UPRS sodba IV U 94/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev strokov postopka se zavrne.

Upravna enota Šmarje pri Jelšah, Oddelek za okolje in prostor, je z odločbo št. 351-679/2008-29 z dne 30. 12. 2009 zavrnila zahtevo A.A. in B.B. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo neskladne gradnje – rekonstrukcije ostrešja avtokleparske delavnice s stanovanjskimi prostori v Rogaški Slatini, zgrajene na zemljišču parc. št. 1344/3 k.o. ... (1. točka izreka) in v 2. točki izreka odločila, da posebni stroški niso bili zaznamovani. Odločitev je prvostopni upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da sta investitorja vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja vložila 4. 9. 2008. Iz priložene projektne dokumentacije – PGD, št. 08 0808 september 2008, je bilo razvidno, da sta investitorja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-243/79-4/1-2 z dne 23. 5. 1979, podaljšala predvideno strešino simetrične dvokapnice objekta nad del terase na severozahodnem delu v tlorisni velikosti 4,6 x 7 m in v tako pridobljenih prostorih uredila shrambo za potrebe stanovanja, z dostopom skozi vrata iz notranjosti sobe tako, da z zunanje strani ni ne vrat, ne oken.

Pojasnil je, da se lokacija obravnavanega objekta nahaja znotraj območja urbanistične zasnove naselja Rogaška Slatina, v območju pod oznako C/S1/1, ki je namenjeno mešani centralno stanovanjski strukturi (Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Občine Šmarje pri Jelšah za Občino Rogaška Slatina, Uradni list RS, št. 83/03, v nadaljevanju Plan ter Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Šmarje pri Jelšah, Uradni list RS, št. 69/93, 35/97, v nadaljevanju Odlok, ki se uporablja v skladu s 3. členom Odloka o ugotovitvi, kateri prostorski izvedbeni akti so usklajeni z dolgoročnim in srednjeročnim planom Občine Šmarje pri Jelšah za Občino Rogaška Slatina, Uradni list RS, št. 11/05). Gradbeno dovoljenje se na območjih, ki jih ureja Odlok, izda na podlagi 60. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, številka 102/04 - ZGO-1-UPB1, 14/05-pop, 92/05-ZJC-B, 111/05-odl. US, 93/95-ZVMS, 120/06-odl. US in 126/07 - v nadaljevanju ZGO-1),v posebnem ugotovitvenem postopku, ki predvideva tudi sodelovanje stranskih udeležencev. V konkretnem postopku je tako sodeloval C.C., lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 1347 k.o. ..., ki ni podal soglasja za legalizacijo.

Upravni organ, ki se je skliceval na določbo 8. in 18. člena Odloka, je investitorjema 26. 3. 2009 izdal gradbeno dovoljenje. Zoper navedeno gradbeno dovoljenje sta se 20. 4. 2009 pritožila C.C. in D.D., ki sta dokazovala, da investitorja ne želita legalizirati le izvedene gradnje na svojem zemljišču, ampak tudi gradnjo na zemljišču pritožnika, saj ta posega v zračni prostor pritožnikove nepremičnine in onemogoča njegovo gradnjo. Drugostopni upravni organ je z odločbo 35108-192/2009-GM z dne 19. 10. 2009 odpravil gradbeno dovoljenje UE Šmarje pri Jelšah, št. 351-679/2008 z dne 26. 3. 2009 in zadevo vrnil v ponovno odločanje. Pojasnil je, da vsebina vloge za izdajo gradbenega dovoljenja (legalizacijo neskladne gradnje za del strešne konstrukcije v tlorisnih dimenzijah 4,6 x 7 m na severozahodnem delu objekta) ne ustrezna dejanskemu stanju razvidnem iz priloženega PGD. Slikovne listine vodilne mape priloženega PGD namreč kažejo na dejstvo, da je obstoječa smer strešine objekta, ki naj bi jo investitorja le podaljšala, v nasprotju z gradbenim dovoljenjem oziroma lokacijskimi pogoji. V primeru legalizacije že izvedene gradnje, pa ni mogoče legalizirati le dela neskladne gradnje, temveč je treba legalizirati celotno neskladno gradnjo, kar vse pa mora biti iz priloženega PGD jasno in nedvoumno razvidno in se mora temu primerno glasiti tudi zahtevek za legalizacijo. Prav tako bi moral investitor z listinami iz 56. člena ZGO-1 izkazati pravico graditi nad zemljiščem, nad katerim se razteza strešna konstrukcija. Drugostopni upravni organ je ugotovil tudi, da priloženi PGD ni izdelan v skladu z določili Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08) ter da bo moral organ prve stopnje po predložitvi dopolnjenega PGD presojati tudi skladnost dejansko izvedene gradnje z zahtevami Odloka.

