UPRS Sodba IV U 138/2018-12

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Radiotelevizija Slovenija (v nadaljevanju RTV Slovenija) je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo, št. 72518626-02565730-01 z dne 10. 5. 2018, odločila o obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenije za leto 2017. V točki 1 izreka je zavezancu A.A., v tem upravnem sporu tožniku, naložila plačilo zapadlih neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek), od januarja 2017 do vključno junija 2017, v skupni višini glavnice 153,00 EUR, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi 11,77 EUR, skupno 164,77 EUR. V nadaljevanju izreka izpodbijane odločbe je določila način plačila neplačanega RTV prispevka (točka 2 izreka), naložila plačilo zamudnih obresti (točka 3 izreka) ter odločila, da bo uvedena davčna izvršba, če obveznost ne bo poravnana v predpisanem roku (točka 4 izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 5 izreka) in da v postopku izdaje te odločbe niso nastali stroški (točka 6 izreka).

2Prvostopenjski upravni organ se v obrazložitvi svoje odločitve sklicuje na določbo prvega odstavka 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1), ki določa obveznost plačila RTV prispevka, in določbo četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, ki določa, da ima radijski in televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega sprejemnika in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

3V nadaljevanju se je tožena stranka sklicevala na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki v prvem odstavku 389. člena določa plačilo RTV prispevkov do 15. dne v mesecu za tekoči mesec, in na določbo 40. člena ZRTVS-1, ki določa obveznost plačila obresti. Pojasnila je, da določba 17. člena Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevkov za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da zavezanec plačuje RTV prispevek do vključno meseca, v katerem je podal popolno izjavo oziroma do vključno meseca, v katerem RTV Slovenija odloči o razbremenitvi obveznosti plačila RTV prispevka na podlagi 14. člena tega Pravilnika, višino RTV prispevka in posledice neplačila obveznosti pa določa zakon. Iz evidence, ki jo RTV Slovenija vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, je bilo ugotovljeno, da je zavezanec na dan izdaje te odločbe dolžan plačati prispevke za mesece, navedene v točki 1 izreka izpodbijane odločbe.

4Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju tožena stranka) kot drugostopenjski organ zavrnilo (točka 1 izreka drugostopenjske odločbe), pri tem pa ugotovilo, da stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). V obrazložitvi svoje odločitve se tožena stranka pridružuje ugotovitvam prvostopenjskega upravnega organa in se opredeljuje do pritožbenih navedb tožnika, ki jih obrazloženo zavrača.

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je storitve RTV Slovenije pisno odjavil, ker le-te niso skladne s 4. in 5. členom ZRTVS-1. Ne strinja se s stališčem drugostopenjskega organa, da gre za neutemeljen ugovor, ker zakon ne omogoča reklamacij ali enostranske zavrnitve plačevanja RTV prispevka. Prav tako se ne strinja z uporabo Pravilnika, ker je bil sprejet na podlagi zakona, ki je prenehal veljati, s sprejemom novega zakona dne 13. 11. 2005 pa ni več pravne podlage za uveljavljanje plačila prispevkov toženi stranki. Sedaj načine financiranja dejavnosti RTV Slovenija in obveznost plačila RTV prispevka določa 30. člen ZRTVS-1.

6RTV Slovenija ne izpolnjuje obveznosti, ki izhajajo iz določbe 4. in 5. člena ZRTVS-1. Očitno je, kar opažajo tudi prebivalci celotne države, da je RTV Slovenija postala ekskluzivna televizija ene politične stranke, ki prikriva informacije, poroča pristransko in neobjektivno. Dejansko je ZRTVS-1 nadomestil pogodbe, kot jih imajo odjemalci električne energije sklenjene z dobavitelji električne energije, enako kot tudi komunalna podjetja za vodovod in podobno, ter zakonsko uredil način plačevanja prispevkov, vezano izključno na električni števec, kar je nedopustno.

7Tožnik navaja tudi, da ne more plačevati obveznosti, katerih storitev mu izvajalec niti ne zagotavlja, storitve, ki jih zagotavlja, pa ne želi prejemati in zanje ne želi plačevati. Sklicuje se na kršitev načela do informiranosti, ki ga RTV Slovenija vsakodnevno krši s predstavitvijo informacij, ki so neresnične, pristranske in v nasprotju s poslanstvom RTV Slovenija. Sklicuje se na določbo 39. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in pojasnjuje, da iz 1. člena zakona izhaja, da gre za javni zavod in se obenem sklicuje na določbo 2. člena zakona, ki določa, da je dolžnost ustanovitelja zagotoviti avtonomijo in uredniško neodvisnost RTV Slovenija in zagotoviti primerno financiranje za izvajanje javne službe. Očitno je država zagotovila zgolj primerno financiranje s tem, ko je državljanom naložila plačilo prispevka, naloge, kot je uredniška neodvisnost RTV Slovenija in institucionalna avtonomija, pa ne zagotavlja, kljub temu, da ima v programskem svetu kot tudi pri postavitvi direktorja RTV Slovenije velik vpliv. Najbolj eklatanten primer je bila zamenjava urednika I.I., pristransko poročanje RTV Slovenije K.K., ko je stranka SDS v Državnem zboru predlagala sprejem Zakona o nacionalni gardi, ter primer L.L.. Ker torej RTV Slovenija ne dosega oziroma ne izpolnjuje svojih zakonskih obveznosti, je država kot ustanoviteljica dolžna ukiniti financiranje RTV Slovenija, saj gre za ustanovo, ki mora za sprejem sredstev tudi nekaj nuditi.

8V tožbi predlaga, da se opravijo poizvedbe tudi pri kabelskem operaterju, pri katerem ima tožnik sklenjeno naročnino, podjetju T-2 d.o.o., ali je mogoče ugotoviti, ali tožnik gleda programe RTV Slovenija. Zatrjuje namreč, da od dneva, ko je toženi stranki sporočil odjavo, programov ne spremlja. Kolikor RTV Slovenija razpolaga z možnostjo blokiranja ali kodiranja svojega programa, to lahko stori, ne pa da črpa sredstva od vseh imetnikov električnih priključkov, ne glede to, ali sama izpolnjuje zakonsko obveznost, ali ne.

9Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je avgusta 2018 ugotovil, da se kršitve Zakona o RTV dogajajo v še večjem obsegu, ker program dejansko ureja predsednik zveze borcev M.M.. Poleg tega pa so od uveljavitve Uredbe EU 2016/679 (v nadaljevanju Uredba), ki je pričela veljati 25. 5. 2018, podatki, ki jih RTV Slovenija pridobi od elektro podjetja, zbrani v nasprotju z Uredbo, ker je obdelava osebnih podatkov za druge namene kot tiste, za katere so bili osebni podatki prvotno zbrani, dovoljena le, kadar je združljiva z nameni, za katere so bili prvotno osebni podatki zbrani.

10Ker tožena stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti, je njena zahteva za plačilo RTV prispevkov protiustavna. V odločbi drugostopenjski organ, ki se sklicuje na neobstoječ Pravilnik, sicer pojasnjuje, kako ravnati v primeru nezadovoljstva ali nestrinjanja s posameznim programom ali programskimi vsebinami, vendar o tem odloča programski svet, ki podpira kritizirano politiko, zato je takšna določba v posmeh pravni državi kot tudi toženi stranki. Po Ustavi ima namreč tožnik pravico do informiranosti, vendar to ne pomeni, da ji način, obliko in vsebino informacij, pristransko predpisuje RTV Slovenija, vključno s programskim svetom RTV Slovenija.

