UPRS sodba I U 490/2013

Tožba se zavrne.

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo vlogo za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bilo izdano za gradnjo kmetijskega objekta z dvema stanovanjskima enotama na zemljišču s parc. št. 377/3, k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik vložil navedeno zahtevo zaradi spremembe namembnosti objekta iz kmetijsko-stanovanjskega v kmetijski objekt s poslovnimi prostori in stanovanjem. V postopku je bilo ugotovljeno, da se ta sprememba med drugim nanaša na gostinski lokal na južnem delu pritličja objekta ter trgovino in lokal v mansardi. Gradnja gostinskega lokala in trgovine po ugotovitvah organa ni skladna z določbami 11. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Cerklje na Gorenjskem (v nadaljevanju PUP), ker ni izkazano, da gre za dopolnilno dejavnost kmetije, drugačnega stališča pa po mnenju organa ne utemeljuje niti tožnikovo sklicevanje na 6. in 29. člen PUP. Izpodbijano odločitev je organ sprejel, ker projekt ni skladen s prostorskim aktom, kar je eden izmed pogojev, ki jih 66. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) določa za izdajo gradbenega dovoljenja, in mora biti izpolnjen tudi v primeru njegove spremembe na podlagi določb 73. člena ZGO-1.

Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, ker je na območju SK poleg kmetijske dovoljena le dejavnost, ki predstavlja dopolnilno dejavnost kmetije, trgovine in gostinstva pa ni mogoče uvrstiti med dopolnilne dejavnosti kmetije. Glede na pritožbene navedbe je pojasnil še, da v obravnavanem primeru ne gre zgolj za spremembo rabe objekta iz pete (pravilno šeste) alineje prvega odstavka 10. člena PUP, ker se vpliv na okolico brez dvoma povečuje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi organu druge stopnje očita, da ni tehtal pritožbenih ugovorov, ugotovitve in razlaga PUP pa naj bi bile napačne. Šlo naj bi za spremembo rabe objekta, ki ne bo imela vpliva na okolje. Meni, da je temeljno vprašanje razlaga pete alineje prvega odstavka 10. člena PUP in da je treba vzpostaviti razliko med pojmoma sprememba namembnosti in sprememba rabe. Drugostopenjski organ naj bi stališče, da se povečuje vpliv na okolico, zavzel brez pravne in dejanske podlage. Tožnik navaja, da je ostalo dejansko stanje neugotovljeno, saj ne organ prve, ne organ druge stopnje dejanskega stanja glede vplivov na okolje nista ugotavljala. Stališče glede razlage 29. člena PUP naj bi bilo zmotno, saj naj bi organa prve in druge stopnje pojasnjevala le 1.c točko, spregledala pa naj bi 2.c točko tega člena. V skladu z navedeno določbo naj v območju, v katerega sodi tudi njegov objekt, dejavnost ne bi bila omejena le na dopolnilno dejavnost kmetije, temveč je po njegovem mnenju dovoljena vsaka dejavnost, ki ne potrebuje parkirnih mest za tovorna vozila. To naj bi izhajalo tudi iz nomotehnike zapisa c. točke 29. člena PUP, saj je dopolnilna dejavnost iz 1.c. točke le eden izmed kriterijev, dejavnosti, ki ne potrebujejo parkirnih površin, pa naj bi pomenile drug samostojen pogoj. Toženki očita tudi, da je spregledala četrto alinejo 2. točke 11. člena PUP, saj so spremembe namembnosti izrecno dopustne. Sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

Med strankama ni sporno, da gre v zadevi za spremembo namembnosti objekta, ki bi se nanašala na trgovinsko in gostinsko dejavnost in da ta objekt stoji na zemljiščih, ki se nahajata v krajinski enoti Cerklje, v prostorski enoti CR CE10 S7, ki je podrobneje opredeljena z namensko rabo območje SK – stanovanjsko območje s kmetijskimi gospodarstvi.

Navedeno območje, tj. območje SK, je v 6. členu PUP opredeljeno kot območje, pretežno namenjeno stanovanjskim in nestanovanjskim kmetijskim stavbam za opravljanje kmetijske dejavnosti. Vrste dopustnih ureditev in gradenj, ki so dovoljene na celotnem območju, ki ga ureja PUP, so določene v 10. členu PUP, poleg teh pa so v 11. členu navedene tudi ureditve in gradnje, ki so v skladu s prevladujočo namensko rabo dovoljene še v posameznih območjih urejanja. Skladno s četrto alinejo (2) točke 11. člena PUP je v območju SK dovoljena sprememba namembnosti zakonito grajenih stavb pod pogojem, da je nova namembnost v skladu z namensko rabo tega območja oziroma predstavlja dopolnilno dejavnost kmetije. Da bi predvidena sprememba namembnosti predstavljala dopolnilno dejavnost kmetije, tožnik ne zatrjuje in tega tudi v upravnem postopku ni uveljavljal.

V tožbi se sklicuje na 29. člen PUP, vendar ta ni del poglavij PUP, ki določajo vrste dopustnih gradenj, temveč del poglavja 3.8. o merilih in pogojih za varstvo okolja. Gre torej za dejavnosti, ki jih PUP v posameznih območjih dovoljuje z vidika varstva okolja. Tako so v določenih območjih, med katerimi je tudi območje SK, dovoljene dopolnilne dejavnosti ob upoštevanju pogojev, ki so določeni za vsako območje posebej, vendar v okviru namenske rabe območja. Pri razlagi 29. člena PUP je namreč treba upoštevati, da že uvodni stavek tega člena jasno določa, da se vsi pogoji nanašajo na dovoljene dopolnilne dejavnosti v okviru namenske rabe. To pomeni, da se vsi pogoji iz točke c), ki so določeni za območje z oznako (SK) in (PK), torej tudi pogoj iz 2.c točke, ki dovoljuje dejavnosti, ki ne potrebujejo parkirnih površin za tovorna vozila, nanašajo na dejavnosti v okviru namenske rabe. Navedeno območje, tj. območje SK, pa je v 6. členu PUP opredeljeno kot območje, pretežno namenjeno stanovanjskim in nestanovanjskim kmetijskim stavbam za opravljanje kmetijske dejavnosti. Enako velja za tožbene navedbe o skladnosti nameravane spremembe z določbami 10. člena PUP. Tudi sprememba rabe, ki jo dovoljuje navedeni člen PUP, se mora nanašati na namensko rabo v območju, v katerem objekt leži. Razlaga, po kateri bi bil 10. člen podlaga za spremembo rabe ne glede na namensko rabo, bi namreč nasprotovala namenski rabi, ki jo PUP predpisuje za posamezno območje.

Razlaga 10. člena in c. točke 29. člena PUP, za kakršno se zavzema tožnik, torej ni mogoča. Zato dopustnosti spremembe namembnosti za trgovinsko in gostinsko dejavnost tudi ni mogoče utemeljevati na 2.c. točki 29. člena. Po navedenem torej sprememba namembnosti, kakršno uveljavlja tožnik, ni skladna ne z 10, ne z 11. ne z 29. členom PUP.

Ker po navedenem sprememba rabe, ki bi pomenila drugačno namensko rabo od tiste, ki je predpisana za območje SK, ni dopustna že tega razloga, vprašanje, ali gre za spremembo rabe, ki ne povečuje vplivov na okolico, sploh ni pravno odločilno. Zato je neutemeljen tudi tožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede tega vprašanja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker v tožbi niso navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).