UPRS Sodba I U 1661/2018-10

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je Javni zavod Radiotelevizija Slovenija kot prvostopenjski organ tožniku naložil v plačilo neplačane prispevke za programe RTV Slovenija za leto 2017 s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne glavnice do dneva izdaje odločbe, v skupnem znesku 164,77 evrov. V obrazložitvi se organ sklicuje na določbe Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) in Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).

2Ministrstvo za kulturo je kot drugostopenjski organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper navedeno prvostopenjsko odločbo in odločilo, da stroški postopka niso nastali. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da ima tožnik RTV sprejemnik in da niso podani predpisani razlogi, na podlagi katerih je možna oprostitev plačevanja RTV prispevka. Pojasnjuje tudi, da dejansko spremljanje programov RTV Slovenija ne vpliva na obveznost plačila obravnavanega prispevka. Glede ustreznosti in primernosti financiranja programov RTV Slovenija se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča U-I-106/01 in U-I-174/94.

3Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. Trdi, da je naročnik ... paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni izbiri. Meni, da iz 1. in 5. člena Ustave RS izhaja, da ima prosto izbiro, katere programe želi gledati in katere programske pakete uporablja. Ker ne gleda programov RTV Slovenija, ne vidi razloga za plačilo.

4Navaja, da postopki Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija niso zakoniti, ker ni bil izveden noben pravdni postopek, v katerem bi bil s sodbo ugotovljen dolg. Meni, da izvršilni naslov zato ni „verodostojen“ in krši temeljne človekove pravice. V zvezi s tem uveljavlja kršitev 3., 23., 24., 27. in 29. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Kršitev 27. člena Ustave RS naj bi bila storjena tudi s 5. točko izreka izpodbijane odločbe, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

5Uveljavlja tudi kršitev 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker mu v postopku ni bilo omogočeno, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih, ter 8. in 138. člena ZUP, ker ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje. Sklicuje se še na 14., 22., 25., 33. in 153. člen Ustave RS, 1. člen Protokola št. 1 k EKČP ter na sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Vaskrsić, Valant in B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI ter 20., 21. in 47. člen Listine o Evropske Unije o temeljnih pravicah.

6Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi ter izpodbijani „postopek v celoti razveljavi in ustavi“. Predlaga tudi, naj v skladu s 46. členom EKČP upošteva vse sodbe ESČP, v katerih toženka nastopa kot stranka.

7Toženka v odgovoru nasprotuje tožbi in sodišču predlaga, naj jo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

8Tožnik v vlogi z dne 10. 2. 2020 navaja, da je ureditev, po kateri je plačevanje naročnine odvisno od imetništva RTV sprejemnikov, v nasprotju z Ustavo, ki določa, da živimo v svobodni državi in se svobodno odločamo o združevanju in naročanju na storitve.

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu je odločba, s katero je Javni zavod Radiotelevizija Slovenija tožniku naložil v plačilo neplačane prispevke za programe RTV Slovenija.

11V obravnavani zadevi ni sporno, da ima tožnik sprejemnik oziroma napravo, ki mu omogoča sprejem radijskih in televizijskih programov, saj tožnik sam trdi, da je naročnik ... paketa, ki mu ponuja določeno programsko shemo po lastni izbiri.

12Skladno z določbami 31. člena ZRTVS-1 je za presojo, kdo se šteje za zavezanca, bistveno, ali ima pravna oziroma fizična oseba, ki je odjemalec oziroma plačnik električne energije, tehnične možnosti, da spremlja programe RTV Slovenija, ne pa tudi, ali jih dejansko spremlja. Po prvem odstavku 31. člena ZRTVS-1 mora namreč ta prispevek plačevati vsak, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Skladno s četrtim odstavkom istega člena pa se šteje, da ima sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

13Glede na prej navedeno nesporno dejstvo je zato očitno, da je tožnik zavezanec za plačilo RTV prispevka, saj iz tega dejstva izhaja tako, da tožnik ima sprejemnik oziroma napravo za sprejem radijskih in televizijskih programov, kakor tudi, da so za sprejem programov RTV Slovenija zagotovljeni tehnični pogoji.

14Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je z navedeno zakonsko ureditvijo poseženo v njegove ustavne in konvencijske pravice oziroma pravice iz Listine o Evropske Unije o temeljnih pravicah. V tem pogledu uveljavlja poseg v svobodo ravnanja in lastninsko pravico.

15Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-174/94 z dne 23. 9. 1998, v kateri je presojalo ustavno skladnost primerljive ureditve tedanjega 15. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS), ob uporabi načela sorazmernosti presodilo, da je ureditev, po kateri obveznost plačila naročnine ni odvisna od dejanske uporabe, temveč od možnosti sprejemanja vsaj enega programa RTV Slovenija, ustavno dopustna. Navedlo je, da obveznost izvira iz odločitve zakonodajalca, da zagotovi obstoj in delovanje javnega (neprofitnega) radia in televizije. V nadaljevanju je utemeljilo, zakaj je takšna ureditev potrebna in torej ustavno dopustna, pri tem pa je upoštevalo tudi vlogo RTV Slovenija pri ohranjanju slovenske nacionalne in kulturne identitete. Presodilo je tudi, da je obveznost plačevanja RTV naročnine primeren in nujen poseg za uresničitev tega ustavno dopustnega cilja (19., 20. in 22. točka odločbe št. U-I-174/94).

16Razlogi, ki jih je za ustavno skladnost tedanje ureditve navedlo Ustavno sodišče, veljajo tudi za sedanjo ureditev, saj je ta v odločilnem delu enaka. Kot že pojasnjeno, je po sedanji ureditvi obveznost plačila prispevka (prej naročnine) odvisna od tehničnih možnosti spremljati programe RTV, ne pa od njihovega dejanskega spremljanja. Namen take ureditve je v zagotavljanju obstoja in delovanja javnega zavoda, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti. Skladno s tretjim odstavkom 30. člena ZRTVS-1 se namreč iz prispevka financira dejavnost RTV Slovenija, ki jo kot javno službo določa ta zakon, razen v delih, ko se ta dejavnost glede na določbe drugega odstavka tega člena financira iz državnega proračuna.

17V določbah II. poglavja zakona v členih 3. do 13., ki opredeljujejo javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti, so javnemu zavodu naložene določene obveznosti oziroma standardi pri izvajanju te javne službe. Med temi so npr. obveznost ustvarjanja, pripravljanja, arhiviranja in oddajanja dveh nacionalnih televizijskih programov, treh nacionalnih radijskih programov, radijskih in televizijskih programov v regionalnih centrih v Kopru in Mariboru, po en radijski in televizijski program za avtohtoni narodni skupnosti, radijske in televizijske programe za slovenske narodne manjšine, izseljence in zdomce ter posebnega nacionalnega televizijskega programa, namenjenega neposrednim prenosom sej Državnega zbora Republike Slovenije. Naložene so ji tudi prepovedi v zvezi s politično in versko propagando ter določene obveznosti v času trajanja volilnih kampanij. Naštete in druge v navedenih določbah zakona opredeljen obveznosti in standardi nedvomno kažejo na posebno vlogo RTV Slovenija pri ohranjanju slovenske nacionalne in kulturne identitete, pa tudi zahtevo po njeni politični, verski in gospodarski nevtralnosti.

18Za zagotavljanje izvajanja te dejavnosti in njene kakovosti so potrebna določena finančna sredstva, katerih zbiranje se tudi zaradi ohranjanja samostojnosti in neodvisnosti javnega zavoda od političnih, gospodarskih in drugih vplivov ne pridobiva v celoti iz proračuna ali iz tržne dejavnosti, temveč iz prispevkov, ki jih (na način in podlagi, ki bo pojasnjena v nadaljevanju) pobira javni zavod sam.

19Neutemeljene so tožbene navedbe o kršitvi ustavnih in konvencijskih procesnih garancij oziroma Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah, ker je odločbo o obveznosti plačila (izvršilni naslov) izdal Javni zavod RTV Slovenija, ne pa sodišče. Javni zavod, za katerega skladno s 33. členom ZRTVS-1 veljajo določbe Zakona o javnih financah (ZFJ) enako kot za Zavod za zdravstveno zavarovanje in Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ima namreč za izdajo izpodbijane odločbe pooblastilo v določbah ZRTVS-1 in ZDavP-2.

