77. člen ZJU-B

Javni uslužbenec mora biti seznanjen z zahtevano delovno obveznostjo (številom ur, ki ga je dolžan opraviti), torej ga mora delodajalec v primeru, da se odloči ugotovljeni primanjkljaj v referenčnem obdobju prenesti v naslednje referenčno obdobje, obvestiti o tem prenosu in posledično povečani delovni obveznosti v naslednjem referenčnem obdobju. To mora biti (sproti) razvidno tudi v evidencah, ki jih vodi delodajalec.

Sporni zavod v skladu s slovensko visokošolsko zakonodajo ni izpolnjeval pogojev za izvajanje visokošolske dejavnosti, ker je bil vpisan v razvid izvajalcev zgolj višješolskih (in ne visokošolskih) študijskih programov. Ker je bil sporni program akreditiran, kar med strankama ni sporno, zavod pa ne, izobraževanje ni javno veljavno.

Tožnica je od toženih strank zahtevala plačilo odškodnine zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Tožnica v času prijave na razpis ni izpolnjevala pogoja znanja italijanskega jezika na višjem nivoju (VI. stopnja). Sodišče prve stopnje je presodilo, da bi morala prvo tožena stranka kljub temu, da je tožnica podala izjavo, v kateri je navedla, da zahtevani razpisni pogoj izpolnjuje, na podlagi dokumentacije, ki jo je tožnica predložila k prijavi, ugotoviti, da tožnica tega pogoja ne izpolnjuje in je ne bi smela uvrstiti v izbirni postopek. Zato obstoji protipravno ravnanje prvo tožene stranke. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna. V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj protipravnosti na strani prvo tožene stranke, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti. Iz objave javnega natečaja za zasedbo prostega uradniškega delovnega mesta »višji svetovalec« izhaja, da mora prijava med drugim vsebovati pisno izjavo o izpolnjevanju pogoja znanja uradnega jezika in izjavo o znanju višje ravni italijanščine. Tožnica je takšno izjavo priložila in tožena stranka se je na to izjavo upravičeno zanesla. Tožnica je tista, ki ni ravnala pravilno, saj je podala izjavo, da z

ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na po

V obravnavanem primeru je Komisija razveljavila odločbo o prevedbi tožnika, ki je dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, ker do prevedbe v uradniški naziv, kot delavec zaposlen na strokovno tehničnem delovnem mestu, ni bil upravičen.

Sodišče je v dosedanji sodni praksi že zavzelo stališče, da določili 5. in 6. odstavka 24. člena ZJU razmejitev pristojnosti med Delovnim in socialnim sodiščem ter Upravnim sodišče vežeta na to, ali je o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja po zakonu treba odločiti s sklepom ali pa z upravno odločbo. Z vidika presoje o stvarni pristojnosti sodišča za sodno varstvo je pomembno tudi, da sta določbi 3. odstavka 76. člena in 1. odstavek 77. člena ZJU specialni glede na določilo 100.a člena ZObr. Poleg tega je iz določila 7. odstavka 100.a člena ZObr dovolj očitno razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da je pristojno sodišče iz 8. odstavka 100.a člena ZObr delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče RS. Ker je izpodbijana odločitev iz druge točke izreka izpodbijane odločbe posledica odločitve organa iz prve točke izreka izpodbijane odločbe, je odločitev v upravnem sporu glede tožbe zoper drugo točko izreka izpodbijane odločbe odvisna od vprašanja glede (ne)zakonitosti odločitve tožene stranke glede prve točke izreka izpodbijane odločbe, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča – v konkretnem primeru Delovnega in socialnega sodišč

Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega