24. člen ZGO-1-UPB1

Ker morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja po 74. c členu ZGO-1 izpolnjeni vsi pogoji, je tako, ob nedvomni ugotovitvi, da vsa soglasja niso bila izkazana oziroma predložena prvostopnemu organu do izdaje odločbe (t.j. soglasje Direkcije RS za vode glede na 77. člen Odloka OPN MOL ID in soglasje pristojnega oddelka MOL glede na 41. člen Odloka OPN MOL ID), že iz tega razloga prvostopni organ imel podlago za zavrnitev zahteve tožnikov in je njegova odločitev pravilna.

Tožnik ne v pritožbi niti v tožbi ne navaja, zakaj pred izdajo gradbenega dovoljenja ni izkoristil možnosti, da se opredeli do predlagane gradnje in kot oviro zanjo navede nedokončani postopek denacionalizacije, zato se v tožbi ne more uspešno sklicevati na omenjeno okoliščino in z njo utemeljevati nezakonitost izdanega gradbenega dovoljenja oz. zahtevati, da bi investitor z njim sklenil pogodbo o stavbni ali drugi pravici. V konkretnem primeru je o zahtevi investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja odločala upravna enota kot stvarno pristojni upravni organ iz drugega odstavka 24. člena ZGO-1 in o tem izdala odločbo, ki jo zahtevajo določbe ZGO-1, med drugim 54., 60. in 68. člen. Ne gre torej za odločanje v sodni, ampak v upravni zadevi, v kateri je organ dolžan postopati po ZUP, torej voditi upravni postopek. Ničnostni razlog zato ni podan.

V primeru, ko je bila do uveljavitve ZVEtL že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam, se šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo s pravnomočno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela. V takšnem primeru je uporaba kriterijev in meril, ki jih določa 7. člen ZVEtL, izključena.

Po prvi alineji 26. točke 3. člena ZVKD-1 so „poseg v dediščino“ vse spremembe dediščine, ki se štejejo za gradnjo v skladu s predpisi o graditvi objektov. Za gradnjo pa se ne šteje le gradnja, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, temveč tudi gradnja, za katero takega dovoljenja ni treba pridobiti. Odločanje Zavoda je že ob upoštevanju splošnih določb 1. in 8. člena ZVKD-1 omejeno na vprašanja varstva kulturne dediščine oziroma odločanje na podlagi predpisov ali njihovih posameznih določb, ki določajo ukrepe tega varstva, kar velja tudi v primeru, ko je pravna podlaga za odločanje prostorski akt. Zato je tudi presoja (ne)možnosti oziroma (ne)dopustnosti gradnje iz petega odstavka 50. člena ZGO-1 omejena na varstvo nepremične dediščine, to varstvo pa izvaja v skladu z ZVKD-1 in prostorskimi akti.

Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in tudi druge listine, če tako določa zakon, so sestavni del gradbenega dovoljenja (2. odstavek 68. člena ZGO-1). To pomeni, da bi bilo lahko „skupno“ gradbeno dovoljenje za vse tri posege izdano tako za nadzidavo (novogradnjo) in odstranitev objektov, kot tudi za legalizacijo, če so projekti kot sestavni del gradbenega dovoljenja izdelani v skladu z zakonskimi predpisi in bi sama odstranitev nelegalno zgrajenih objektov pogojevala hkrati tudi legalizacijo in dozidavo v izreku navedenih objektov.

Pred izdajo gradbenega dovoljenja investitorju je upravni organ dolžan preveriti, ali je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom in ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji, ki jih za izdajo upravnega dovoljenja določa 66. člen ZGO-1.

Upravni organ nima zakonite podlage, da bi podaljševanje roka za predložitev projektne dokumentacije vezal na neko bodoče negotovo dejstvo, niti ga ne more podaljševati za nedoločen čas in to ne glede na to, da razlogi za to morda niso na investitorjevi strani. Bistveno je, da ima oseba, ki je pooblaščena za vodenje postopka pred izdajo odločbe, za to ustrezno pooblastilo, zato ugovor tožeče stranke, da je postopek vodila oseba, zaposlena pri drugi izpostavi iste upravne enote, na zakonitost izvedenega postopka nima nobenega vpliva.

ZGO-1 v 1. odstavku 66. člena predpisuje več temeljnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, torej vsi, brez izjeme. ZGO-1 ne obravnava legalizacije že obstoječih objektov kot posebnega postopka, tako da v primeru odločanja o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za take objekte, upravna enota odloča enako kot v vseh ostalih postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja, torej na podlagi predpisov (tudi prostorskih aktov), ki veljajo v času odločanja. Zato pri odločanju ne more upoštevati morebitnih drugačnih določb prostorskih aktov, ki so veljale v času gradnje nelegalno zgrajenega objekta, nobene pravne podlage pa nima niti za to, da bi upoštevala morebitna mnenja lokalne skupnosti, ki so v nasprotju z veljavnimi prostorskimi akti.

Določbe 50.a člena ZGO-1, ki urejajo izdajo soglasij v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ne dajejo podlage za stališče, da je s soglasjem, ki ga na podlagi projektnih pogojev izda pristojni soglasodajalec, na kakršen koli način odločeno o skladnosti nameravane gradnje s prostorskim aktom ali da so s takim soglasjem celo interpretirane določbe takega akta. Drugostopenjski upravni organ ima zato, da v upravnem postopku ne bi bila izdana nezakonita odločba, tako v postopku odločanja o pritožbi, kot celo po njem, zelo široka pooblastila, saj lahko pod določenimi pogoji reši zadevo tudi v obsegu, ki presega meje preizkusa iz 247. člena ZUP oziroma spremeni odločbo v škodo pritožnika (253. člen ZUP).

Ker tožnik ni bil stranka oziroma stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njegovo tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.