UPRS Sodba III U 244/2016-28

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje investitorki Občini Šempeter-Vrtojba (v nadaljevanju investitorka) izdal gradbeno dovoljenje za razširitev pokopališča v A. faza v površini 23,95 x 46,90 m na SZ strani obstoječega pokopališča na zemljiščih s parc. št. 2974, 2975 in 2985/2 k.o. ... v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 121-1-2013 z datumom februar 2014, dopolnitev junij 2015 in čistopis januar 2016, ki ga je izdelala družba B. d.o.o. na način in pod pogoji, kot je to navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedel, da je na podlagi elektronskega dostopa do zemljiške knjige ugotovil, da ima investitorka lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 2974 in 2975 k.o. ... ter služnostno pravico izgradnje, vzdrževanja, obnove in nadzora kanalizacije in vodovoda na parc. št. 2985/1 in 2984/1 k.o. ... ter je upravljalka javnega dobra na parc. št. 2985/2 in 3428/1 k.o. ... iz česar izhaja, da je investitorka izkazala pravico graditi.

3Nadalje je ugotovil, da so zemljišča, ki so predmet gradbenega dovoljenja po osnovni namenski rabi prostora opredeljena kot območje stavbnih zemljišč, po podrobnejši rabi prostora pa kot pokopališče. V Odloku o občinskem prostorskem načrtu Občine Šempeter-Vrtojba (v nadaljevanju OPN) spada zemljišče v enoto urejanja prostora ŠE-84/ZK, ki ga ureja Odlok o ureditvenem načrtu za razširitev pokopališča (v nadaljevanju UN) iz leta 2004, ki ga je OPN v prehodnih določbah ohranil v veljavi. Iz 4. člena UN izhaja, da ureditev razširitve pokopališča zajema: ureditev dovoza, izvoza, parkirišča za osebna vozila in kontejnerska mesta, ureditev grobnih polj za grobove in kolumbarij, ureditev poslovnih in spremljajočih objektov, ureditev ograj poslovilne ploščadi in ureditev ograjnih zidov. V obravnavanem primeru gre za 1. fazo širitve pokopališča v A. SZ od obstoječega pokopališča, na katerem bo urejeno 132 žarnih niš, 124 individualnih grobov in sanitarni objekt na JV delu pokopališča, pokopališče bo s treh strani od okolice ograjeno z ograjami deloma ograjni zid, deloma žična ograja.

4Investitorka je pristopila k fazni razširitvi pokopališča (1. faza) zaradi popolne zapolnitve obstoječega pokopališča in posledičnega pomanjkanja grobnih mest. UN v 7. členu določa, da je ureditev razširitve pokopališča možno izvesti v eni fazi ali v skladu s planom gradnje pokopališča. Investitorka je zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za razširitev pokopališča 1. faza, kar dopušča tudi ureditveni načrt, ki ne prepoveduje izvedbe razširitve pokopališča v več fazah. Investitorka je predložila načrt gradnje pokopališča z datumom oktober 2013, iz katerega med drugim izhaja, da je v ureditvenem načrtu predvidena končna ureditev, ki je pogojena s pridobitvijo nekaterih zemljišč, ki še niso v lasti občine. Naslednje faze gradnje bodo določene glede na časovno dinamiko pridobivanja lastništva in glede na sredstva v občinskem proračunu.

5Iz Projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izhaja, da se s konkretnim projektom podane rešitve vsebinsko smiselno v celoti navezujejo na zasnovo predpisano z ureditvenim načrtom, skladno z dopuščenimi tolerancami UN, ki so opredeljene v 8. členu, pri tem pa se ne spreminja vpliv objektov in naprav na sosednje parcele in objekte in se ne poslabšujejo bivalne in delovne razmere obravnavanega območja. Za sanitarni objekt, ki bo zgrajen v 1. fazi razširitve pokopališča iz razloga, ker obstoječe pokopališče nima javnih sanitarij, se bo po izgradnji poslovilno servisnega objekta, ki bo zgrajen v 2. fazi po namembnosti spremenil v kostnico.

