286. člen ZGD-1

Pogodbena ureditev, po kateri poslovodni delavec po odpoklicu s funkcije (tudi krivdnem) nadaljuje z delovnim razmerjem, ni v nasprotju z moralnimi načeli. Opravljanje dela v delovnem razmerju ni nemoralno. Pogodbeno določilo o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ne predpostavlja, kot neutemeljeno prikazuje toženka v pritožbi, da bi članica uprave svojo funkcijo opravljala brez zahtevane skrbnosti, pri čemer sodišče prve stopnje tega, ali toženka tožnici (še) lahko zaupa, utemeljeno ni ugotavljalo, saj za odločitev ni bistveno (bistveno bi bilo v primeru, če bi si tožnica prizadevala za reintegracijo na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1). Tožnici po odpoklicu s funkcije članice uprave, ker ji toženka skladno z veljavnim določilom pogodbe o zaposlitvi za določen čas za poslovodenje družbe ni zagotovila nadaljevanja delovnega razmerja, delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravne norme, na katero se sklicuje stranka. Šteje se, da je bil tožnik s funkcije predsednika uprave pri toženi stranki odpoklican brez utemeljenega razloga že zato, ker ta sklep ni bil formalno zakonit (ker niti v sklepu o odpoklicu niti v zapisniku seje nadzornega sveta niso bili vsebinsko opredeljeni razlogi za odpoklic). Odpoklic tožnika brez utemeljenega razloga je tudi v nasprotju z drugim odstavkom 286. člena ZGD-1. Tožniku glede na določbo drugega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi pripada odškodnina v prisojeni višini, zato ni odločilnega pomena dejstvo, da mu je sodišče prve stopnje to odškodnino prisodilo v vtoževani višini brez predhodnega odvoda davkov in prispevkov. Takšna odločitev je tudi v skladu z novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, na podlagi katere je zaključiti, da tožniku pripada znesek v (bruto) višini, kot ga vtožuje in da je obračun in odvod predpisanih dajatev stvar davčno upravnih organov. Ker je tožnik zahteval izplačilo zneska v višini, ki mu ga je sodišče prve stopnje prisodilo, ni prišl

V delniških družbah sklep skupščine ni predpostavka (pogoj) za uveljavljaje odškodninskega (tožbenega) zahtevka zoper bivše (ali aktualne) člane organe vodenja in nadzora.

V konkretnem primeru je tožnik zahteval varstvo svoje pravice na podlagi določbe 179. člena OZ, po kateri za prisojo denarne odškodnine ne zadošča le objektivno dejstvo kršitve dobrega imena in časti, temveč se zahteva tudi subjektivna komponenta. Kršitelj, če je oškodovančevo pravico kršil z žaljivo izjavo, mora tudi vedeti, da je izjava neresnična. Konkretno to pomeni, da so člani nadzornega sveta tožene stranke ob sprejemanju spornega sklepa o odpoklicu tožnika z mesta člana uprave iz krivdnih razlogov, morali tudi vedeti, da vsebina spornega sklepa ni resnična. Zakon torej pogojuje odškodninsko odgovornost kršitelja tudi s slabo vero oz. z neopravičljivo zmoto o resničnosti trditev, pri čemer je ta slaba vera sestavni del opredelitve protipravnosti škodljivega dejstva, ki kot odškodninska predpostavka sodi v trditveno in dokazno sfero tožnika.

Tožnik v tem sporu ni zahteval, da sodišče v izreku odloči o nezakonitosti odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, temveč je zahteval plačilo odškodnine oz. odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke. Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da v sporu o pravici do odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica ni možno presojati, ali je bil odpoklic utemeljen, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik res huje kršil svoje obveznosti, kot mu je bilo očitano v sklepu o odpoklicu. Zato je preuranjeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine oziroma odpravnine zaradi neutemeljenega odpoklica s funkcije člana uprave tožene stranke, saj bi to lahko storilo le na podlagi ugotovitve, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobe kršitve obveznosti. Tožnik ni upravičen do odškodnine v višini bonitete zaradi nezmožnosti uporabe službenega vozila v zasebne namene. Na podlagi pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik upravičen do uporabe službenega vozila za službene in zasebne namene. Dogovorjeno je tudi bilo, da pravica do prepustitve vozila ugasne med suspenzom delavca s strani družbe. Tožnik je zahteval od