144. člen ZGO-1-UPB1

Tožena stranka investitorja objekta ni ugotavljala, pač pa je oba tožnika določila za inšpekcijska zavezanca za (oba) sporna objekta na podlagi podatkov o lastništvu nepremičnin, na katerih sta objekta postavljena. Zavezanec v inšpekcijskih postopkih je primarno investitor oziroma lastnik pridobljene gradnje, šele če tega ni mogoče ugotoviti pa lastnik zemljišča, na katerem je taka gradnja oziroma objekt. Tožena stranka bi zato morala v postopku ugotoviti, kdo od tožnikov je investitor in dejanski lastnik posameznega od objektov (npr. z njunim zaslišanjem, z njunimi dosedanjimi pisnimi izjavami, s ponovnim ogledom v navzočnosti strank, z listinami v postopkih poskusa legalizacije objekta, ki jo omenjata oba tožnika...), nato pa na podlagi te ugotovitve vsakomur od njiju določiti inšpekcijski ukrep (kolikor bi bili za to izpolnjeni tudi drugi pogoji) in to le za objekt, ki ga je investiral oziroma je njegov lastnik.

Gradbeni inšpektor je na podlagi ugotovitev z ogleda gradnje predmetnega objekta in podpornih zidov ter zbranih drugih ustreznih podatkov ugotovil, da gre za gradnjo počitniškega objekta (in ne enostavni objekt - kmečko lopo oz. klet), za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, zato je pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo in zakonito odredil ukrepe iz 152. člena ZGO-1.

Okoliščina, da je bila zoper inšpektorja vložena kazenska ovadba, pa čeprav v zvezi s konkretnim postopkom, sama zase še ne vzbuja objektivnega dvoma v nepristransko ravnanje uradne osebe, ki je vodila postopek in odločila na prvi stopnji. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da vsakršna ovadba (tudi neupravičena) pripelje do izločitve uradne osebe. Hiter postopek sam zase ne pomeni neenakega obravnavanja v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave RS, po katerem so pred zakonom vsi enaki. Sodišče se ne strinja s tem, da je bil 8-dnevni rok za izjavo prekratek. Navedeni čas po presoji sodišča zadošča, da se stranka opredeli o času gradnje, o tem, ali ima zanjo gradbeno dovoljenje, glede približnih izmer objektov in njihove lege ter da komentira inšpektorjevo stališče, da se izdana dovoljenja ne nanašajo na sporno gradnjo. Ker je bilo tožnici omogočeno, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih na ogledu, in o čemer je bil sestavljen zapisnik, že zato ni bila storjena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Za presojo, ali gre za katero od oblik nezakonite gradnje, je pristojen gradbeni inšpektor, to je posameznik, ki poleg splošnih

Gradbeni inšpektor je izkušen strokovnjak s področja graditve objektov (144. člen ZGO-1), zato sodišče ne dvomi v njegov zaključek, da, glede na konstrukcijo objekta, ni mogoča odstranitev le tistega dela balkona, ki je neskladen z gradbenim dovoljenjem, in je zato tožnik dolžan odstraniti balkon v celoti.

Tožnik je z odstranitvijo dela stare mednadstropne konstrukcije in z gradnjo nove AB plošče kot novega nosilnega elementa nadzidave posegel v dotedanjo konstrukcijo in jo tudi nadomestil z novo. Za presojo, da to ne pomeni investicijskih vzdrževalnih del, okoliščina, da je bila obstoječa medetažna konstrukcija nadomeščena s konstrukcijo istih gabaritov, ni pomembna. Inšpekcijsko nadzorstvo opravlja gradbeni inšpektor, ki mora imeti po 144. členu ZGO-1 univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture, zahtevane delovne izkušnje in opravljen strokovni izpit za inšpektorja. To pomeni, da inšpekcijske postopke s področja nedovoljenih gradenj vodi oseba, ki razpolaga s strokovnim znanjem s področja graditve objektov, zato do postavitve izvedenca v teh postopkih praviloma sploh ne more priti.

Glede na določbe ZGO-1 je za obravnavanje nedovoljenih gradenj vedno pristojen gradbeni inšpektor, ne glede na to, ali te gradnje stojijo na kmetijskih zemljiščih.

