8. člen ZGO-1-UPB1

Obravnavani kontejner gre šteti za objekt. Slednji je s tlemi namreč povezan vsaj s priključkom na greznico ter priključkom na javno električno omrežje, brez škode za njegovo bistvo pa ga ni mogoče premakniti ali odstraniti. Pri predmetnem objektu ne gre zgolj za začasno ali naključno postavljen objekt, pač pa je namenskost in funkcija objekta v konkretnem primeru usmerjena h konkretnemu zemljišču, v katerega je vgrajena tudi greznica in električna inštalacija, s katero je objekt povezan.

Prvostopenjski organ objekta očitno ni štel za prefabrikat, zato mu tega v pozivih tožnikom ali v izpodbijani odločbi ni bilo treba posebej utemeljevati, ravno tako pa tožnikov ni bil dolžan pozivati na predložitev kakršnihkoli dokazil, ki bi se nanašala na takšno naravo spornega objekta. To pa seveda ne pomeni, da tožnika takšnih dokazil nista mogla predložiti sama. Ker sta bila z ugotovitvami in naziranji prvostopenjskega organa v postopku seznanjena, sta namreč imela možnost tudi, da še pred izdajo izpodbijane odločbe navajata dejstva in predlagata dokaze, s katerimi bi utemeljevala, da so ugotovitve in naziranja prvostopenjskega organa pomanjkljivi ali napačni. Še pred izdajo izpodbijane odločbe bi tako lahko uveljavljala in dokazovala tudi, da gre pri predmetnem objektu za t.im. prefabrikat in s tem v smislu za izjemo po drugem odstavku 6. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje. Ker s tem povezanih dejstev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika nista navajala, tega pa tudi nista z ničemer obrazložila ali opravičila, v skladu z določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP takšnih, novih dejstev kot pritožbenih razlogov v postopku pred toženko

Varstvo lastninske pravice pred vznemirjanjem, kar po vsebini uveljavljata tožnika, ni predmet presoje v upravnem sporu, pač pa je temu namenjena negatorna tožba na podlagi prvega odstavka 99. člena SPZ, medtem ko je tako imenovana popularna tožba po prvem in drugem odstavku 133. člena OZ namenjena uveljavljanju zahtevka, da se odstrani škodna nevarnost. Tudi vprašanja uporabe tuje nepremičnine zaradi vzdrževalnih del se ne obravnavajo v postopku upravnega spora, pač pa gre za zahtevke na podlagi 76. člena SPZ. Vseh opisanih zahtevkov torej tožnika ne moreta uveljavljati v postopku upravnega spora, pač pa v za to namenjenih civilnopravnih postopkih.

Podpornega zidu, kadar je višinska razlika med zemljiščem 1,5 m, ni mogoče obravnavati kot nezahtevnega objekta. Tožnika upravičeno ugovarjata, da od upravnih organov nista prejela ustrezno obrazloženega odgovora na tekom upravnega postopka podane ugovore, da predvidena gradnja glede na konfiguracijo terena in višinske razlike pomeni nevarnost zanju oziroma njuno nepremičnino in da statično ni ustrezna, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka ter obenem kršitev pravice, ki jo tožnikoma zagotavlja 22. člen Ustave.

ZGO-1, veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe, določa, da se posegi v prostor lahko začnejo le na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena ZGO-1). Gradnja objektov brez gradbenega dovoljenja je dopustna po določilu 3.a člena ZGO-1 v primerih, ko gre za gradnjo enostavnih objektov, kot jih določa predpis iz 8. člena ZGO-1 ter pod pogojem, da postavitev takšnega enostavnega objekta ni v nasprotju s prostorskim aktom.

Gradbeni inšpektor je ugotovil, da je klet nelegalno zgrajena, čemur tožnik v tožbi konkretno niti ne oporeka, zastekljen nadstrešek (zimski vrt) pa je postavljen nad to kletjo. Že to je zadosten razlog, da predmetni nadstrešek ne izpolnjuje pogojev za enostavni objekt, saj je v temeljih povezan z nelegalno zgrajenim objektom.

Odgovor na vprašanje, ali je izvedba dostopa do javne ceste (kar je eden od pogojev komunalne opremljenosti zemljišča in s tem pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1) oziroma izvedba priključka na občinsko cesto gradnja objekta, za katero veljajo določbe prostorskega akta o minimalnem odmiku od posestnih mej, ali pa gre le za vzdrževalna dela, je odvisen od obsega del in od tega, ali bodo dela izvedena na obstoječem dostopu oziroma priključku. Pri tem je treba dostop do javne ceste, kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po 66. členu ZGO-1, razlagati tako, da dostop omogoča neovirano gradnjo in rabo objekta. Pri gradnji stanovanjskih objektov, kot dostop v širini, ki omogoča neovirano vožnjo motornih vozil. Upravna organa in sodišče prve stopnje pri razlagi vsebine geodetskega načrta niso uporabili določb Pravilnika o geodetskem načrtu in Topografski ključ za izdelavo in prikaz vsebine geodetskih načrtov, zato je bilo v postopku materialno pravo napačno uporabljeno. V posledici tega je ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje in oba upravna organa se zato niso opredelili do revidentkinih navedb, da bo z gra

Nezahtevni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti so namenjeni kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ne pa prebivanju. Eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevni objekt po 74.c členu ZGO-1 je tudi to, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom.

Pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta iz druge alineje prvega odstavka 74. c člena ZGO-1 je, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Navedena zakonska določba je jasna in zahteva presojo dopustnosti gradnje z določbami prostorskega akta, ki velja na območju, na katerem je načrtovana gradnja. Kljub temu je Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki je začela veljati 9. 3. 2013, navedeno določbo zaobšla tako, da je v 8. členu (ta je bil črtan s spremembo, ki je začela veljati 29. 3. 2013) določila, da se šteje, da so določbe prostorskega akta ali drugega predpisa občine v zvezi z gradnjo nezahtevnih objektov upoštevane, če so izpolnjeni v nadaljevanju našteti pogoji. To pomeni, da je bila s podzakonskim predpisom določena fikcija, ki je imela za posledico, da upravni organi niso ugotavljali dejanske skladnosti konkretne gradnje z občinskim prostorskim predpisom. V tem delu je bila uredba v direktnem nasprotju z ZGO-1 in je posegla tudi v izvirno pristojnost občin, ki jo imajo na področju urejanja prostora.

Za odločitev v obravnavni zadevi – posebno glede na tožbene navedbe – zadostuje že to, da je skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta predpisana s 74. c členom ZGO-1. Gre torej za zakonsko določbo, ki velja ne glede na drugačno določbo prvega odstavka 8. člena Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, kot je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe.

Že iz drugega odstavka 3. a člena ZGO-1 izhaja, da se neglede na prvi odstavek tega člena enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Tožnik se zato v upravnem sporu v nobenem primeru ne bi mogel uspešno sklicevati na morebitne drugačne določbe podzakonskega akta, saj bi bile takšne določbe nezakonite in bi bilo sodišče v skladu s 125. členom Ustave dolžno njihovo uporabo zavrniti (tkim. exceptio illegalis).

Uporaba predpisa iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 pride pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta v poštev le pri ugotavljanju, ali predvideni objekt izpolnjuje pogoje za nezahtevni objekt glede velikosti, načina rabe, načina gradnje in drugih pogojev za gradnjo, kamor pa pogoji umeščanja nezahtevnih in enostavnih objektov v prostor ne sodijo.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika vložila zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta - sušilnice sadja na zemljišču, ki je po prostorskih aktih opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Gradbenega dovoljenja pa ni mogoče izdati za objekt, ki ga podzakonski predpis sicer našteva med nezahtevnimi objekti, če njegova gradnja ni v skladu s prostorskim aktom.

Ni sporno, da objekti ob inšpekcijskih pregledih niso funkcionirali kot hlev, kašča in uta, ampak kot recepcija, sanitarije z umivalnico in objekt za shranjevanje agregata, baterij, vodne črpalke ter bojlerja. Njihova raba zato ni bila v skladu z m. točko 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, po kateri je kašča objekt, namenjen shranjevanju žita, koruze in drugih poljščin. Uta za shranjevanje kmetijskega orodja in strojev, hlev in vodohram pa v 16. členu Uredbe sploh niso našteti kot enostavni pomožni kmetijsko-gozdarski objekti.

Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost ne omogoča postavitve bazne postaje kot nezahtevnega objekta v povezavi z objektom, ki je namenjen stalnemu bivanju. S tem, ko Uredba omejuje postavitev prostora s telekomunikacijsko opremo izključno na nestanovanjske stavbe in še v teh na njihove dele, ki niso namenjene javni rabi oziroma v katerih se ne zadržujejo ljudje, jasno postavlja minimalne standarde, ki naj zagotovijo, da ti prostori ne bodo postavljeni v neposredni bližini prostorov, v katerih se ljudje stalno zadržujejo, kar mora toliko bolj veljati za prostore, v katerih ljudje prebivajo.

Pri asfaltiranju prej travnate vzletno pristajalne steze gre za rekonstrukcijo objekta, saj je spremenjena njena površina kot bistven konstrukcijski element, prav tako se je z izvedenim posegom bistveno spremenila zmogljivost vzletno pristajalne steze kot tudi njen izgled. Tisti, ki naroči graditev objekta oziroma, ki graditev objekta izvaja sam, je hkrati tudi investitor gradnje in v skladu s tem tudi zavezanec za izvršitev inšpekcijskih ukrepov v primeru nelegalne gradnje. Tožeče stranke niso z ničemer zatrjevale in dokazovale, kdo je investitor oziroma naročnik obravnavane gradnje, čeprav so bile k temu pozvane, zato po presoji sodišča ni nobenega razloga, da ne bi tistega, ki je financiral obravnavano gradnjo, šteti za naročnika oziroma investitorja nedovoljene gradnje. Odločba je nična, če je sploh ni mogoče izvršiti, kar pomeni, da je predmet odločbe tako nedoločen oziroma nedoločljiv, da ga objektivno ni mogoče izvršiti.

Za pravilnost izpodbijane odločbe je brezpredmetno, kdo je gradil robnik oziroma oporni zid, na katerega je tožeča stranka deloma postavila svojo ograjo, in tudi, kdo je gradnjo tega zidu oziroma robnika financiral. Za legalnost obravnavane ograje je nepomembno tudi dejstvo, da je na tem mestu že prej stala ograja. Tožeča stranka je namreč že v inšpekcijskem postopku navedla, da je bila ta ograja v celoti odstranjena, kar pomeni, da obravnavana ograja pomeni novo gradnjo.