UPRS Sodba IV U 65/2020-40

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za infrastrukturo, št. 06102-253/2016/19 z dne 17. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega in tega postopka v znesku 1.262,55 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo, je z izpodbijano odločbo odločil, da je zavezanec, A. d.o.o., dolžna, upoštevaje določila 73. in 74. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), odstraniti štiri objekte za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni eden za drugim ob državni cesti – hitri cesti H5, odsek 0434 priključek KP center (Slavček), v KM 0,200 desno, v naselju Koper, na robu površine za pešce, na cestnem svetu javne ceste. Objekti za obveščanje in oglaševanje so enostranski, dimenzije ca 3x4m (jumbo plakati) in so samostojno stoječi na parc. št. ..., k.o. ..., tik ob žičnati ograji Shoping centra na parc. št. .../18, k.o. ... (1. točka izreka). Rok za izvedbo ukrepa je najkasneje do 31. 3. 2017, zavezanka pa je dolžna obvestiti inšpektorat v peti dneh po izvedbi ukrepa (2. točka izreka). V 3. točki izreka je bilo odločeno, da stroški inšpekcijskega postopka niso nastali, in v 4. točki, da odločba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve.

2Prvostopenjski organ je odločitev oprl na ugotovitev, da so sporni objekti za obveščanje in oglaševanje postavljeni brez veljavnega soglasja, kar dokazujejo v postopku pridobljene izjave Družbe za avtoceste RS z dne 28. 9. 2016, Direkcije RS za infrastrukturo z dne 27. 9. 2016 in Mestne občine Koper z dne 28. 9. 2016. Mestna občina Koper je pojasnila, da je za obravnavane objekte izdala soglasje zavezancu, Javnemu podjetju M. d.o.o. (sedaj M. d.o.o.), kot odločbo o vpisu lokacij oglaševalnih objektov v kataster oglaševalnih objektov, lokacije pa je javno podjetje oddalo v najem najugodnejšemu ponudniku. Iz tega razloga je bila družba M. d.o.o. v postopek pritegnjena kot stranka z interesom.

3Zaradi sprememb in dopolnitev Odloka o občinskih cestah in javnih površinah (Uradni list RS, št. 22/2016), so bile vse lokacije po uradni dolžnosti izbrisane. Spremembe in dopolnitve odloka so se nanašale na oglaševanje ob občinskih cestah v naselju, kar je sedaj prepovedano. Odločba o izbrisu lokacij je pravnomočna in dokončna. Predmetna lokacija je bila v katastru vpisana pod zap. št. .... M. d.o.o. je v pisni izjavi z dne 10. 10. 2016 pojasnila, da ni izdala nobenega soglasja za postavitev obravnavanih objektov za obveščanje in oglaševanje, pojasnili pa so tudi, da na navedeni lokaciji sedaj noben uporabnik nima veljavnega soglasja ali dovoljenja za postavitev oglaševalskih objektov.

4Inšpekcijski zavezanec je v svoji izjavi pojasnil, da je bilo za obravnavane štiri objekte pridobljeno soglasje Mestne občine Koper, št. 3502-57/2010 z dne 25. 2. 2010, 3. točka soglasja, dovoljenje Direkcije RS za ceste, pa skladno z drugim odstavkom 68. člena Zakona o javnih cesta (v nadaljevanju ZJC), ni bilo potrebno, kar izhaja iz sodbe Upravnega sodišča RS, št. IV U 125/2012-9 z dne 4. 2. 2014. Prvostopenjski organ je v zvezi z navedenim pojasnil, da iz soglasja z dne 25. 2. 2010 ne izhaja sporna lokacija.