Prvostopni upravni organ je v ponovljenem postopku investitorja pozval (dopis z dne 23. 10. 2009), da zahtevku predloži dokazilo o pravici graditi opredeljeno v 56. členu ZGO-1, tudi za del ostrešja, ki sega na sosednje zemljišče parc. št. 1347 k.o. ..., ter skladno s predpisi izdelan projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo neskladne gradnje. Ker investitorja do izdaje prvostopne odločbe nista priložila zahtevanih listin in dokumentacije, je bilo ugotovljeno, da priloženi PGD ne vsebuje vseh obveznih sestavin, saj v v načrtu arhitekture ni tlorisa mansardne etaže, nadalje niso označeni deli obstoječe stavbe, ki se zaradi rekonstrukcije spreminjajo (zidovi, vrata, okna, …). Iz prikazanega tlorisa ostrešja po rekonstrukciji ni razvidno, ali so pozidane zunanje stene pod podaljškom strehe, kot to izhaja iz fotografij priloženih v zadevo. V načrtu arhitekture tudi ni prikazanih dveh med seboj pravokotnih prerezov, edini prikazani prerez (po rekonstrukciji) pa se v ničemer ne razlikuje od prikaza fasade, ostalih fasad pa ni niti prikazanih. Prav tako ni bil priložen statični izračun. V tehničnem poročilo je bilo sicer navedeno, da ni treba izdelati statične preverbe, ker se statična konstrukcija ne spremeni. V konkretni zadevi bi bilo treba PGD priložiti tudi zasnovo požarne varnosti, izdelano na podlagi določbe 11. člena Pravilnika o požarni varnosti v stavbah (Uradni list RS, št. 31/04, 10/05, 83/05, 14/07), kjer je navedeno, da je po 1. 7. 2007 sestavni del projektne dokumentacije tudi zasnova požarne varnosti, izdelana na podlagi določil navedenega Pravilnika. Prav tako po ponovnem pozivu upravnega organa investitorja nista priložila dokazila o pravici graditi, ki bi moralo biti v konkretni zadevi izkazano za celotno ostrešje, torej tudi za del napušča, ki sega na sosednje zemljišče. Prvostopni upravni organ je na podlagi navedenega ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 67. člena ZGO-1. Ker investitorja nista predložila zahtevane dokumentacije, je bilo treba zahtevo, ki ne vsebuje predpisanih dokumentov, šteti kot nepojasnjeno in nepopolno, zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno.

