53. člen ZVO-1A

Ko gre torej za objekt, za katerega je treba opraviti tudi presojo sprejemljivosti po predpisih o ohranjanju narave (za kakršnega nesporno gre v obravnavanem primeru), je odločitev o tej presoji vsebovana v odločitvi o izpolnjevanju pogojev za izdajo okoljevarstvenega soglasja, ta pa je po prvem odstavku 50. člena GZ sestavni del odločitve v gradbenem dovoljenju, izdanem v integralnem postopku. Presoja iz četrtega odstavka 6. člena Habitatne direktive se kot določba, ki pomeni odstopanje od merila za izdajo soglasja, določenega v tretjem odstavku tega člena (zaradi česar je treba to določbo direktive razlagati ozko), lahko uporabi šele po tem, ko so bile posledice posega preučene v skladu z določbami navedenega tretjega odstavka 6. člena Habitatne direktive. Da se lahko šteje, da so bile posledice posega preučene v skladu s tretjim odstavkom 6. člena Habitatne direktive, pa mora presoja zajeti vse zaščitene habitatne tipe in vrste na vplivnem območju posega. Navedeno pomeni, da je odločba o prevladi druge javne koristi nad koristjo ohranjanja narave, vedno tudi odločba o okoljevarstvenem soglasju v delu, ki se nanaša na naravo, saj se z njo da soglasje k neugod

Osebi, ki zatrjuje, da je vplivno območje v poročilu o vplivih na okolje napačno določeno, je treba dopustiti, da se tega postopka lahko udeležuje v smislu 43. člena ZUP. Določbo tretjega odstavka 64. člena ZVO-1 je treba razumeti kot posebno procesno določbo glede na določbe ZUP, ki jo je zato treba uporabiti namesto določb ZUP le za osebe, za katere velja zakonska domneva o pravnem interesu. To pomeni, da je nepravilno toženkino stališče, da je treba tudi v primeru, ko oseba vstop v postopek zahteva z izkazovanjem pravnega interesa, upoštevati rok iz tretjega odstavka 64. člena ZVO-1, saj se ta določba nanje izrecno niti ne nanaša.

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ tožnico pred odločitvijo v skladu z določbo drugega odstavka 140. člena ZUP seznanil z ugotovitvijo, da ni predložila ključnih podatkov oziroma strokovnih dokazov, ki bi potrjevali njene navedbe, na podlagi katerih bi lahko preveril, ali dodatni omilitveni ukrep (postavitev dveh protihrupnih ograj) dejansko pripomore k znižanju emisij hrupa. Tako je ni seznanil s pomanjkljivostjo predložene dokumentacije, ker ne vsebuje podatkov o tehničnih lastnostih ograje, ker ji ni bila predložena dodatna ocena hrupa (z vhodnimi podatki), ker ne vsebuje opisa in ocene možnega vpliva predlaganega ukrepa na človeka in njegovo zdravje ter njegove nepremičnine, v zvezi z ugotovljenimi pomanjkljivostmi pa tožnice tudi ni pozval, naj jih odpravi. Prav tako je ni seznanil z dvomom v izvedljivost predlaganega omilitvenega ukrepa in je ni pozval, naj navedeni omilitveni ukrep vključi v poročilo o vplivih na okolje.

Presojo vplivov na okolje mora upravni organ opraviti na primeren način glede na vsak posamezen poseg. Nosilec nameravanega posega mora zato v poročilu o vplivih na okolje dejansko stanje navesti natančno, po resnici in določno, konkretna vsebina tega poročila pa je odvisna od informacij, ki jih upravni organ potrebuje za izvedbo presoje vplivov na okolje za posamezen poseg.