi odstavek 514. člena ZGD-1 „napotuje“ na uporabo vseh določb ZGD-1 o nadzornem svetu v delniški družbi. Ker torej v obravnavani zadevi sklep nadzornega sveta toženke v skladu z 86. v zvezi s 14. členom OZ ni ničen (ne more b

Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da pogodbena zaveza toženke o razporeditvi oziroma ponudbi pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto velja le v primeru, če tožnik po izteku štiriletnega mandata ne bi bil ponovno imenovan za generalnega direktorja v funkciji uprave družbe. Pogodba o zaposlitvi ne določa obveznosti toženke, da v primeru predčasnega odpoklica tožnika razporedi na drugo delovno mesto. Ker je bil tožnik odpoklican pred iztekom mandata, mu toženka ni dolžna ponuditi zaposlitve za delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da se v primeru, ko se je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom ukvarjala z enako dejavnostjo, obseg izgubljenega dobička ugotavlja na podlagi podatkov o preteklem poslovanju. Normalen tek stvari v pomenu tretjega odstavka 168. člena OZ je poslovanje v takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v preteklih obdobjih povečanem (oz. zmanjšanem) za stopnjo rasti (nazadovanja) tega poslovanja v preteklih obdobjih. Dopustno je sicer dokazovati, da bi lahko zaradi določenih posebnih okoliščin prišlo do bistvene spremembe pri obsegu oškodovančevega poslovanja v obdobju, za katerega se ugotavlja izgubljeni dobiček. Ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je bila tožnica z mesta predsednice uprave toženke odpoklicana iz neutemeljenih razlogov, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s tem, ko tožnici ni omogočila opravljanja funkcije predsednice uprave do izteka mandata, je toženka kršila svoje obveznosti do tožnice po pogodbi o zaposlitvi. Toženka ne more uspeti s poudarjanjem, da je Pogodba o zaposlitvi tožnici zakonito prenehala. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi v obravnavanem primeru predstavlja le izvršitev nezako

Vse formalne kršitve avtomatsko ne pomenijo neveljavnosti sklepa nadzornega sveta. Presoja formalne neveljavnosti terja glede na navedeno predvsem odgovor na vprašanje, kako pomembne so posamezne formalne napake. Sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave je korporacijskopravni akt, pravna posledica katerega je prenehanje korporacijskega razmerja. Pri tem gre za postopek znotraj delniške družbe, ki ima naravo zasebnega prava, samo korporacijsko razmerje pa je sklenjeno izključno za zagotavljanje delovanja delniške družbe. Kot prostor za uveljavljanje individualnega interesa odpoklicanega člana uprave je zato le skozi morebitno zaslišanje (pravica do izjave) v drugih pravnih razmerjih in ne na sami seji nadzornega sveta. Ni najti pravne podlage za zaključek, da mora biti članu uprave oziroma direktorju v postopku razrešitve (oziroma odpoklica) dana možnost obrambe glede razlogov za odpoklic. Poslovodne funkcije tožnica ne more avtomatično kar izključiti iz svoje osebnosti in se predstavljati le kot delničarka. Nenazadnje je pomembno kako so drugi udeleženci sestanka dojemali položaj tožnice in ne v kakšnem svojstvu se jim je tožnica predstavila. Intenziteta

Tožnika uveljavljata pogodbeno škodo, katere nastanek sta izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti (op. glej navedbe o prejemkih po pogodbah in trajanju mandatov) in ki je (čeprav je njena višina povezana s prejemki po pogodbi) ne gre enačiti s pravicami iz delovnega razmerja. Zahtevek za nadomestilo prejemkov iz delovnega razmerja (na podlagi delovnega razmerja), ki je bil pred delovnimi sodišči zavrnjen, ni zahtevek za plačilo odškodnine na pogodbeni podlagi.

Primerna sankcija za kršitev določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, ki določa razloge za odpoklic posameznega člana uprave ali predsednika, je ničnost in ne izpodbojnost takega sklepa.

Pravna narava razmerja med direktorjem in družbo je dvojna: korporacijskopravna na podlagi sklepa o imenovanju direktorja in obligacijskopravna na podlagi pogodbe. Pri razrešitvi je slika zrcalna (sklep o odpoklicu kot korporacijskopravni akt, ki mu sledi odpoved pogodbe, to je obligacijskopravnega razmerja). Predmet vpisa v sodnem registru so samo korporacijskopravni akti.