6V zvezi z določbo 9. člena UN, ki določa, da je treba pred izvajanjem del, obvezno objekt obstoječe karavle-trgovine in manjši gospodarski objekt porušiti, je upravni organ navedel, da je treba navedeno določbo razumeti v skladu s 7. členom UN, ki omogoča faznost. Objekt karavle-trgovine bo treba porušiti v fazi razširitve pokopališča na parcelo, kjer stoji ta objekt. V nadaljevanju je zavrnil vse ugovore stranskih udeležencev, med katerimi je tudi tožnik. Upravni organ je preučil pripombe in ugotovil, da pripomb ne more upoštevati, saj stranke kljub pozivu niso predložile dokazov, ki bi dokazovali zatrjevane protipravnosti posega. V zvezi z namestitvijo žične ograje pa je dodatno navedel, da je stavba tožnika poslovna in se nahaja na območju, rezerviranem za širitev obstoječega pokopališča. Iz PGD pa je razvidno, da bodo grobna polja od stavbe oddaljena 9 m. Ureditveni načrt pa ne določa odmikov objektov od parcelnih mej. V zvezi s pripombami, ki se nanašajo na negativni vpliv objekta na okolico pa je pojasnil, da v skladu z 18. členom Pravilnika o projektni dokumentaciji (v nadaljevanju Pravilnik) obravnavani projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja obravnava pričakovane vplive iz katerega izhaja, da ne bo negativnih vplivov objekta na okolico. Glede požarne varnosti pa navaja, da sta bila v konkretnem primeru izdelana izkaz in zasnova požarne varnosti, ki sta sestavni del PGD, s katerima se dokazuje izpolnjevanje bistvene zahteve varnosti pred požarom. V zvezi z negativnim vplivom hrupa na neposredno okolico so bili stranski udeleženci pozvani, da v roku 30 dni predložijo dokaze o škodljivih posegih v okolje, ki pa jih niso predložili. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje. Upravni organ je tako pred izdajo izpodbijanega dovoljenja ugotovil, da so izpolnjeni vsi pogoji navedeni v 66. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), zato je odločil tako, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe.

7Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-88/2016/2 z dne 31. 5. 2016 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

8Tožnik v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je lastnik prostorsko povezane nepremičnine stoječe na parc. št. 2973 k.o. ..., na katerem stoji stavba (trgovina) na naslovu ... Investitor bi ob vložitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja moral predložiti dokazilo o pravici graditi, kar pa ni storil, saj investitor kot predlagatelj postopka na nepremičnini v lasti tožnika ni pridobil lastninske pravice niti ni sprožil postopkov za omejitev lastninske pravice, kar bi moral storiti v skladu z UN, ki v 9. členu predvideva, da je pred izvajanjem del-širitvijo pokopališča v A.,-potrebno porušiti obstoječo karavlo-trgovino na nepremičnini s parc. št. 2973 k.o. ..., ki je v lasti tožnika. To pa predstavlja grob poseg v lastninsko pravico tožnika.

9Očita da tožena stranka napačno razume in tolmači določbo 1. alinee prvega odstavka 9. člena UN, saj mora investitor vse pogoje iz 9. člena izpolniti pred pridobitvijo upravnega dovoljenja za gradnjo kot celoto, kakor tudi pred vsakim posamičnim izvajanjem del. Da je ravnanje tožene stranke nepravilno in nezakonito izhaja iz 3. točke sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-155/15-4 z dne 24. 3. 2016, s katerim je Ustavno sodišče razsodilo o pobudi za oceno ustavnosti zaradi neskladnosti UN z ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. in 69. člena Ustave RS. V točki 3 sklepa Ustavnega sodišča je jasno določeno, da ureditev pokopališča oziroma odstranitev obstoječega objekta neposredno na podlagi UN nista mogoča in je investitor dolžan zaradi pridobitve dokazov pravice graditi, sprožiti postopek za omejitev lastninske pravice na zemljišču tožnice.

10V nadaljevanju vztraja pri ugovorih, podanih v postopku izdaje izpodbijane odločbe in sicer glede širjenja emisij hrupa in toksičnih ostankov gorenja sveč. Tožena stranka obsega vplivnega območja in dopustnost obsega vpliva na sosednje območje ni preverjala, predvsem pa ni odgovorila na pripombe, ki jih je tožena stranka obširno podala v svojih vlogah z dne 16. 10. 2015 in 15. 2. 2016, pri katerih tožnik vztraja. Investitor bi moral izkazati, v katero stopnjo varstva pred hrupom sodijo zemljišča v vplivnem območju po Uredbi o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju ter kakšen hrup nastaja kot posledica pogrebne dejavnosti na zemljiških parcelah v vplivnem območju pokopališča. Vztraja, da bi moral investitor izdelati in predložiti ustrezno presojo vplivov na okolje glede širitve ostankov gorenja sveč na prostorsko povezane nepremičnine z vidika kemičnega osneževanja.

