26. člen ZJU-B

Predstojnik upravne enote je lahko izdal sklep o nalogah, ki jih je treba zagotavljati v času stavke, neposredno na podlagi določb ZStk. Ta v 11. členu izrecno določa, da delavci v državnih organih (med katere sodijo tudi javni uslužbenci na upravni enoti) uveljavljajo pravico do stavke pod pogojem, da z njo ni bistveno ogroženo uresničevanje funkcije teh organov ter da se s splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo v skladu z zakonom določijo dela in naloge, ki se morajo opravljati tudi med stavko. Izpodbijani sklep zasleduje legitimen cilj, ki je skladen z ustavo in zakonom, tj. da se prebivalcem Slovenije zagotovi dostop do osnovnih upravnih storitev. Z določitvijo nalog, ki so jih tudi med stavko dolžne zagotavljati upravne enote, je mogoče doseči navedeni legitimen cilj; ukrep je torej tudi primeren za dosego cilja. Predlagatelj ni podal nobenih trditev o tem, da bi bilo mogoče isti cilj doseči s kakim drugim (milejšim) ukrepom. Zagotovitev osnovnih upravnih storitev v času stavke javnih uslužbencev ni mogoča na noben drug način kot tako, da se njihova pravica do stavke omeji.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da kljub temu, da je tožnica opravljala pretežno delo z uporabniki storitev, takšnega dela v celoti v konkretnem primeru ni mogoče šteti za delo v nevarnih pogojih. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnica v spornem obdobju, dela v rizičnih razmerah oziroma v nevarnih pogojih ni opravljala v večjem obsegu od priznanega.

Napačno je stališče pritožnika, da je tožena stranka z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2020 krčila pravice delavcev in da sklep ni bil izdan zakonito. Sklep je skladno s pooblastili izdala predstojnica (prvi odstavek 33. člena ZJU) zaradi epidemije in ne gre za akt, za katerega bi potrebovala soglasje sindikata po četrtem odstavku 26. člena ZJU. Skladen je z razlago Komisije za razlago KPJS 11. točke 39. člena KPJS v povezavi z drugim odstavkom istega člena, da delavcu dodatek ne pripada za celoten čas opravljanja dela v območju epidemije, temveč le za delovni čas, ko je dejansko delal v nevarnih pogojih.

Akt o sistemizaciji delovnih mest, ki je predmet presoje tega spora, ni nezakonit po vsebini (saj njegova vsebina ni v nasprotju s pozitivnimi predpisi), tudi sicer pa iz zakonodaje na tem področju ne izhaja, da delodajalec s spremembo takega akta ne more zasledovati cilja ustrezne zasedbe delovnih mest. ZJU in ZSPJS ter ZDR-1 ne določajo, v katerih primerih oziroma pod katerimi pogoji lahko delodajalec vsebinsko poseže v spremembo sistemizacije delovnih mest, saj s tem v zvezi vsebujejo le postopkovne zahteve.

Sprejemanje aktov oz. sprememb sistemizacije delovnih mest (število delovnih mest, pogoji za njihovo zasedbo) spada med avtonomne odločitve delodajalca, ker je v njegovi pristojnosti, da si organizira delovni proces. To velja tudi za delodajalca v javnem sektorju glede določanja delovnih mest s pogojem znanja jezika manjšine (oz. z dodatkom za dvojezičnost). Gre za avtonomne odločitve delodajalca, v katere sodišče niti ne sme posegati, nasprotna udeleženka pa je imela suvereno pravico, da ukine določena delovna mesta oz. sistemizira nova, glede na potrebe po zahtevanem znanju jezika narodne skupnosti. Nasprotna udeleženka kot delodajalec je pristojna za sprejemanje odločitev v zvezi z vsebino sistemizacije in njenimi spremembami, ki pa morajo biti skladne z zakonskimi in podzakonskimi predpisi ter kolektivnimi pogodbami. Predlagatelj neskladnosti akta o spremembah sistemizacije z zakonom konkretno ni uveljavljal, pa tudi v pritožbi konkretno ne navaja, s katerimi določbami zakonskih ali podzakonskih predpisov oziroma kolektivne pogodbe naj bi bile sprejete spremembe sistemizacije v nasprotju.

