78. člen ZVO-1-UPB1

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je ugotovitev sodišča, da je sprememba IED dovoljenja, ki je bilo izdano povsem neodvisno od ugotovitve, ali dovoljena dejavnost predstavlja tveganja večjih nesreč, samostojna zaključena celota, za katero sme organ izdati odločbo, pravilna in skladna z načelom preventivnosti?

Zoper odločbo o spremembi OVD po uradni dolžnosti je dovoljena pritožba, na kar je bil tožnik opozorjen v pravnem pouku izpodbijane odločbe, tožnik pa pritožbe ni vložil. Izpodbijana odločba je bila v obsegu izpodbijanja s sodbo tega sodišča I U 1502/2022 odpravljena in v tem obsegu zadeva vrnjena organu v nov postopek, predlog za dopustitev revizije pa ni bil vložen. S tem, ko je bila odločba odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh še ni bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožnik s tožbo, s katero tudi sam zahteva odpravo navedene odločbe, v tem primeru očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.

Preverjanje in sprememba okoljevarstvenega dovoljenja na podlagi 78. člena ZVO-1 se nanaša na spremembo vseh tistih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni pri njegovi izdaji, kar pomeni tudi na tiste zahteve v zvezi z nevarnimi snovmi, ki so predmet okoljevarstvenega dovoljenja za obrat. V postopku spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po 1., 2. in 5. točki 78. člena ZVO-1 določbe prostorskih aktov praviloma niso pravno relevantne

Okoljevarstvenega dovoljenja iz leta 2013 in njegovih sprememb iz leta 2016 ni mogoče odpraviti (kar je s tožbenim predlogom zahtevala pritožnica) na podlagi pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo, s katero je bilo to dovoljenje v letu 2021 spremenjeno.

Dejstvo, da celovita presoja vplivov na okolje, ki se zahteva pri pripravi in sprejemu splošnih prostorskih aktov, po izadji okoljevarstvenega dovoljenja ni bila opravljena, samo po sebi ne more vplivati na zakonitost okoljevarstvenega dovoljenja in ne terja njegove spremembe po 5. točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Ta se namreč nanaša na zahtevo po uporabi drugih tehnik zaradi obaratovalne varnosti procesa. Tudi v postopku za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja za napravo, ki lahko povzroči onesnaževanje okolja večjega obsega iz 68. člena ZVO-1 (IED naprava) mora pristojni organ preverjati, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje nesreč in omejevanje njihovih posledic. Če gre za napravo, ki uporablja nevarne snovi, pa mora preveriti tudi, ali so zagotovljeni ukrepi za preprečevanje večjih nesreč ter zmanjšanju njenih posledic v skladu z Direktivo Seveso III, na kar pa se nanaša dovoljenje za obrat iz 18. člena ZVO-1. Po ZVO-1 gre torej formalno za dve različni dovoljenji. To pa ne ne pomeni, da IED naprava, ki ima okoljevarstveno dovoljenje iz 68. člena, ne potrebuje tudi okoljevarstvenega dovoljenja iz 86. člena ZVO-1, če gre za napravo, ki je hkrati obrat

Revizija se dopusti glede vprašanj: Ali je stališče sodišča, da v postopku tako izdaje kot spremembe dovoljenja za IED napravo po Direktivi 2010/75/EU o industrijskih emisijah, ki jih obravnava Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) v pododdelku 2.1. IV. Poglavja, upravni organ ne sme preverjati, ali bi obratovanje naprave ustvarilo tveganja za okolje v nasprotju z Direktivo 2012/18/EU o obvladovanju nevarnosti in večjih nesreč (Direktiva Seveso III), skladno s pravom EU? Ali je pravilno stališče sodišča, da je v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1, nedopustno izvesti preverjanje skladnosti obratovanja naprave z Direktive Seveso III? Ali je kršitve, do katerih je prišlo pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja, s katerim se brez celovite presoje vplivov na okolje, ki jo zahteva Direktiva 2011/42 (Direktiva CPVO) znatno razširi dejavnost, nedopustno odpraviti v postopku preverjanja in spremembe okoljevarstvenega dovoljenja po uradni dolžnosti, na podlagi 5. točke prvega odstavka 78. člena ZVO-1? Ali je stališče sodišča o vezanosti na predhodno odločbo

V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZVO-1 torej nedvoumno predvideva posebno okoljevarstveno dovoljenje za IED napravo in posebno okoljevarstveno dovoljenje za obrat. Za pridobitev vsakega od teh dovoljenj je predpisan samostojen postopek, ki se začne izključno na vlogo stranke, medtem ko lahko do spremembe teh dovoljenj iz razlogov, ki so v zakonu izrecno našteti, pride tudi po uradni dolžnosti. Združevanje obeh postopkov je mogoče le na podlagi zahteve upravljavca, ne pa tudi po uradni dolžnosti.

V predmetnem okoljevarstvenem dovoljenju je treba natančno določiti vsebino obveznosti tožnice kot družbe za ravnanje z odpadno embalažo, ki izvaja (le) obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, kot je tudi določena v tretjem odstavku 41. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži. Odločanje o tem, da je družba za ravnanje z odpadno embalažo dolžna od izvajalca lokalne javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki prevzemati in odvažati odpadno embalažo, ni upravna stvar.

Sklicevanje na predpis, ki ureja ravnanje z embalažo in odpadno embalažo, ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo dispozitiv odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloča o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme; drugi sestavni deli odločbe, npr. obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, pa ne postanejo pravnomočni.

Za zapiranje odlagališča so bili ves čas predpisani pogoji oziroma je moral upravljavec izpolnjevati obveznosti, pri čemer so bili ti določeni v načrtu še neizvedenih del v zvezi z zapiranjem odlagališča, zdaj pa se ti določajo v okoljevarstvenem dovoljenju. Po svoji vsebini je tako potrjen načrt še neizvedenih del neke vrste dovoljenje za zapiranje odlagališča (ki ni dovoljenje za odlaganje - glej 16. točko 2. člena in 46. člen Pravilnika o odlaganju odpadkov), obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja pa pomeni spremembo pogojev, kot so določeni v tem načrtu. Po presoji sodišča gre zato v tem primeru za situacijo, kot je določena v prvi točki prvega odstavka 78. člena ZVO-1. Obravnavani postopek za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja je torej mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti, s čimer se po mnenju sodišča izkazuje podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi. Sodišče je sicer dolžno izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave RS. Vendar iz 22. člena Ustave RS ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave, temveč je glavna obravnava zgolj sr