13. člen ZVO-1A

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali gre pri vseh zbranih količinah mešane komunalne odpadne embalaže za januar 2021 (352,22 tone) pri navedenem izvajalcu gospodarske javne službe za mešano komunalno odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO.

Ni dvoma, da je bila javna obravnava opravljena, preden je Ministrstvo ugotovilo, da je Okoljsko poročilo ustrezno (prvi odstavek 43. člena ZVO-1 in tretji odstavek 17. člena Uredbe o okoljskem poročilu in podrobnejšem postopku celovite presoje vplivov izvedbe plana na okolje). Prav tako je jasno, da javna razgrnitev Okoljskega poročila, potrjenega s strani Ministrstva, ni trajala najmanj 30 dni, temveč kvečjemu šest dni (prvi odstavek 43.člena ZVO-1). S tem sta bili kršeni načeli javnosti (13. člen ZVO-1) in sodelovanja (prvi odstavek 6. člena ZVO-1). Javnosti tako ni bilo omogočeno, da se seznani z ustreznim, to je potrjenim Okoljskim poročilom, niti ni imela za tako seznanitev na razpolago zakonsko določenega časa.

Podatki o pridobivalnem prostoru za izkoriščanje mineralov, ki so naravna dobrina, in so del odločbe upravnega organa, s katero se dovoljuje izkoriščanje dobrin, so okoljski in s tem javni podatki. Dejstvo, da gre za podatke, ki so po zakonu javni, zadostuje za zaključek, da ne morejo biti določeni kot poslovna skrivnost.

Tožeča stranka s svojo zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja v konkretnem primeru od zavezanke zahtevala podatke, za katere ta, kot gospodarska družba, nima javnega pooblastila za njihovo zbiranje. Zbira jih lahko le v okviru (zasebnega) opravljanja gospodarske dejavnosti. Aarhuška konvencija in Direktiva 2003/4/ES glede dostopa do okoljskih informacij določata le, da so organi oblasti dolžni dati prosilcu na njegovo zahtevo na razpolago informacije o okolju, ki jih hranijo ali jih hranijo zanje. Tožeča stranka je v zahtevi za dostop do informacij javnega značaja zahtevala podatke, ki niso "okoljski podatki" čeprav se nahajajo pri poslovnem subjektu pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava, saj se zahtevani podatki ne nanašajo na opravljanje nalog javne uprave na področju okolja.

V konkretnem primeru gre za dostop do dveh študij oziroma raziskav, ki sta potrebni za pridobivanje dovoljenj za izvedbo gradenj na reki Savi, pri čemer so postopki za pridobivanje teh dovoljenj urejeni z javnopravnimi predpisi. Po stališču Sodišča EU v primeru, če gre za živalsko vrsto, ki spada v okvir Direktive o habitatih, velja režim strogega varstva zainteresiranih oseb za sodelovanje pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v teh okoljskih zadevah. V predmetni zadevi je namreč neposredno vpletena tudi pravica javnosti do sodelovanja pri sprejemanju predpisov, politik, strategij, planov in načrtov, ki se nanašajo na varstvo okolja. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom na pravilen način zavarovala ustavno pravico prosilca do dostopa do informacije javnega značaja ter mednarodno-pravno pravico svobode izražanja iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin glede na to, da je dostop do zahtevanih dokumentov bistven za pravico prosilca in javnosti do „sprejemanja in sporočanja obvestil“ za namene sodelovanja pri sprejemanju odločitev, ki imajo pomemben vpliv na naravno okolje ob upoštevanju kriterijev mutatis mutandis iz sodbe ESČP v zadevi

Javnost ima pravico do udeležbe pri odločanju že v začetnih fazah odločanja, ko so še vse možnosti odprte in lahko javnost učinkovito sodeluje. Tožnik zato nima prav, ko zatrjuje, da bi izdelava omenjenih raziskav oziroma študij morala biti izrecno (taksativno) navedena kot javno-pravna naloga tožeče stranke in da bi šele pod tem pogojem zahtevani podatki spadali v okvir informacije javnega značaja. Takšna konkretizacija javne službe v ZVO-1 za potrebe urejanja dostopa do informacije javnega značaja ni potrebna.