UPRS Sodba I U 1367/2016-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnikov za ukinitev grajenega javnega dobra na nepremičnini parc. št. 222/12 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da po tej nepremičnini poteka občinska cesta, ki je na podlagi odloka o kategorizaciji občinskih cest kategorizirana kot lokalna krajevna cesta in lokalna glavna cesta. To izhaja tudi iz elaborata, ki je bil izdelan ob upoštevanju dokumentacije, prostorskih aktov in normativov iz časa gradnje nepremičnin. Večji del te nepremičnine ima namembnost "površine pomembnejših cest" in je opredeljen kot javna površina tudi po Odloku o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana, prvostopenjski organ pa meni, da iz vseh navedenih razlogov niso izpolnjeni zakonski pogoji za ukinitev statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena.

2Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo, v obrazložitvi svoje odločbe pa obširno in podrobno povzema zakonsko ureditev javnega dobra, povzema dejstva in okoliščine, na katere se sklicuje že prvostopenjski organ in ugotavlja, da je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

3Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in vlagata tožbo, v kateri navajata, da v zvezi s predmetno parcelo že od leta 2005 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 575/2005 poteka postopek za določitev meje. Odločba o razglasitvi parcele za javno dobro iz leta 2006 jima ni bila vročena, menita pa, da zemljišče statusa javnega dobra "dejansko in v naravi" nikoli ni imelo, ga ne more imeti in ga nima. Gre za zemljišče, ki je že desetletja ograjeno in v rabi tožnikov, v naravi pa predstavlja zelenico in asfaltirano parkirišče za njune potrebe. To zemljišče je ves čas od izgradnje objekta v lasti tožnikov oziroma njune pravne prednice, tudi po tedanji lokacijski dokumentaciji predstavljalo sestavni del nepremičnine v lasti tožnikov, tožnika pa sta prepričana, da je bilo v celoti razglašeno za javno dobro izključno za potrebe navedenega nepravdnega postopka, da bi sodišče v njem odločalo po stanju katastra in ne po dejanski rabi. Poleg tega je zemljišče zamaknjeno glede na siceršnjo linijo razmejitve med javnim dobrom in zasebnim lastništvom, tožnika pa sta prepričana, da ravnanje toženke pomeni odrekanje pravice do pritožbe oziroma poseg v njuno ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Zato menita, da bi bilo treba del zemljišča, na katerega se nanaša nepravdni postopek, izvzeti iz javnega dobra, sodišču pa predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženki v ponovni postopek in ji naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6Po prvem odstavku 23. člena ZGO-1 se objektu oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra lokalnega pomena, takšen status lahko odvzame z odločbo, ki jo na podlagi sklepa pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki ji je tak status podelil. Po drugem odstavku istega člena se ta sklep izda na zahtevo, ki jo lahko vloži župan, taki zahtevi pa mora biti priložena obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnina, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil status dodeljen. Status grajenega javnega dobra v skladu s četrtim odstavkom istega člena lahko preneha tudi v primeru, če je objekt oziroma njegov del v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba, ali pa če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del, ter se ga zato lahko opusti. Tudi v tem primeru pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka na županovo zahtevo, ki ji mora biti priložen zemljiško katastrski načrt, iz katerega izhaja, da objekta ni več.

7Iz navedenih določb izhaja, da se odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra lahko izda na županovo zahtevo, ki jo mora potrditi pristojni občinski organ s sklepom, ne pa na zahtevo osebe, ki zatrjuje, da ima na nepremičnini s statusom grajenega javnega dobra neko pravico (kot v obravnavani zadevi tožnika, ki v bistvu trdita, da imata na delu predmetnega zemljišča lastninsko pravico). Glede na to sodišče izpodbijano odločbo šteje kot upravni akt, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožnikov za začetek postopka za ukinitev statusa grajenega javnega dobra oziroma za posredovanje njune zahteve županu, ker za kaj takega niso izpolnjeni vsebinski pogoji iz prej navedenega 23. člena ZGO-1.

8Tožnika ob tem ne zatrjujeta dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je po izdaji odločbe o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra v letu 2006 prišlo do sprememb, zaradi katerih nepremičnina ne služi namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status, da je uničena in je ni mogoče obnoviti, ali pa da je zgrajen drug objekt, ki je pridobil status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del. Kot izhaja iz prej povzetega besedila 23. člena ZGO-1, drugih razlogov za ukinitev statusa javnega dobra zakon ne predvideva, okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika, namreč ureditve premoženjskih razmerij, pa ni mogoče uvrstiti v nobenega izmed naštetih razlogov.

9Pri tem sodišče posebej poudarja, da odločba iz leta 2006 o razglasitvi predmetne nepremičnine za javno dobro ni predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu, zaradi česar so za ta postopek pravdno nepomembne tožbene navedbe o tem, ali je ta nepremičnina tedaj (oziroma kadarkoli pred tem) izpolnjevala pogoje za dodelitev tega statusa in ali bi ji posledično ta status sploh smel biti dodeljen. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnikov na iste okoliščine, ki naj bi po njunem utemeljevale ukinitev statusa grajenega javnega dobra, saj postopek za odvzem tega statusa ni sredstvo za ugotavljanje nezakonitosti oziroma nepravilnosti odločbe o dodelitvi statusa grajenega javnega dobra in s tem tudi ne za odpravo posledic take domnevno nezakonite odločbe.

10Ker glede na prej naštete, v zakonu določene razloge za ukinitev javnega dobra na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

11Tožnika sta v tožbi sicer navedla vrsto dokazov, vendar se ti dokazi v ničemer ne nanašajo na obstoj okoliščin, ki so po povedanem pomembne za odločitev v zadevi. Zato tudi ti dokazi niso mogli vplivati na odločitev in je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) .

12V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.