Drugostopni upravni organ je z odločbo št. 35108-192/2009-4-BM z dne 11. 3. 2010 pritožbo investitorjev zavrnil. Odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je izpodbijana prvostopna odločba izdana na podlagi navodil drugostopnega upravnega organa z dne 19. 10. 2009, kjer so bili pojasnjeni razlogi, zaradi katerih investitorja nista mogla uspeti z zahtevkom za legalizacijo dela ostrešja. Glede na podatke spisovne dokumentacije je mogoče zaključiti, da je celotna strešina objekta na parc. št. 1344/3 k.o. ... zgrajena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, številka 351-243/79-4/1-2 z dne 23. 5. 1979. Iz lokacijske dokumentacije, št. LD260/79 iz aprila 1979, ki je bila podlaga izdanemu dovoljenju, jasno izhaja, da mora biti streha objekta dvokapnica s temno kritino ter smerjo slemena vhod – zahod, naklon strehe pa minimalno 30 stopinj. Ob tej ugotovitvi nadalje ni dvoma, da je sleme na predmetnem objektu zgrajeno v smeri sever – jug, torej drugače. Navedeno pomeni, da gradnja strehe na objektu ni skladna z izdanim dovoljenjem že od vsega začetka, neskladna gradnja pa je nelegalna gradnja, ki kljub poteku časa ne izgubi svoje značilnosti, to je nelegalnosti. To nadalje pomeni, da morata investitorja legalizirati celotno strešno konstrukcijo. Pravnomočnost in veljavnost izdanega gradbenega dovoljenja z dne 23. 5. 1979 ter strinjanje sosedov k takratnih gradnji nimata nikakršne neposredne zveze na ugotovitev glede neskladnosti izvedene strešne konstrukcije. Gradbeno dovoljenje z dne 23. 5. 1979 je dovoljevalo gradnjo na zemljišču s parc. št. 1344/2 k.o. ..., na katerega se nanaša tudi lokacijska dokumentacija, kar pomeni, da sta investitorja že iz razloga, ker sta gradila preko posestne meje, na sosednje zemljišče s parc. št. 1347, gradila neskladno. Tega dejstva ne morejo spremeniti niti okoliščine, da sta gradila v dobri veri, oziroma, da se je lastnik parcele številka 1347 strinjal s tako gradnjo. To nadalje pomeni, da morata investitorja v tem postopku legalizacije izkazati pravici graditi oziroma izkazati pravico, da smeta posegati v zračni prostor sosednje parcele. Kot neutemeljeno je štel tudi sklicevanje pritožnikov, da je predložena projektna dokumentacija ustrezna in pravilna. Prav tako ni sporno, da ima sosed C.C. pravico udeleževati se postopka, ker to izhaja že iz samega predloženega, sicer neustreznega PGD, ki sta ga pridobila investitorja. V nadaljevanju se je skliceval tudi na določbo 54. člena ZGO-1 in na določbo 66. člena ZGO-1, torej na določbo, ki zahteva, da upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveri, ali ima projekt predpisane sestavine in ali ima investitor pravico graditi. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, ni potrebno ugotavljati izpolnjevanja nadaljnjih pogojev iz prej navedenega člena.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega prava in zaradi postopkovnih kršitev. Navaja, da je tožeča stranka zaradi izvajanja nezakonite gradnje soseda C.C. podala prijavo na Inšpektorat RS okolje in prostor, gradbeni inšpektor pa je na podano prijavo odreagiral tako, da je izvedel inšpekcijski pregled objekta v lasti tožečih strank. Ugotovil je, da naj bi se objekt uporabljal brez uporabnega dovoljenja, zaradi česar je izdal odločbo, s katero je prepovedal uporabo objekta. V posledici inšpekcijske odločbe je tožeča stranka pri Upravni enoti Šmarje pri Jelšah zaprosila za izdajo potrdila o tem, da ima objekt uporabno dovoljenje ex lege, na podlagi 197. člena ZGO-1, zahteva pa je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da gre za poslovno stanovanjski in ne za enostanovanjski objekt. Zato je bila v nadaljevanju tožeča stranka primorana vložiti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo neskladne gradnje na zemljišču parc. št. 1344/3, k.o. ... Upravni organ prve stopnje je sprva izdal gradbeno dovoljenje, drugostopni upravni organ pa je odločbo prvostopnega organa odpravil in zadevo vrnil v ponoven postopek. V obravnavanem sporu se izpodbija odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je izdana v ponovljenem postopku.

Nesporno dejstvo je, da je tožeča stranka 23. 5. 1979 pridobila gradbeno dovoljenje, iz katerega izhaja, da ima pravico graditi avtokleparsko delavnico s stanovanjskimi prostori, pod pogoji, ki izhajajo iz tega dovoljenja, na parc. št. 1344/2 k.o. ... Objekt je zgradila in ga začela uporabljati. Objekt izpolnjuje vse zahteve glede same uporabe, kar dokazuje tudi odločba UE Šmarje pri Jelšah, št. 313-98/97 z dne 30. 6. 1997, iz katere med drugim izhaja tudi, da se je v navedenem objektu opravljala gospodarska dejavnost pred letom 1993, o čemer je bila izdana odločba o izpolnjevanju pogojev in je bilo 11. 8. 1993 stranki izdano dovoljenje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Arhivske dokumentacije, razen te, ki je že v upravnem spisu, zaradi poteka časa nikakor ni mogoče pridobiti. Iz navedenega je treba zaključiti, da je tožeča stranka v letu 1979 začela uporabljati objekt povsem zakonito in skladno s potrebnimi predpisi in v tem času ni bila niti enkrat ugotovljena kakršnakoli nezakonitost glede uporabe objekta. Prepoved uporabe tega objekta pomeni precendens v RS in je najvišji izraz kratenja ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem pravice iz 14., 22., 34., 33. in 36. člena Ustave.