11Pokopališče v A. je v trenutni velikosti normalno in diskretno umaknjeno od sosednjih zemljišč, z razširitvijo pokopališča pa se bo le ta nesorazmerno približal hišam, kar bo negativno vplivalo na izgled naselja in kvaliteto bivanja na prostorsko povezanih nepremičninah, sama bližina grobnih polj pa ne zagotavlja normalno bivalno okolje za uporabnike stavbe, ki je last tožnika. Neprestano soočanje s smrtjo pa ima negativne posledice na počutje ter duševno in fizično zdravje uporabnikov stavbe na naslovu ..., ki presegajo krajevno običajne vplive pokopališča, na katere bi tožnik moral pristati. Vse navedeno je že predvidel normadajalec ob pripravi UN, ki je v 9. členu jasno predvidel, da ni mogoča sočasna širitev pokopališča in obstoj karavle trgovine. Nadalje navaja, da bo zaradi v tožbi opisanih emisij in degradacije okolja z umestitvijo objekta, utrpel materialno škodo v smislu zmanjšanja vrednosti nepremičnin, katerih tržna vrednost se bo zaradi razširitve pokopališča zmanjšala za 75 %, kar predstavlja škodo v smislu 131. in 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Poleg te škode pa bo tožniku nastala tudi nematerialna škoda zaradi kršitve pravice do osebnostne pravice do zdravega življenja, saj čezmerne emisije posegajo v osebnostno pravico do zdravega življenjskega okolja tožnika. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu povrne stroške postopka.

12Prizadeta stranka (investitor) v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika. V odgovoru navaja, da je investitor ob vložitvi predloga za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja izkazal pravico do graditve. Z izvedbo gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja se na sosednje zemljišče, ki je last tožnika ne bo posegalo, zato ni nobene potrebe, da bi investitor na tožnikovi nepremičnini, pred izdajo izpodbijane odločbe, moral pridobiti lastninsko ali drugo ustrezno stvarno pravico. Navedbe in pravna tolmačenja v zvezi z domnevno neustavnostjo UN so za odločanje o tožbi prav tako nepomembne. Odlok izrecno dopušča možnost fazne razširitve pokopališča (7. člen UN) pri čemer obravnavano gradbeno dovoljenje prestavlja le prvo fazo razširitve, ki ne predvideva posegov na nepremičnine tožnika. Investitor je ne glede na navedeno poskušal odkupiti nepremičnino tožnika po ocenjeni vrednosti, skladno z določbami Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS), vendar tožnik na ponudbo investitorja z dne 4. 7. 2016 ni pristal, kar izhaja iz listin, ki jih je tožnik priložil k tožbi. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje tožnika na odločitev Ustavnega sodišča, saj iz navedenega sklepa ne izhaja nič takega, kar tožnik v tožbi v zvezi s tem navaja. Iz sklepa izhaja le to, da je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka z oceno ustavnosti in zakonitosti sporne določbe UN zavrglo. V zvezi z navedbami o kvarnem vplivu samega pokopališča na bivanjske razmere v poslovni stavbi tožnika navaja, da se tožnikova nepremičnina že sedaj nahaja v neposredni bližini pokopališča ter dodaja, da je že v času, ko je tožnik sporne nepremičnine kupil oziroma zamenjal, že veljal prostorski akt, ki je predvideval razširitev pokopališča na nepremičnine tožnika. Tožnik tako ni samo kupoval nepremičnino v bližini pokopališča ampak je tudi vedel, da se bo pokopališče v prihodnosti razširilo na njegovo nepremičnino. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spisa, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I izreka:

14Tožba ni utemeljena.

15Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v spisih. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

16Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe, temu pa tožnik niti ne ugovarja, spadajo zemljišča, ki so predmet izpodbijane odločbe po OPN v enoto urejanja prostora ŠE-48/ZK, ki ga ureja prostorski izvedbeni akt Odlok o ureditvenem načrtu za razširitev pokopališča v A. iz leta 2004 (v nadaljevanju UN), ki v 4. členu določa območje ureditvenega načrta ter ureditev razširitve pokopališča. V obravnavanem primeru gre za prvo fazo širitve pokopališča. Sedmi člen UN določa, da je ureditev razširitve pokopališča možno izvesti v eni fazi ali v skladu s planom gradnje pokopališča. Glede na to, da je investitor zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za I. fazo, tako kot jo obravnava predložen PGD, bo celotna razširitev pokopališča potekala v več fazah, kar po mnenju sodišča skladno s 7. členom UN. Ugovor tožnika, da UN ne dopušča fazne gradnje in da je zaradi tega gradbeno dovoljenje nezakonito tako ni utemeljen. Ne glede na navedeno pa gre za gradnjo objekta gospodarske javne infrastrukture-druga javna infrastruktura, za katero se lahko v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZGO-1 izda gradbeno dovoljenje tudi za del objekta. Investitor je predložil PGD za gradnjo pokopališča v A. z datumom oktober 2013 iz katerega med drugim izhaja, da je v UN predvidena končna ureditev, ki je pogojena s pridobitvijo nekaterih zemljišč, ki še niso v lasti občine. Dinamika gradnje je vezana na pridobivanje zemljišč za gradnjo ter na razpoložljiva finančna sredstva. Investitorica je pristopila k fazni širitvi pokopališča zaradi popolne zapolnitve obstoječega pokopališča in posledičnega pomanjkanja grobnih mest. Zaradi omogočanja funkcioniranja pokopališča do končne izgradnje, je v I. fazi predvidena ureditev dela parkirnih mest, dela infrastrukture in manjši servisni objekt, v katerem bodo urejene sanitarije.

17Ugovor tožnika, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju s 1. alinejo prvega odstavka 9. člena UN ni utemeljen. UN sicer v 1. alineji 9. člena investitorja in izvajalce obvezuje, da pred izvajanjem del porušijo objekt obstoječe karavle-trgovine, ki je v lasti tožnika. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da se glede na faznost izgradnje, na zemljišča tožnika ne bo posegalo, prav tako pa tudi ne v objekt obstoječe karavle-trgovine. Sporna gradnja oziroma razširitev pokopališča je projektirana v odmikih od 10 cm do 1,08 m od sosednjih zemljišč, UN pa posebnih odmikov od sosednjih zemljišč ne predpisuje. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sklep Ustavnega sodišča U-I-155/15-4 z dne 24. 3. 2016, s katerim je bila zavržena njegova pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 1. alineje prvega odstavka 9. člena UN. Kakor je v sklepu navedlo Ustavno sodišče ureditev pokopališča oziroma odstranitev obstoječega objekta neposredno na podlagi UN nista mogoči, saj mora pristojni upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izdati odločbo, s katero odloči o gradnji in predpiše konkretne pogoje. Investitor gradnje bo moral med drugim izkazati, da ima pravico graditi oziroma izvajati dela na obudnika zemljišču. Kakor je bilo že ugotovljeno, je investitor pravico do razpolaganja z zemljišči, ki so predmet izpodbijanega dovoljenje izkazal. Glede na to, da se z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem ne posega v nepremičnine last tožnika tako sklicevanje tožnika na navedeni sklep ustavnega sodišča ni utemeljen.

18Neutemeljeni pa so tudi ugovori, ki se nanašajo na širjenje hrupa in toksičnih ostankov gorenja sveč na sosednjo območje, ki je v lasti tožnika. Kakor je bilo tožniku že pojasnjeno, 18. člen Pravilnika o projektni dokumentaciji določa, da morajo lokacijskih podatki, ki so sestavni del vodilne mape v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, vsebovati tudi "opis pričakovanih vplivov objekta na neposredno okolico z navedbo ustreznih ukrepov". V obravnavanem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja so navedeni pričakovani vplivi, ki jih bo nameravana gradnja povzročila v času gradnje oziroma izvajanja del in ko bo objekt v uporabi oziroma obratovanju ter ukrepi za preprečitev oziroma zmanjševanje pričakovanih vplivov na okolico. Iz PGD izhaja, da negativnih vplivov objekta na okolico ne bo. Kakor izhaja iz upravnega spisa je upravni organ prve stopnje tožnika pozval, da za svoje trditve, kar pomeni tudi za trditev o negativnih vplivih razširitve pokopališča na okolico predloži dokaze, ki bi izkazovali nasprotno. Do škodljivih posegov na zemljišča tožnika bi lahko prišlo le v primeru, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje. Tožnik pa niti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, niti v nadaljnjem postopku ni predložil nobene študije ali dokaza, izdelane s strani pooblaščenega inženirja, ki bi izkazoval drugače.