11Tožnik sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov (zaslišanju tožnika, branju listin, vpogledu v določene internetne strani in poizvedbi pri kabelskem operaterju) odločbi prvostopenjskega in pritožbenega upravnega organa razveljavi in odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

12Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se v zvezi s tožbenimi razlogi sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke. Dodatno pojasnjuje, da Pravilnik kot izvršilni predpis zaradi tega, ker je prenehal veljati zakon (ZRTVS), za izvrševanje katerega je bil izdan, ni prenehal veljati. Veljavnost in s tem zakonitost uporabe Pravilnika je v več primerih priznala tudi sodna praksa.

13Ker je obveznost plačila RTV prispevka vezana izključno na imetništvo RTV sprejemnika, so posledično tožbene navedbe v zvezi s tem, da RTV Slovenija ne izpolnjuje obveznosti po zakonu, ker naj bi postala televizija izključno ene politične opcije, da naj bi poročala pristransko in neobjektivno ter druge navedbe, s katerimi tožnik izraža kritiko in nezadovoljstvo z delovanjem RTV Slovenije, vključno s prikazom na konkretnih primerih, pravno nepomembne in se zato tožena stranka do njih ni opredelila.

14Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, tožniku pa naloži vse stroške tega postopka.

K točki I izreka:

15Tožba ni utemeljena.

16Po pregledu izpodbijanega akta (odločbe Radiotelevizije Slovenije, št. 72518626-02565730-01 z dne 10. 5. 2018) sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnil prvostopenjski upravni organ, in z razlogi, s katerimi je tožena stranka obrazložila zavrnitev pritožbenih ugovorov, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, glede tožbenih navedb pa dodaja v nadaljevanju navedena dejstva.

17Obveznost plačila RTV prispevka je določena v prvem odstavku 31. člena ZRTVS-1. Tako mora, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Slovenije in kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija, plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti. Po četrtem odstavku 31. člena ZRTVS-1 se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju. Obveznosti plačila RTV prispevka je razbremenjen, kdor poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter, da je bil seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

18Navedeno domnevo, ki povezuje odjem električne energije in imetništvo RTV sprejemnika, je torej mogoče izpodbijati z izjavo, da odjemalec nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali TV sprejemnika. Enako velja tudi v primeru, ko zavezanec odjavi sprejemnik. Pravilnik namreč določa, da je trajna odjava sprejemnika možna v primeru podaje izjave z zgornjo vsebino. Pri podaji izjave mora biti zavezanec tudi opozorjen na pravne posledice neresnične izjave, saj ima ta izjava pravne posledice v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 ter 17. člena Pravilnika. Pravilnik torej ureja način prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter določa način plačevanja prispevka za programe RTV. Vlogo za odjavo sprejemnikov mora zavezanec podati pisno na predpisanem obrazcu, ki je sestavni del Pravilnika, v različici za fizične osebe in pravne osebe oziroma posameznike, ki opravljajo samostojno dejavnost in ki mora vsebovati obvezne sestavine, navedene v 15. členu Pravilnika.

19Tožnik ne v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ne v tožbi ne oporeka ugotovitvi, na kateri temelji izdana odločba, da RTV prispevki za mesece od januarja do junija 2017 niso bili plačani. Sporen ni niti podatek, da je bil tožnik zavezanec za plačilo tega prispevka od leta 2014 (podatek dokazujejo tudi listine priloženega spisa), sporno pa je, ali je bil tožnik za navedeno obdobje dolžan plačati RTV prispevek.

20Tožnik zatrjuje, da je z vložitvijo reklamacije storitve RTV Slovenije odjavil, čemur tožena stranka nasprotuje. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da reklamacija računa tožnika ne more razbremeniti obveznosti plačila RTV prispevka. Odjava televizijskih sprejemnikov in drugi načini razbremenitve obveznosti plačila, so namreč določeni v IV. poglavju Pravilnika, kjer so načini prenehanja plačevanja taksativno našteti. Kot pravilno ugotavlja tožena stranka, nestrinjanje s storitvami RTV Slovenija ne predstavlja razloga iz 14. člena Pravilnika. Po presoji sodišča je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila tudi, da zaradi narave RTV prispevka kot posebne javnopravne dajatve, zakonsko določene obveznosti plačevanja prispevka ni mogoče zavrniti enostransko, izven razlogov, določenih v Pravilniku.

21Tožnik v tožbi oporeka tudi pravni podlagi, na kateri temelji izpodbijana odločitev. Meni, da je veljavnost Pravilnika kot podzakonskega akta, ki je bil sprejet na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija, s sprejemom ZRTVS-1, prenehala. Sodišče navedeni tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. ZRTVS-1 namreč v prehodnih in končnih določbah Pravilnika ni razveljavil, torej je ta veljal vse do sprejema Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (Uradni list RS, št. 4/2019), ki je v 19. členu (Prehodne in končne določbe) določil, da Pravilnik preneha veljati z dnem uveljavite tega pravilnika (z dnem 26. 1. 2019).

22Nadalje sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na Uredbo (EU) 2016/679, ker se le-ta na podlagi 2. točke 99. člena Uredbe uporablja od 25. 5. 2018, tožnikova obveznost plačila RTV prispevka pa se nanaša na obdobje od januarja do junija 2017, ko se Uredba sploh še ni uporabljala. Ne glede na to pa sodišče zgolj pripominja, da iz nadaljnje vsebine 50. člena Uredbe, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, tudi sicer izhaja, da je tovrstno nadaljnje zbiranje podatkov zakonito in skladno s predpisi in pravom Evropske unije, saj je z zgoraj navedenimi določili ZRTVS-1 za takšno zbiranje podatkov v Republiki Sloveniji podana ustrezna pravna podlaga.

23Sodišče v nadaljevanju pritrjuje odločitvi tožene stranke tudi v delu, kjer je zavrnila pritožbeni ugovor, ki se nanaša na plačilo kabelskemu operaterju. Narava sklenjene pogodbe s kabelskim operaterjem in dogovorjena obveznost oziroma storitev kabelske distribucije programov, tudi po presoji sodišča, tožnika ne more razbremeniti zakonske obveznosti plačila RTV prispevka, ravno nasprotno, dejstvo, da je tožnik naročnik kabelskega operaterja dokazuje imetništvo ustreznega sprejemnika za sprejem programov in s tem možnost sprejemanja programov RTV Slovenija.

24Obveznost plačila RTV prispevka je torej odvisna od tehničnih možnosti spremljati programe RTV, ne pa od njihovega dejanskega spremljanja. Namen take ureditve je v zagotavljanju obstoja in delovanja javnega zavoda, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZRTVS-1 se namreč iz prispevka financira dejavnost RTV Slovenija, ki jo kot javno službo določa ta zakon, razen v delih, ko se ta dejavnost glede na določbe drugega odstavka tega člena financira iz državnega proračuna.

25Ker je postal tožnik zavezanec za plačilo RTV prispevka leta 2014 in ker je sodišče presodilo, da tožnika reklamacija računa oziroma nestrinjanje s programi RTV Slovenija ne razbremenjuje obveznosti plačila, uveljavljani tožbeni ugovori pa ne vplivajo na obveznost plačila RTV prispevka, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

26Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v tožbi predlagal lastno zaslišanje, pregled listinskih dokazov in internetnih strani ter pridobitev podatkov pri kabelskem operaterju, torej je smiselno predlagal opravo glavne obravnave. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega lastnega zaslišanja, medtem ko je sodišče listine lahko vpogledalo na seji, pregled internetnih strani in pridobitev podatkov pri kabelskem operaterju pa niso dokazi, ki bi bili relevantni za obravnavano dejansko stanje. Tožnik torej ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe (nesporno in za odločitev relevantno dejstvo, da je tožnik zavezanec za plačilo prispevka od leta 2014, da spornega zneska prispevkov ni plačal ter ugotovitev, da odjave sprejemnika ali drugega načina razbremenitve plačila ni podal v skladu z določbo 14. člena Pravilnika), ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal in ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

27Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.