20Po prvem odstavku 32. člena ZRTVS-1 se prispevek plačuje neposredno RTV Slovenija. V določbah 34. do 39. člena ZRTVS-1 so urejena pooblastila javnega zavoda, da obdeluje zbirke podatkov, za potrebe obračuna in izterjave prispevka. V 40. člena zakona je določeno, da se glede obračunavanja in plačevanja prispevka, obresti in drugih vprašanj postopka uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek, torej ZDavP-2. Ta pa v 390. členu določa, da fizični in pravni osebi, ki ne plača prispevka in za katero RTV Slovenija ugotovi, da je zavezanec za prispevek, ta izda odločbo o obveznosti plačila prispevka, s katero ji naloži, da neplačane prispevke plača v 15 dneh od vročitve odločbe.

21Navedena zakonska ureditev po presoji sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS. Kot že pojasnjeno in kot to izhaja tudi iz razlogov, ki jih je v citirani odločbi U-I-174/94 (20. točka) in odločbi U-I-106/01 z dne 5. 2. 2004 (12. točka) navedlo že Ustavno sodišče, je namreč zakonodajalec s tem, ko je del financiranja nacionalnih programov, ki se pridobiva iz plačila prispevka, izločil iz državnega proračuna in v tem delu izterjavo prispevka prepustil RTV Slovenija, javnemu zavodu zagotovil določeno stopnjo samostojnosti, potrebno zaradi preprečitve političnih in gospodarskih vplivov na programsko vsebino in njeno kakovost.

22S tako ureditvijo pa ni kršena niti ustavna zapoved, da mora biti za varstvo pravic in obveznosti posameznika zagotavljajo sodno varstvo (23. člen Ustave RS in 47. člen Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah). Davčni postopek je posebna vrsta upravnega postopka (prim. tretji odstavek 2. člena ZDavP-2). Zoper odločbo, izdano v davčnem postopku, s katero organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, kakršna je tudi izpodbijana odločba, je skladno z 2. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) dovoljeno sodno varstvo v upravnem sporu. To sodno varstvo je tožnik tudi izkoristil z vložitvijo obravnavane tožbe.

23Glede na navedeno se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbe ESČP v zadevah Vaskrsić proti Sloveniji, Valant proti Sloveniji in B.K.M. LOJISTIK TICARET LIMITED SIRKETI proti Sloveniji, za katere niti ne pojasni v čem, naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo. Povsem posplošene so tudi njegove trditve o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije (v zvezi s čemer se sklicuje na Ustavo in Listino Evropske Unije o temeljnih pravicah), saj ne navede, v čem naj bi bili podani zatrjevani kršitvi.

24Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da je s 5. točko izreka izpodbijane odločbe kršen 27. člen Ustave RS. Navedena točka izreka ima podlago v tretjem odstavku 392. člena ZDavP-2, ki določa, da pritožba zoper odločbo iz drugega odstavka tega člena (ki izrecno navaja odločbo iz 390. člena ZDavP-2) ne zadrži njene izvršitve. Ker se 27. člen Ustave RS (domneva nedolžnosti) izrecno nanaša na osebo, ki je obdolžena kaznivega ravnanja, za kar v obravnavanem primeru ne gre, se tožnik nanjo ne more sklicevati. Enako velja tudi za pavšalno tožbeno sklicevanje na kršitev 29. člena Ustave, ki se nanaša na pravna jamstva v kazenskem postopku.

25Prav tako neutemeljeno tožnik uveljavlja kršitev pravil upravnega postopka, in sicer pravice do izjave in načela materialne resnice. Skladno z drugim odstavkom 73. člena ZDavP-2 organ lahko izda odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, tudi če ima sam ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov (smiselno enaka je določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP). Za izdajo izpodbijane odločbe je organ moral ugotoviti, da je tožnik zavezanec za plačilo prispevka in da tega ni plačal. Ti dve dejstvi pa je lahko ugotovil na podlagi evidenc, ki jih vodi in vzdržuje na podlagi zakona. Po določbi 38. člena ZRTVS-1 namreč vodi in vzdržuje evidenci zavezancev s televizijskimi in radijskimi sprejemniki ter evidenco neplačnikov, pridobi pa jih iz virov, določenih v 37. členu ZRTVS-1. Ker tožnik ne trdi, da bi bili podatki, na katerih temelji izpodbijana odločba, nepravilni, temveč le posplošeno zatrjuje kršitev načela materialne resnice, ni podana niti ta v tožbi uveljavljana kršitev.

26Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

27Sodišče je v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je odločitev oprlo na presojo pravnega vprašanja, tožnik pa v tožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev v tej zadevi.