UPRS sodba II U 450/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z v uvodu navedeno izpodbijano odločbo je bilo tožeči stranki naloženo plačilo zapadlih neplačanih prispevkov za programe RTV Slovenija za mesec november in december 2012 po 12,75 EUR mesečno, torej skupaj 25,50 EUR s pripadajočimi obrestmi od zapadlosti posameznega glavnice do dneva izdaje odločbe v višini 0,79 EUR. Skupaj je tako tožeča stranka dolžna plačati 26,29 EUR v roku 15 dni na v odločbi naveden račun. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. 61540-3/2013/4 z dne 17. 9. 2013. Iz obrazložitve obeh navedenih odločb izhaja, da 31. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1) določa, da mora plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti vsak, ki ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije. Četrti odstavek istega člena pa določa, da ima radijski in televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec električne energije v javnem električnem omrežju, razne če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika, ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Iz evidence, ki jo RTV Slovenija vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1 razvidno, da tožeča stranka ni plačala prispevka za meseca, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Zaradi navedenega je RTV Slovenija na podlagi 390. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) tožeči stranki izdala odločbo o obveznosti za obravnavano obdobje. V postopku je namreč bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka svoje RTV sprejemnike odjavila na način, kot jo določa 15. člen Pravilnika o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (Pravilnik) šele dne 14. 12. 2012 in ne kot vztraja tožeča stranka z dne 6. 9. in 26. 9. 2012 priporočeno po pošti oziroma z e-pošto.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeno odločitev in ponovno vztraja pri stališču, da je že z dopisom z dne 6. 9. 2012 in kasneje z dopisom z dne 26. 9. 2012 pojasnila, da ZRTVS-1 v četrtem odstavku 31. člena jasno določa, kdaj se lahko zavezanec razbremeni plačila RTV prispevka in da določbe Pravilnika niso več veljavne oziroma uporabljive. Z dnem uveljavitve ZRTVS-1 je ZRTVS prenehal veljati, s prenehanjem veljave ZRTVS pa je prenehal veljati tudi Pravilnik, ker ZRTVS-1 v prehodnih določbah ni določil, da Pravilnik ostaja v veljavi. Podrobneje razčlenjuje vsebino četrtega odstavka 31. člena ZRTVS ter določbe 15. in 16. člena Pravilnika. Ne soglaša s trditvijo tožene stranke, da izjava, ki jo vsebuje četrti odstavek 31. člena ZRTVS velja le za tiste, ki še niso zavezanci za plačilo RTV prispevka in ki jih je zavod kot odjemalce električne energije pozval k prijavi sprejemnikov. Meni, da je taka interpretacija zakonskih določb zgrešena in kaže na nepoznavanje prava oziroma načrtno, nedopustno in zavestno „upogibanje“ zakonskih določb v svoj prid. Zatrjuje tudi, da so v postopku izdaje izpodbijane odločbe podane bistvene kršitve določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in se pri tem sklicuje na vsebino 214. člena ZUP, ki določa kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe izdane v upravnem postopku. Meni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker v obrazložitvi tožena stranka ne navaja dokazov, na katere je oprla ugotovljeno dejansko stanje, razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov in razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Navaja tudi, da je glede na to, da pritožba ne zadrži izvršbe dne 7. 6. 2013, neupravičeno terjani znesek v višini 26,29 EUR plačala, zato ob izdaji odločbe v ponovljenem postopku od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega zneska z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede na vse navedeno bi ob pravilni uporabi materialnega in procesnega prava tožena stranka morala ugotoviti in odločiti, da ji tožeča stranka iz naslova obveznosti plačila prispevka za programe RTV Slovenija ne dolguje ničesar, zato ji je preveč izplačani znesek v višini 26,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila, to je od 7. 6. 2013 dalje dolžna vrniti na tam navedenem transakcijski račun. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, ki jih je za svojo odločitev navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka, odgovarja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe popolnoma utemeljila dejstvo, da je tožeča stranka podala odjavo RTV sprejemnika na predpisanem obrazcu šele dne 14. 12. 2012, zato jo je skladno s 17. členom Pravilnika razbremenila obveznosti plačila prispevka za čas 36 mesecev šele od meseca januarja 2013 dalje. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe nenazadnje utemeljila tudi, da tožeča stranka ni plačala RTV prispevka za mesec november in december, pri čemer se je sklicevala na vpogled v svojo zakonsko določeno evidenco. Obrazložitev izpodbijane odločbe tako nedvomno vsebuje vse zahtevane elemente iz prvega odstavka 214. člena ZUP, zato je tožbena navedba v tem delu popolnoma neutemeljena. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na veljavnost Pravilnika pa se tožena stranka sklicuje na obrazložitev, ki jo je podala v svoji odločbi.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 mora plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti, kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Po četrtem odstavku istega člena pa se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen, če ne poda izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Navedeno domnevo, ki povezuje odjem električne energije in imetništvo RTV sprejemnika, je torej mogoče izpodbijati z izjavo, da odjemalec nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega sprejemnika ter seznanitvijo z zakonskimi posledicami neresnične izjave, saj ima podana izjava pravne posledice v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1. Podaja neresnične izjave namreč pomeni prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen, zato je kot pravno relevantno mogoče šteti le izjavo, iz katere je tudi razvidno, da je bil zavezanec opozorjen na posledice neresnične izjave. Način prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter način plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija ureja Pravilnik, ki z uveljavitvijo ZRTVS-1 ni prenehal veljati, kot to neutemeljeno zatrjuje tožeča stranka. Pravilnik določa, da je odjava sprejemnika možna v primeru podaje izjave z vsebino določeno v 15. členu Pravilnika.

Glede na navedeno določbo četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 tudi po presoji sodišča dopisa tožeče stranke z dne 6. 9. 2012 in 26. 9. 2012 (da nima v svojih prostorih televizijskega sprejemnika), ni mogoče šteti kot izjave v smislu citirane zakonske določbe, ki bi imela za posledico prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka. Po podatkih spisa je bila tožeča stranka tudi opozorjena na postopek odjave (v primeru že prijavljenega RTV sprejemnika, za kar gre v obravnavani zadevi), prav tako ji je bil posredovan obrazec izjave, ki jo določata zakon in Pravilnik. Navedenega dejstva tožeča stranka v tožbi tudi ne zanika, vztraja le na stališču, da je svoj RTV sprejemnik pravočasno odjavila in se s tem razbremenila plačila RTV prispevka. Glede na to, da v zadevi ni sporno, da je tožeča stranka šele dne 14. 12. 2012 poslala podpisan odjavni obrazec, je zato, upoštevaje tako ugotovljeno dejansko stanje in ob uporabi citiranih materialnopravnih določb, izpodbijana odločitev (da je za obdobje od novembra do decembra 2012 dolžna plačati prispevek za programe RTV Slovenija), po presoji sodišča pravilna in tudi ustrezno obrazložena. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe, da izpodbijana odločba nima vsebine, ki jo predpisuje 214. člen ZUP.

Po obrazloženem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.