Po presoji tožeče stranke je zmotno stališče upravnega organa, da se je na navedenem objektu izvajala rekonstrukcija celotnega ostrešja avto kleparske delavnice s stanovanjskimi prostori na parc. št. 1344/3 k.o. ... Tožnik ni izvajal rekonstrukcije, ampak je bil zaradi obiska inšpekcijskih služb prisiljen vložiti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, zaradi legalizacije. Prav tako ni mogoče pokloniti vere navedbi organa druge stopnje, da je celotna strešina objekta zgrajena v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-243/78-4/1-2 z dne 23. 5. 1979, ker naj bi iz lokacijske dokumentacije št. LD 260/79 iz aprila 1979, ki naj bi bila podlaga izdanemu dovoljenju, jasno izhajalo, da mora biti streha objekta dvokapnica s temno kritino ter smerjo slemena vhod-zahod. Iz prej citiranega gradbenega dovoljenja namreč izhaja, da je bila za izgradnjo objekta izdelana tehnična dokumentacija, ki je skladna z lokacijsko dokumentacijo, številka 260/78 Razvojni center Celje. Tako je mogoče zaključiti, da je bilo dejansko stanje povsem nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je bila podana kršitev materialnega prava.

Glede na dejstvo, da gre za dvokapno streho in da je sicer adaptacija – popravilo objekta, kot izhaja iz prošnje tožeče stranke z dne 23. 5. 1979, izvedena povsem skladno z dovoljenjem za graditev, je malo oziroma skoraj ni verjetno, da bi bila neskladna samo streha. Če bi bila napačna slemenitev strehe v celoti, bi bila zagotovo podana tudi neskladna gradnja konstrukcijskih elementov, kar pa ne drži. Tako je bila izvedena streha s smerjo slemenitve, kot jo je tedaj dovoljevalo dovoljenje za graditev, katerega podlaga je bila tehnična dokumentacija in lokacijska dokumentacija, številka 260/78 – Razvojni center Celje. Tudi sicer je streha skladna z večino streh v tej okolici. Iz navedenega se pokaže kot pravno zmotno, da bi moralo sleme strehe potekati v smeri vzhod-zahod in da je podlaga lokacijska dokumentacija LD 260/79.

Kar se tiče domnevnega posega v zračni prostor tuje nepremičnine, tožeča stranka dopušča možnost, da je v tem primeru lahko šlo tudi za poseg v zračni prostor tuje nepremičnine. To dejstvo se je zgodilo 1979, kar pomeni, da je tožnik, četudi je posegel v zračni prostor tuje nepremičnine, ta del danes že priposestvoval. Četudi bi upravni organ štel, da je šlo v zadevi za poseg v tujo nepremičnino, bi moral vprašanje kdo je lastnik zemljišča na katerem oziroma v kateri zračni prostor sega nepremičnina, šteti kot predhodno vprašanje in bi moral postopek prekiniti in tožnika napotiti na pot pravde, da dokaže svojo lastninsko pravico, ne pa zavrniti zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja.

