UPRS sodba II U 444/2013

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku v upravnem postopku „ugotovitve nevarne gradnje obstoječega stanovanjskega objekta“ v točki 1 izreka naloženo, da mora v roku 30 dni od vročitve odločbe na svoje stroške sanirati obstoječi objekt, ki stoji na zemljišču s parc. št. 556/2 k.o. ... Opisan je način sanacije in kaj nesaniran objekt predstavlja za zdravje in življenje ljudi ter za sosednje objekte. Prav tako je določeno, da mora v roku 5 dni od vročitve odločbe inšpekcijski zavezanec – tožnik, zavarovati obravnavani objekt z ustrezno zaščitno ograjo, da se prepreči dostop do objekta tretji osebi in da se s tem prepreči morebitna ogroženost ljudi, ki bi bili v okolici objekta, če bi prišlo do morebitne porušitve dela objekta. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da se do izvedbe sanacije objekta iz prejšnje točke odločbe prepoveduje uporaba dotrajanega stanovanjskega objekta. V izreku pod točko 3 so določene upravno-pravne prepovedi ter v točki 4, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve izhaja, da je gradbeni inšpektor z ogledom na kraju samem dne 7. 6. 2013 ugotovil pojavljanje plesni na stenah vzdrževanega dela objekta na zemljišču s parc. št. 556/3 k.o. ... (del objekta z drugo parcelno številko uporabljajo sosedje, objekta se med sabo držita) kot posledico vlage, ki prihaja skozi steno nevzdrževanega objekta na zemljišču s parc. št. 556/2 k.o. ..., da lahko pride do respiratornih in drugih zdravstvenih težav, če se ne odpravi plesen ter da je posledično ogroženo zdravje ljudi. Stropna konstrukcija v pritličju je skoraj v celoti porušena na spornem objektu, zato je s tem oslabljena celotna stabilnost objekta. Nevarnost za življenje ljudi predstavlja tudi odpadanje ometa in fasade po celotnem delu objekta ter postopno rušenje delov nosilne stene na jugozahodnem delu objekta. Glede na ugotovitve je inšpektor ugotovil, da gre v konkretnem primeru za nevarno gradnjo, ki ogroža zdravje in življenje ljudi. Uporabil je ukrep po 154. členu Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), da bi se na zadevnem objektu oziroma v delu zadevnega objekta izvedla nujna vzdrževalna dela. Ukrep je bil izrečen tožniku, ki je po podatkih elektronske zemljiške knjige lastnik spornega zemljišča parc. št. 556/2 k.o. ... Tožniku so bile naložene tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena ZGO-1. Navedeno odločitev je potrdilo v pritožbenem postopku tudi Ministrstvo za infrastrukturo in prostor z odločbo št. 0612-77/2013/ (06421125) z dne 30. 8. 2013.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri pojasnjuje, da ne more postati inšpekcijski zavezanec za sporni objekt, saj na tej parceli stanovanjski objekt nikoli ni bil zgrajen. Parceli pod vl. št. 265 k.o. ... spadajo pod stavbno zemljišče, kjer stojita objekta hiša in gospodarsko poslopje že več kot 200 let. V vseh teh letih strehe še ni dvignilo v zrak in je tudi ne bo. Sodišče poziva, naj gradbeni inšpektor pravilno ugotovi v naravi ali na licu mesta na kateri parceli je bila zgrajena hiša s hišno št. 9 pred več kot 200 leti. Iz darilne pogodbe z dne 30. 6. 1967, zemljiškoknjižnega izpiska z dne 16. 11. 1992 in 1. 2. 1993 ter poročila sodnega izvedenca za gradbene objekte in stavbna zemljišča je razvidno kaj spada pod vl. št. 197 k.o. ... in kaj pod vl. št. 265 k.o. ... Več kot 200 let star objekt ni kamp prikolica, ki bi jo lahko gradbeni inšpektor predstavljal iz ene vložne številke na drugo oziroma iz ene parcele na drugo. Sodišču predlaga, da odločbo razveljavi, ker gradbeni inšpektor ter ministrstvo ne ločita, kaj spada pod določene vložne številke.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju: ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). K tožbenim navedbam pa še dodaja:

Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Nevarna gradnja je torej že zgrajeni objekt, ki ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico. 154. člen ZGO-1 pa določa, da pristojni gradbeni inšpektor prepove uporabo takšnega objekta (nevarne gradnje) ter odredi, da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani.

Ker je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da gre za nevarno gradnjo, je pravilno odredil ukrepe, ki jih inšpektor odredi pri nevarni gradnji in jih določa 154. člen ZGO-1. ZGO-1 v 154. členu določa, da pristojni gradbeni inšpektor prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma delu objekta v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno. Ker gre v tem primeru za nevarno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 154. členu ZGO-1 utemeljen.

Kdo je v konkretnem primeru inšpekcijski zavezanec, sledi iz podatkov elektronske zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da je tožnik v spornem obdobju lastnik nevarne gradnje.

Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na civilne oziroma nepravdne postopke pred obdobjem, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, za konkretni primer niso pravno relevantni. Kot že rečeno, iz podatkov elektronske zemljiške knjige izhaja, da je bil v izpodbijanem obdobju lastnik nevarne gradnje tožnik, kar je pa za odločitev v tej zadevi bistveno.

Izpodbijani upravni akt je po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.