Predlagatelj je v predlogu in kasnejši vlogi navajal le, da je nasprotna udeleženka pri sprejemu akta kršila peti odstavek 156. člena ZJU, ker analiza delovnih opravil in postopkov in bila izdelana. Bistveno je, da peti odstavek 156. člena ZJU takšne analize niti ne navaja, ampak zahteva, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje: cilje reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov, število in strukturo delovnih in število javnih uslužbencev. Vse to pa predlog izpodbijanega akta vsebuje, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo. ZDSS-1 v prvem odstavku 34. člena res določa, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Ker predlagatelj določenih dejstev ni izpostavil za sporne, jih sodišču sploh ni potrebno ugotavljati, kaj šele, da bi za njihovo ugotovitev izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.

V členu 156/5 ZJU je določeno, da mora biti reorganizaciji priložena "analiza delovnih opravil in delovnih postopkov", ne pa "analiza posameznih delovnih mest, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno, ali da ni dela za določena delovna mesta". Te besede je prvostopno sodišče povzelo iz izpovedbe priče. Sodišče prve stopnje je vsebino določila v členu 156/5 ZJU razširilo z vsebino, ki ni navedena, zaradi česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Predlagatelj v zvezi s kršitvami usklajevalnega postopka ni podal trditev. Glede kršitev 26. člena ZJU je sodišče prve stopnje zaključke sprejelo iz izpovedi prič in s tem nedopustno vzpostavilo trditveno podlago. Nasprotna udeleženka se do te trditvene podlage ni imela možnosti opredeliti. Zato je bilo kršeno načelo kontradiktornosti oziroma pravica do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena pa je bila tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj niso bile spoštovane določbe ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP).

Za tožnika, ki je zaposlen kot policist - stalni dežurni, skladno z 2. in 3. alinejo prvega odstavka 38. člena ZDDO velja, da se mu letni dopust poveča za največ tri dni za vodenje notranje organizacijske enote oziroma za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, skrb za otroke do 10 leta starosti in druge razmere, v katerih delavec živi. Določbe prvega odstavka 38. člena ZDDO ni možno razlagati tako, da bi delodajalci morali vedno določiti najvišjo možno mero povečanega letnega dopusta zaradi socialno-zdravstvenih razmer. Kadar zakon določa najvišje mogoče število dni dodatnega letnega dopusta, delodajalcu ni mogoče očitati, da ravna v nasprotju z zakonom, če določi nižje število dni dodatnega letnega dopusta. Tožena stranka je kot delodajalec določila en dan dodatnega letnega dopusta za vse javne uslužbence, ki imajo kronično ali daljšo bolezen, ne glede na težo bolezni. Svojo odločitev o številu dodatnih dni dopusta je zapisala v dokumentu - Določitev letnega dopusta za leto 2015 - kriteriji z dne 10. 3. 2015, naslovljenem na Notranje enote Generalne policijske uprave in na Policijske uprave. Po oceni pritožbenega sodišča gre za o

Če javnega uslužbenca ni mogoče premestiti na drugo delovno mesto v organu, v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 158. člena ZJU, se ga uvrsti na interni trg dela in če v enem mesecu javnega uslužbenca ni možno, v skladu s pogoji iz 2. odstavka tega člena, premestiti na ustrezno delovno mesto, se mu odpove pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je preverila možnost premestitve tožnice, ki je ni bilo mogoče premestiti znotraj tožene stranke. Pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta, za katerega bi tožnica izpolnjevala pogoje, zato je bila tožnica umeščena na interni trg dela od 24. 9. 2012 do 24. 10. 2012. Ker do 24. 10. 2012 ni bila premeščena v drug organ, ji je tožena stranka zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V delu, v katerem predlagatelj zahteva plačilo odškodnine in razporeditev na prvotno delovno mesto, bi moralo sodišče prve stopnje predlog zavreči, saj bi moral predlagatelj odškodnino in razporeditev uv eljavljati s tožbenim zahtevkom v individualnem (ne kolektivnem) delovnem sporu.

Na podlagi posebnih določb ZJU in ZObr je predhodno varstvo pravic pri delodajalcu procesna predpostavka za sodno varstvo tudi v primeru spora o prenehanju delovnega razmerja, zato je sklicevanje na določbo tretjega odstavka 204. člena ZDR neutemeljeno.