5Tožeča stranka odločitvi oporeka in vlaga tožbo iz vseh razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Pojasnjuje, da je za postavitev predmetnih objektov za oglaševanje pridobila vsa soglasja, lokacije oglaševalnih objektov pa so bile vpisane v kataster oglaševalnih objektov. Odločitev Mestne občine Koper, ki je iz katastra izbrisala lokacije več oglaševalnih objektov, med njimi tudi sporno, je protizakonita in retroaktivna. Pojasnjuje tudi, da je bilo dejansko stanje v zadevi ugotovljeno nepravilno in da so predmetni oglaševalski objekti, v skladu s 3. točko soglasja Mestne občine Koper z dne 25. 2. 2010, postavljeni na nepremičnini s parc. št. .../18 k.o. ... in ne na sosednji nepremičnini s parc. št. ... k.o. ..., kot to zmotno ugotavlja prvostopenjski organ. V soglasju Mestne občine Koper je sicer navedena nepremičnina s parc. št. .../1 k.o. ..., ki pa je bila še z drugimi parcelami združena v nepremičnino s parc. št. .../18 k.o. .... Prav tako objekti niso samostojno stoječi, ampak nameščeni na varovalni ograji in zaradi slabše nosilnosti dodatno podprti še s kovinskimi stebri. Sporni objekti so bili na navedeni lokaciji nameščeni v času pred uveljavitvijo ZCes-1, ko je torej pogoje določal Zakon po javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Glede na zakonske predpise in dejanske ugotovitve prvostopenjskega organa je napačen zaključek v izpodbijani odločbi, da je za postavitev konkretnega objekta potrebno soglasje direkcije. Ta soglasje poda zgolj za izjeme, ki jih določa drugi odstavek 47. člena ZJC in drugi odstavek 80. člena ZJC. Tožeča stranka ponovno poudarja, da je za postavitev objektov imela pridobljena vsa zahtevana soglasja, ki so bila v času izdaje izpodbijane odločbe veljavna. Ne soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je prvostopenjski organ ugotovil in razčistil bistvena dejstva in pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje. Prav tako materialni predpisi niso bili uporabljeni skladno z njihovim namenom. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga povrnitev stroškov postopka.

6Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

7Stranka z interesom v tem upravnem sporu, M. d.o.o., je v odgovoru na tožbo pojasnila razloge za spremembo Odloka Mestne občine Koper o občinskih cestah in javnih površinah, v katerem je bil dodan nov 33.a člen, ki določa, da je obveščanje in oglaševanje v območju občinske ceste prepovedano, ne glede na določbo prvega odstavka pa lahko pristojni organ izda soglasje za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, pod pogoji iz tega predpisa. Na podlagi te določbe je Mestna občina Koper ugotovila, da je odločbo o vpisu lokacije v kataster neskladna z omenjenim predpisom, zato je z novo odločbo z dne 14. 4. 2016 iz registra izbrisala več lokacij, med drugim tudi sporno lokacijo. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1216/2016-14 z dne 20. 3. 2017, v kateri se je sodišče opredelilo do očitka retroaktivnosti. Izrecno poudarja tudi, da ne glede prej navedeno, tožeča stranka za postavitev spornih objektov nikoli ni dobila soglasja. Predlaga, da sodišče tožbe zavrne in stranki z interesom povrne stroške postopka.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9V obravnavani zadevi je naslovno sodišče odločilo 4. 6. 2019 tako, da je tožbo zavrnilo. V postopku revizije tožeče stranke je Vrhovno sodišče RS dne 27. 5. 2020 s sklepom X Ips21/2020 reviziji ugodilo in prej navedeno sodbo naslovnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10V ponovljenem postopku odločanja sodišče na podlagi izvedene glavne obravnave ugotavlja, da je predmet sodne presoje v obravnavanem upravnem sporu odločba prvostopenjskega upravnega organa, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora odstraniti štiri objekte za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni eden za drugim ob državni cesti – hitri cesti H5, odsek 0434 priključek KP center (Slavček), v KM 0,200 desno, v naselju Koper, na robu površine za pešce, na cestnem svetu javne ceste.

11Med strankama tega upravnega spora je sporna lokacija postavitve štirih objektov za obveščanje in oglaševanje. Tako iz izpodbijane odločbe izhaja, da so sporni objekti postavljeni na zemljišču parc. št. ..., k.o. ..., za postavitev katerih si tožeča stranka ni pridobila veljavnega soglasja, tožeča stranka pa v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, v pritožbenem postopku in v tožbi zatrjuje, da so sporni objekti postavljeni na zemljišču parc. št. ..., prej ... k.o. ... in da je bilo za njihovo postavitev pridobljeno soglasje Mestne občine Koper št. 3502-57/2010 z dne 25. 2. 2010, izdano na podlagi določb 68. člena ZJC, predpisa veljavnega v času postavitve spornih štirih objektov za oglaševanje.