Prav tako tožeča stranka šteje, da je zahteva za legalizacijo podaljška strešine, simetrične dvokapnice nad del terase tlorisne velikosti 4,6 x 7 m ter shrambe pod tem pridobljenim prostorom za potrebe stanovanja, ki je dostopno zgolj in samo skozi prostor v notranjosti zgradbe, brez drugih vrat in sploh brez oken skladna s predpisanimi pogoji, dopustna na podlagi 8. in 18. člena Odloka. Obstoječi objekt je bil sicer zgrajen pred letom 1967, saj iz prošnje tožnika z dne 23. 5. 1979 nedvomno izhaja, da gre za adaptacijo – obnovo in nadzidavo obstoječega objekta. Torej je treba v tem primeru ugotoviti, da ima objekt uporabno dovoljenje ex lege, po določbi prvega odstavka 197. člena ZGO-1 in da ima gradbeno dovoljenje za adaptacijo z dne 23. 5. 1979. Zato je treba presojati zgolj in samo legalizacijo dela strešne kritine in shrambe in ne celotne strešine, kot je to povsem zmotno ugotovil upravni organ. Takšna legalizacija minimalnega oziroma neznatnega dela objekta v ničemer ne poslabšuje pogojev bivanja sosednje nepremičnine parc. št. 1347 k.o. ..., saj se legalizira del, ki je od sosednjega objekta oddaljen več kot 20 m. Vsi ti razlogi narekujejo odpravo izpodbijane odločbe, zato tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Odgovor na tožbo je sodišču poslala tudi stranka z interesom v tem upravnem sporu, C.C. V celoti se sklicuje na navedbe, ki jih je podal v upravnem postopku in dodaja, da ga je gradbeni inšpektor obiskal 15. 1. 2008. Po pregledu dokumentacije je ugotovil, da ni bilo storjenih kršitev. Navaja tudi, da držijo navedbe investitorjev, da je severovzhodni kapni vogal njunega objekta v neposredni bližini kapa obstoječega objekta investitorja. Želi, da se investitorja izkažeta z ustreznimi dovoljenji, s katerimi sta lahko opravila tako gradnjo. On dovoljenja za tako gradnjo ni nikoli dal. Njuna gradnja je protipravna že iz tega razloga. Prav tako je stranki z interesom znano, da je tudi streha zgrajena v nasprotju s pogoji izdanega dovoljenja. Zdi se mu nesprejemljivo, da se investitorja sklicujeta na dobroverno posest, saj sta bila opozorjena na poseg v nepremičnino C.C. in sta zagotovila, da bosta ta poseg odpravila, kadar bo potrebno. Iz vseh navedenih razlogov je njuno sklicevanje za Zakon o temeljih lastninsko pravnih razmerij neutemeljeno. Dejstvo je, da želita investitorja, sklicujoč se na legalizacijo minimalnega oziroma neznatnega dela objekta, skozi zadnja vrata pridobiti legalizacijo celotne strešne konstrukcije, ki poslabšuje pogoje bivanja stranke z interesom v tem upravnem sporu. Tožnika sta vseskozi zavajala upravni organ, sedaj želita tudi Upravno sodišče, ko prilagajata podatke sebi v prid in si lastita celo tujo nepremičnino, ob tem pa onemogočata gradnjo najbližjemu sosedu. Sodišču predlaga, da po izvedbi predlaganih dokazov, tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je sodišču poslala upraven spise in odgovor na tožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka na Upravni enoti Šmarje pri Jelšah, 4. 9. 2008 zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo neskladne gradnje na poslovno stanovanjskem objektu, parc. št. 1344/3 k. o. ..., ki je bil zgrajen z gradbenim dovoljenjem št. 351-243/79-4/1-2 z 23. 5. 1979. Vlogi je (naknadno) priložila med drugim tudi projektno dokumentacijo (O-vodilno mapo), št. 08 0808, iz katere je razvidno, da želita investitorja legalizirati neskladno gradnjo kot rekonstrukcijo. V tej PGD je bila zahtevnost objekta opredeljena kot manj zahtevna. Prav tako je bil v predloženi PGD opredeljen volumen obstoječega objekta 1152,6 m2 ter volumen rekonstrukcije 32,8 m2. V predloženem PGD je bil opredeljen tudi pas za določitev strank (poglavje 0.8.1.1.), iz katerega je razvidno, da sega na parcelo s parcelno št. 1347, 1344/3, 1344/2 k.o. ... V poglavju z naslovom „Arhitektura“ je zapisano, da se ohrani obstoječi gabarit in da se bo predvidena rekonstrukcija izvajala nad obstoječim delom, v tlorisnih dimenzijah 4,6 m x 7,0 m, kar predstavlja podaljšek strehe do konca gabarita objekta v pritličju. Ker se volumen ne bo povečal za več kot 10%, gre za rekonstrukcijo objekta.

Upoštevaje zgoraj navedene podatke, ki temeljijo na listinah predloženega upravnega spisa, sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru med strankama prvenstveno sporno vprašanje, ali investitorja lahko pridobita gradbeno dovoljenje samo za del objekta (podaljšek strehe), ki sta ga zgradila v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-243/79-4/1-2 z 23. 5. 1979. Sodišče v celoti soglaša s stališčem obeh upravnih organov, da je pri odgovoru na to vprašanje treba upoštevati določbe ZGO-1. Ta predpis v določbah 67. in 73. člena določa, kdaj in ob kakšnih pogojih je mogoče izdati investitorju gradbeno dovoljenje za posamezni del objekta, oziroma kdaj je mogoča sprememba gradbenega dovoljenja. Tako se po določbi 67. člena ZGO-1 gradbeno dovoljenje izda za celoten objekt ali pa za njegov del, ki pomeni tehnično, tehnološko ali funkcionalno celoto in se da samostojno uporabljati, če se objekt gradi oziroma rekonstruira po delih in to tudi opredeljuje projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 67. člena ZGO-1). Zahtevane legalizacije podaljška strehe po presoji sodišča ni mogoče obravnavati v povezavi s citirano določbo, saj podaljšek strehe (4,6 m x 7,0 m) ne predstavlja dela objekta, ki bi pomenil tehnično in funkcionalno celoto in bi ga bilo mogoče samostojno uporabljati. Fazne gradnje ne predvideva niti projekt za pridobitev (osnovnega) gradbenega dovoljenja, niti gradbeno dovoljenje (1979).

