216. člen ZGO-1-UPB1

Odločba pojasnjuje: - lastninjenje poslovnih prostorov v t.i. sodnih stavbah, - kriterije za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVetL in ZVetL-1, s poudarkom, da morata oba predpisa ob pravilni uporabi kriterijev, privesti do enega rezultata.

V primeru, ko je bila do uveljavitve ZVEtL že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali k več stavbam, se šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo s pravnomočno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela. V takšnem primeru je uporaba kriterijev in meril, ki jih določa 7. člen ZVEtL, izključena.

Postopek po ZVEtL ni edina, pač pa dodatna možnost varstva pravic etažnih lastnikov v zvezi z njihovo lastninsko pravico na skupnih delih, med katere sodi tudi zemljišče. Izbira načina pravnega varstva ostaja tožniku, sodišče pa ga nudi upoštevajoč materialno pravo in ustrezne procesne predpise izbranega postopka. Tožbeni zahtevek je oblikovan v skladu z zahtevo iz 100. člena SPZ, po katerem ima skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari, saj tožnik zahteva ugotovitev skupne lastnine v korist vseh skupnih lastnikov. Za odločitev o tožbenem zahtevku ni pomembno, kaj je v interesu ostalih skupnih lastnikov. Njihove pravice (in obveznosti) skupnih delih (vključno z zemljiščem) so nujen, neločljiv sestavni del njihove lastninske pravice na posameznem delu stavbe. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja zaradi varstva pravic nasproti toženkama, ki zatrjujeta stvarnopravna upravičenja na istih nepremičninah, je relevantno le, da nepremičnine sodijo v kompleks zemljišč, na katerih so pravico uporabe pridobili (in na dan uveljavitve ZLNDL imeli) etažni lastniki in ne tožena stranka. Rešitev te

Načrt gradbenih parcel je bil po 29. členu ZUN ena izmed sestavin prostorskih izvedbenih načrtov, med katere je ZUN v 27. členu uvrščal tudi zazidalni načrt. V času, ko je toženka sprejela spremembo zazidalnega načrta, je že veljal ZUreP, ki ni več urejal zazidalnega načrta in kot sestavine občinskega prostorskega akta ni več predpisoval načrta gradbenih parcel. To pomeni, da so se gradbene parcele za obstoječe objekte določale le na podlagi zahteve lastnika, zato načrt gradbenih parcel iz tega zazidalnega načrta, sam po sebi ne more biti podlaga za določitev površine gradbene parcele za že obstoječe objekte.

Aktivno legitimiran za vložitev zahteve po 1. odstavku 216. člena ZGO-1 je lastnik objekta, v primeru večstanovanjske stavbe pa eden od njenih solastnikov oziroma lastnik posameznega dela stavbe. Pri slednjem to pomeni, da imajo pravico udeleževati se postopka tudi tisti solastniki stavbe, ki take zahteve sicer niso vložili.

Aktivno legitimiran za vložitev zahteve za določitev gradbene parcele je zemljiškoknjižni lastnik objekta, v primeru večstanovanjske stavbe pa eden od njenih solastnikov oz. lastnik posameznega dela stavbe.

ZGO-1 je že ob uveljavitvi l. 2002 določil, da se preneha z določanjem funkcionalnih zemljišč z odločbo na podlagi 46. člena ZUN (215. člen) ter določil postopek za določitev gradbenih parcel obstoječim objektom z odločbo (216. člen), vendar pa je z novelo ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008, nato določil (127. člen), da se preneha z izdajo odločb o gradbenih parcelah po določbah 216. člena ZGO-1 ter določil, da se kot gradbena parcela z dnem začetka uporabe tega zakona šteje zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih stoji oziroma je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. S temi dejanji pravni položaj tožeče stranke ni bil poslabšan, saj so se objekti nahajali na zemljiščih že pred uveljavitvijo ZDen ter so ovire za vračilo le-teh po določbah ZDen obstajale že tedaj (npr. zgolj postavitev žične ograde ni vplivala na status zemljišča). Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta, ki ga je po uveljavitvi ZDen vzpostavil Stvarnopravni zakonik, pa se je v upravno sodni praksi tudi uveljavilo stališče, da v denaciona

Etažni lastniki imajo v primeru, ko je etažna lastnina vpisana na podlagi Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo, pravni interes za ugotovitev ničnosti pogodb o samostojnem razpolaganju s funkcionalnim zemljiščem, na katerem so z dnem lastninjenja pridobili solastninsko pravico. Odločanje o lastninski pravici in zahtevku za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila ni upravna stvar (2. člen ZUP). Gre za civilno zadevo in etažni lastniki lahko svoje pravice zavarujejo le v ustreznem sodnem postopku.

V predmetni zadevi ne gre za določanje gradbene parcele ampak le za preoblikovanje funkcionalnega zemljišča v gradbeno parcelo.

Upravni organ prve stopnje je v izpodbijani odločbi ugotovil drugačno dejansko stanje, kot sta ga v predlogu zatrjevali tožeči stranki, predvsem pa tožečima strankama ni omogočil, da bi v postopku navajali dejstva in dokaze, ki bi potrdili njuna zatrjevanja, glede opredelitve spornih objektov.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v tej zadevi izhajalo iz napačne materialnopravne predpostavke, da mora tožeča stranka dokazati obseg gradbene parcele skladno z določbo 216.čl. Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) oziroma funkcionalega zemljišča za stavbo, ki stoji na parceli št. 724/2 k.o.K. Sodišče prve stopnje bi torej moralo v tem postopku uporabiti določilo 217.čl. citiranega zakona, ki izrecno določa, da se v primeru stavbe v etažni lastnini z dnem uveljavitve tega zakona šteje, da med skupne dele takšne stavbe spadajo zemljiške parcele ali njihovi deli, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLDNDL) pravico uporabe etažni lastniki ne glede na to, ali so bile te parcele odmerjene kot funkcionalno zemljišče ali ne. Takšne parcele ali njihovi deli se štejejo kot gradbena parcela takšne stavbe v etažni lastnini in je v solastnini vseh etažnih lastnikov.