12Temeljno načelo splošnega upravnega postopka je načelo materialne resnice (8. člen ZUP). Zahteva, da je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. To pomeni, da je upravni organ, tudi inšpekcijski organ, dolžan razjasniti vse dejanske okoliščine zadeve, torej ugotoviti tista dejstva in okoliščine, ki so (138. člen ZUP) bistvena in odločilna za zakonito in pravilno odločbo. To so tista dejstva, ki jih določajo materialni predpisi, torej v konkretnem primeru v času izdaje spornih soglasij, oziroma postavitve spornega objekta, ZJC. Slednji je v določbi 68. člena (obveščanje in oglaševanje ob državni cesti) v prvem odstavku prepovedal postavljanje tabel, napisov in drugih objektov, ali naprav za slikovno, ali zvočno obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah zunaj naselja v varovalnem pasu ceste, dovolil pa je, da Direkcija za ceste soglasje za njihovo postavitev znotraj te razdalje izda, če so obvestila pomembna za udeležence v prometu in zanje ni predpisana prometna signalizacija, v drugem odstavku pa izrecno določil, da se ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo prej navedeni objekti, le zunaj območja vzdolž vozišča ceste, določenega za postavitev prometne signalizacije v predpisu iz tretjega odstavka 6. člena tega zakona in obenem določil, da soglasje za to postavitev izda pristojna občina in v soglasju določi pogoje postavitve (navedene v drugem odstavku tega člena).

13Po presoji sodišča je bila, ob upoštevanju načela materialne resnice, odločitev prvostopenjskega upravnega organa preuranjena. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da ji v inšpekcijskem postopku ni bila dana možnost sodelovanja, zato svojih trditev, da določitev lokacije spornih 4 objektov ni skladna z dejanskim stanjem, ni mogla dokazati in so ostale sporne.

14Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ tožeči stranki sicer posredoval Zapisnik o izrednem inšpekcijskem pregledu št. 06102-25372016/1 z dne 20. 7. 2016, skupaj z listinami pridobljenimi v inšpekcijskem postopku, vendar v primeru kot je obravnavani, torej v primeru zatrjevane nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, posredovanje ugotovitev v izjasnitev ne more nadomestiti ogleda lokacije in s tem razrešitve spornega dejanskega stanja. Po presoji sodišča to v obravnavanem primeru velja toliko bolj, ker je takšen ogled predlagala tožeča stranka predvsem zato, ker gre za območje na katerem je postavljenih več oglaševalskih objektov in ker se sporni objekti po navedbah tožeče stranke nahajajo ob stiku Kolodvorske ceste z Ljubljansko cesto. Prav tako tožeča stranka meni, da je nepravilna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pogojena tudi s spremenjenimi parcelnimi številkami zemljišč, na katerih stojijo objekti za oglaševanje in ugotovitvijo, ki ne izhaja iz izpodbijane odločbe, da ne gre za samostojno stoječe objekte (kar potrjuje izdano soglasje Mestne občine Koper z dne 25. 2. 2010). Gre za ugovor, ki ga je tožena stranka sicer obravnavala, vendar je zavrnitev ugovora temeljila na listinah spisa (fotografije in zapisniki), zato je dejansko stanje tudi po presoji sodišča ostalo nepopolno ugotovljeno.

15Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

K točki II izreka:

16Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi za povrnitev stroškov. Priglašene stroške za tožbo ji je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 385 EUR, povečano za 22 % DDV, torej skupaj 469,70 EUR.

17Stroški revizijskega postopka so odmerjeni v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 30 ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Sodišče je zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo zahtevanih 625 točk, za revizijo pa 437,5 točke (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 637,50 EUR (1062,5 točke) in 12,38 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT, in sicer 2 % od vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 792,85 EUR. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah znašajo 1.262,55 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačana sodna taksa pa bo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.