Prav tako je v primerih, kot je obravnavani, treba upoštevati določbo 73. člena ZGO-1, ki investitorju po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja pod določenimi pogoji omogoča (če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev) spremembo gradbenega dovoljenja, tako da se novo izdana odločba omeji samo na predlagane spremembe, če seveda te ne vplivajo na lokacijske pogoje tako, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje (drugi odstavek 73. člena ZGO-1). V obravnavani zadevi upravni organ ugotavlja, da bi morala tožeča stranka zaprositi za legalizacijo celotne strešne konstrukcije poslovno-stanovanjske hiše, ker je bila glede na spisne podatke celotna strešina objekta na parc. št. 1344/3 k.o. ... zgrajena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem št. 351-243/79-4/1-2 z 23. 5. 1979. Svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je iz lokacijske dokumentacije, št. LD 260/79 iz aprila 1979 razvidno, da mora imeti objekt streho dvokapnico s temno kritino ter smerjo slemena vzhod-zahod in naklon strehe minimalno 300, sleme obstoječe strehe pa je zgrajeno v smeri sever - jug in ugotovitvijo, da je bil investitorju dovoljen poseg oziroma gradnja na njegovem zemljišču, torej parc. št. 1344/3 k.o. ..., del napušča pa sega na sosednje zemljišče s parc. št. 1347 k.o. ... Ker gre za ugotovitev, ki jo upravni organ utemeljuje z listinami priloženimi upravnemu spisu, sodišče v pravilnost te ugotovitve ne dvomi. Dodaja le, da se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na dejstvo, da je dokumentacija, na podlagi katere je bilo izdano gradbeno dovoljenje leta 1979 nepopolna, torej ni mogoče natančno preveriti lokacijskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja iz leta 1979. Dejstvo je, da se je tožeča stranka sama sklicevala na (sporno) lokacijsko dokumentacijo št. LD 260/79 iz aprila 1979, s tem ko v PGD št. 08 0808 priložila kopijo skice južne fasade objekta v merilu 1:50 (kot dokaz obstoječega stanja pred rekonstrukcijo objekta). Tožeča stranka s takšnim sklicevanjem ne more biti uspešna tudi zato, ker je upoštevaje določbo 34. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/1973), predpisa na podlagi katerega je pridobila gradbeno dovoljenje, bila njena dolžnost hraniti vso tehnično dokumentacijo z vsemi spremembami in dopolnitvami, po katerih je bil objekt zgrajen, ves čas trajanja objekta. Organ, ki je pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 34. člena istega zakona) je moral to dokumentacijo hraniti 10 let po izdaji tega dovoljenja. Ista dolžnost, torej dolžnost hrambe projektne dokumentacije z vsemi spremembami in dopolnitvami, po katerih je bil zgrajen objekt, ves čas trajanja objekta, je imel investitor tudi na podlagi določbe 44. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86). Navedene ugotovitve, ki temeljijo na presoji listin predloženih upravnemu organu, tako ne dovoljujejo uporabe 73. člena ZGO-1 (izdaja spremenjenega gradbenega dovoljenja), niti niso podani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi 67. člena ZGO-1.

Iz navedenega razloga sodišče, ki soglaša z razlogi navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71.člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010-v nadaljevanju ZUS-1), dodaja, da tožnik ne more uspeti niti s tožbenim ugovorom, da je bila pritegnitev soseda, lastnika zemljišča parc. št. 1347 k.o. ..., neutemeljena. Pravico do sodelovanja v spornem postopku izdaje gradbenega dovoljenje je lastnik zemljišča parc. št. 1347 k.o. ..., pridobil že z določitvijo območja za določitev strank (49.a člen ZGO-1) v PGD 08 0808, ki ga je tožeča stranka priložila vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka ne more uspeti niti s tožbenim ugovorom priposestvovanja, saj na odločitev v zadevi, tudi če bi bil utemeljen, ne more vplivati. Upravni organ je namreč v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan zahtevati predložitev dokazila o pravici graditi (56. člen ZGO-1), ki ga tožnik v obravnavanem primeru ni predložil, niti to vprašanje, ob ugotovitvi, da je bila gradnja izvedena v nasprotju z gradbenim dovoljenjem iz leta 1979, ki je dovoljevalo gradnjo le na zemljišču investitorjev, v obravnavani zadevi ne more biti bistveno.

Ker je torej sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K 2. točki izreka:

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.