19Tožniku je bil v postopku priznan položaj stranskega udeleženca na podlagi določb prvega in drugega odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), na podlagi katerih oseba vstopi v postopek kot stranska udeleženka zaradi varstva svojih pravnih koristi, le te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Upravni organ, je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dolžan preizkusiti ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravnih interesov in s tem morebitna ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. V konkretnem primeru tožnik lahko uspe z ugovori, s katerimi ščiti svojo lastninsko in druge pravice, ki mu jih kot lastniku sosednjih nepremičnin priznavajo predpisi. Tožnik tekom postopka ni navedel, v čem konkretno gradnja posega v njegove pravno varovane interese. Tožnik z ugovorom, ki se nanašajo na javno pravne omejitve v zvezi z gradnjo ne more uspeti, zato tovrstni ugovori tožnika ne morejo vplivati na odločitev o stvari. Ugovor tožnika, da bo imelo dogajanje na pokopališču negativne posledice na fizično in duševno zdravje uporabnikov njegove nepremičnine po mnenju sodišča izražajo zgolj njegov osebni interes. Tožnik lahko varuje svoje pravice in pravne koristi v okviru pogojev, ki jih določa prostorski izvedbeni akt, oziroma izpolnjevanje javno pravnih pogojev, česar pa tožnik s splošnim zatrjevanjem škode, ki mu bo zaradi razširitve pokopališča nastala ne izkazuje.

20Presoja, ali ima projekt predpisane sestavine, je v pristojnosti upravnega organa za gradbene zadeve (prvi odstavek 66. člena ZGO-1). Upoštevati je namreč treba, da pri izdelavi projekta sodelujejo projektanti oziroma odgovorni projektanti, ki morajo izpolnjevati posebne zahteve, ki jih določa ZGO, le ti odgovarjajo tudi za škodo, ki nastane tretjim in izvira iz njihovega dela (32. člen ZGO-1). S projektno dokumentacijo odgovorni projektanti določijo lokacijske, funkcionalne, tehnične in oblikovne značilnosti predvidene gradnje tako, da ob upoštevanju naročila investitorja zagotovijo skladnost s prostorskimi akti, zanesljivost in evidentiranost (tretji člen Pravilnika). To pomeni, da PGD pripravljajo za to usposobljeni strokovnjaki, zato mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za svoje trditve predložiti dokaze (prvi odstavek 65. člena ZGO-1). Glede na navedeno lahko torej stranka svoje ugovore na rešitve predvidene v PGD podkrepi le s predložitvijo strokovno podkrepljenih dokazov. Tožnik pa v upravnem postopku ni predložil dokazov s katerimi bi izkazal, da je gradnja, kot je predvidena v nasprotju z obstoječimi prostorskimi akti. Kolikor pa bo nesporno dovoljena dejavnost po OPN na obravnavanem območju presegala dovoljene okvire po predpisih pa bo to stvar inšpekcijskega nadzora.

21Tožnik tako tudi ne more uspeti s civilno pravnimi ugovori, ki se nanašajo na zmanjšanje tržne vrednosti ter materialno škodo, ki mu bo nastala zaradi razširitve pokopališča ter zaradi nematerialne škode, ki naj bi mu nastala zaradi kršitev njegovih osebnostnih pravic. V primeru povzročene škode in zmanjšane vrednosti nepremičnin zaradi posega v prostor pa ima tožnik zagotovljeno varstvo v civilnem sodnem postopku in ne v upravnem sporu.

22Sodišče je glede na navedeno tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki II izreka:

23Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka če sodišče tožbo zavrne.

24Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 191/2015 se glede vprašanja povrnitve stroškov, ki jih ima prizadeta stranka iz 19. člena ZUS-1 zaradi sodelovanja v postopku, uporabijo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervinientu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervinientu povrniti stroške. Sodišče je pri odmeri stroškov prizadeti stranki izhajalo iz 155. člena ZPP, ki določa, da sodišče pri odločanju o tem, katere stroške naj se povrne stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek in to po skrbni presoji vseh okoliščin ob upoštevanju ZOdvT. Sodišče ugotavlja, da je prizadeta stranka podala odgovor na tožbo v katerem pa povzema le dosedanje ugovore in navedbe v upravnem postopku, zato po mnenju sodišča stroški pooblaščenca, odvetnika, ne predstavljajo potrebnih stroškov za postopek in je zato zahtevek prizadete stranke za povrnitve stroškov postopka zavrnilo.