Sklep nadzornega sveta o odpoklicu direktorja in imenovanju novega ima oblikovalni učinek, saj z njim nadzorni svet prekinja oziroma vzpostavlja korporacijskopravno razmerje med družbo in njenim zakonitim zastopnikom. Vpis/izbris tega razmerja v sodni register pa ima le publicitetni učinek (8. člen ZSReg), s katerim se posvedoči prenehanje oziroma nastanek pravnega razmerja, pomembnega za pravni promet, zato gre le za deklaratoren vpis. Oblikovalni sklep nadzornega sveta je lahko podvržen civilnopravnim sankcijam v primeru njegove morebitne neveljavnosti. V primeru ničnosti sklepa o odpoklicu zakonitega zastopnika pa je njene učinke (ex tunc) iz razlogov pravne varnosti treba omejiti. Tako novoimenovanemu zakonitemu zastopniku družbe kot družbi sami in tretjim je namreč treba zagotoviti, da se zanesejo na veljavnost imenovanja zakonitega zastopnika, dokler neveljavnost sklepa o odpoklicu ni pravnomočno ugotovljena. Učinki ničnosti sklepa nadzornega sveta iz navedenih razlogov izjemoma veljajo za naprej (ex nunc) od pravnomočnosti ugotovitve njegove ničnosti dalje.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sta sodišči pravilno uporabili materialnopravne določbe 86. člena OZ o ničnosti, ko sta presodili, da sporno določilo 20. člena Pogodbe o zaposlitvi ni nično, čeprav naj bi nasprotovalo kogentnim določbam ZGD-1.

Vrhovno sodišče je glede določbe četrtega odstavka 49. člena ZDR-1 zavzelo stališče, da je določba kogentne narave, zato se tožnik v pogodbi o zaposlitvi za opravljanje funkcije predsednika uprave ni mogel veljavno dogovoriti za prenehanje prejšnje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ker ta pogodba o zaposlitvi s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ni prenehala veljati, je bilo prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki nezakonito.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da so bili očitki v nezaupnici očitno neutemeljeni. Zato je tožniku pravilno dosojena pogodbeno določena odpravnina.

Hujša kršitev obveznosti in nezaupnica iz krivdnih razlogov sta dva ločena, samostojna razloga za odpoklic iz prvega odstavka 17. člena Individualne pogodbe. Tožnik ni bil odpoklican zaradi hujših kršitev obveznosti. Samo glede teh lahko velja stališče, da se morajo nanašati na opravljanje funkcije direktorja družbe, s katere funkcije je bil odpoklican, saj to neposredno izhaja iz Individualne pogodbe ("če direktor huje krši svoje obveznosti"). Za izrečeno nezaupnico pa ni nujno, da je posledica ravnanj, storjenih pri opravljanju funkcije, s katere je direktor odpoklican. Razlogi za utemeljen izrek nezaupnice so pomensko odprti in omejeni zgolj z zahtevo, da ne smejo biti očitno neutemeljeni. To so lahko ravnanja direktorja, ki ne pomenijo hujših kršitev njegovih obveznosti in niso neposredno povezana z opravljanjem funkcije ali pa dejstva, za katera je lastnik izvedel kasneje in direktorja, če bi zanje vedel prej, vodenja poslov ne bi zaupal.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da NS toženke tožnikov z izpodbijanim sklepom ni odpoklical iz utemeljenih razlogov po 268. členu ZGD-1. V takšni situaciji sicer drži razlog sodišča prve stopnje, da ZGD-1 ne vsebuje določb o neveljavnosti sklepa nadzornega sveta, vendar je ob začetni neenotnosti (novejša) sodna praksa, kot pravilno izpostavlja pritožba, dopustila presojo veljavnosti sklepa, takšno smer pa zagovarja tudi pravna teorija.3 Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na osamljeni odločbi VS RS, da veljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati, je zmotno in bi pripeljalo do tega, da bi ob veljavnosti sklepov nadzorni svet v praksi postal prevladujoči organ delniške družbe. V primerih kot je obravnavani je treba glede veljavnosti sklepov nadzornega sveta smiselno uporabiti OZ (analogna uporaba 86. člen OZ (ničnost pogodb) v zvezi s 14. členom OZ (drugi pravni posli)). Neveljaven sklep vodi k neveljavnosti odpoklica, pri čemer materialne napake sklepa (npr. njegova neutemeljenost na podlagi zakonske določbe 268. člena ZGD-1) povzročijo njegovo ničnost. Ničnost načeloma učinkuje za nazaj (ex tunc), vendar pa je treba v določenih primerih, kot je odpoklic člana upr

Tožnik je v tem sporu uveljavljal plačilo nadomestila za preventivne zdravstvene preglede, nadomestila za izobraževanje, nadomestila iz naslova letne premije za osebna zavarovanja, nadomestila za kolektivno nezgodno zavarovanje, nadomestila za prostovoljno pokojninsko zavarovanje, nadomestila za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, nadomestila iz naslova nagrad, nadomestila iz naslova uporabe službenega vozila, nadomestila iz naslova članarin in nadomestila iz naslova jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe. Vsi tožbeni zahtevki, tako kot jih je tožnik postavil, so vezani na obstoj delovnega razmerja tožnika po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ker pa je bilo o prenehanju delovnega razmerja že pravnomočno odločeno, tožnik ni upravičen do nadomestil, ker za obdobje, na katero se nanašajo, ni bil več v delovnem razmerju pri toženi stranki.