Odločitev tožene stranke temelji na zaključku, da tožnik ob imenovanju v naziv inšpektor II ni izpolnjeval vseh pogojev, ki jih določa ZJU. Takšna odločitev je po presoji sodišča preuranjena. Določba 119. člena ZGO-1B glede nadaljevanja dela urbanističnih inšpektorjev namreč določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona. Tako namenska kot tudi jezikovna razlaga navedene določbe po presoji sodišča utemeljujeta tožnikovo trditev, da je v času imenovanja izpolnjeval vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta in s tem vse predpisane pogoje za imenovanje v naziv.

Odločitev tožene stranke o razveljavitvi odločbe o imenovanju v uradniški naziv inšpektor II temelji na zaključku, da tožnica ob imenovanju v naziv ni izpolnjevala vseh pogojev, ki jih določa ZJU. Takšna odločitev je po presoji sodišča preuranjena. Določba 119. člena ZGO-1B glede nadaljevanja dela urbanističnih inšpektorjev določa, da urbanistični inšpektorji iz 71. člena ZUN nadaljujejo z delom kot gradbeni inšpektorji po določbah tega zakona. Tako namenska kot jezikovna razlaga navedene določbe po presoji sodišča utemeljujeta tožničino trditev, da je v času imenovanja izpolnjevala vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta in s tem vse predpisane pogoje za imenovanje v naziv.

Tožnica je pridobila naziv univerzitetna diplomirana geografinja, v zadevi pa je sporno, ali je to izobrazba, ki jo predpisuje ZGO-1 kot pogoj za opravljanje nalog inšpekcijskega nadzora v določbi 144. člena. Glede na določbo 119. člena ZGO-1B je tožnica v času imenovanja izpolnila vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta inšpektorice in s tem vse pogoje za imenovanje v naziv. Ne glede na prehodne določbe ZGO-1, po katerih bi morali z delom zaključiti vsi urbanistični inšpektorji, ki do določenega roka ne bi izpolnili predpisanih pogojev, se na podlagi zgoraj navedene določbe zaradi pomanjkanja inšpekcijskih kadrov, podaljša oziroma omogoča nemoteno delo teh inšpektorjev še naprej.

Sprememba lastništva nepremičnine tekom inšpekcijskega postopka ne predstavlja pravne obveznosti upravnega organa, da bi moral ponovno izvesti vse že izvedene dokaze. V obravnavanem primeru sodišče še poudarja, da so inšpekcijski zapisniki javne listine v smislu določbe prvega odstavka 80. člena ZUP, za katere velja pravna domneva resničnosti. Zato tudi dokazovanje dejstev, ki so ugotovljena v zapisniku, po določbi prvega odstavka 169. člena ZUP v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni bilo potrebno. Inšpekcijski ukrep ni bil izrečen zaradi neskladne gradnje, temveč zaradi gradnje na parcelni številki, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Ker pa je parcelna številka vsebovana v izreku odločbe in s tem bistveni del gradbenega dovoljenja, je inšpekcijski ukrep odstranitve tega objekta pravno utemeljen.

Določbe o stvarni pristojnosti v zadevi niso bile kršene s tem, da je izvršilni naslov izdala območna enota organa, saj gre v tem primeru zgolj za organizacijsko ureditev delovanja državnega organa in ne za njegovo stvarno pristojnost. Rok za izpolnitev iz inšpekcijske odločbe ni procesni rok, saj se ne nanaša na opravljanje dejanj v postopku, ampak na obveznost, ki je naložena z inšpekcijskim ukrepom. To pomeni, da na izvršljivost ne more vplivati tožnikov predlog za podaljšanje izpolnitvenega roka.

Gradbeni inšpektor mora v skladu s 144. členom ZGO-1 med drugim izpolnjevati še pogoja, da ima univerzitetno ali visoko strokovno izobrazbo s področja gradbeništva ali arhitekture in da ima poleg univerzitetne izobrazbe še najmanj 3 leta delovnih izkušenj s področja graditve objektov oz. poleg visoke strokovne izobrazbe še najmanj 5 let takšnih delovnih izkušenj, kar pomeni, da gre za osebo, ki ima znanja tudi s področja gradbeništva oz. arhitekture. Zaradi tega gradbeni inšpektor lahko sam ugotavlja relevantna dejstva s tega področja. V skladu s 4. odstavkom 75. člena ZUN mora gradbeni inšpektor ugotoviti, ali je odstranitev zgolj kleti pod osnovnim objektom glede na statično varnost in stabilnost preostalega objekta sploh mogoča oz. ali je v nasprotnem primeru treba odstraniti celoten objekt in vzpostaviti zakonito stanje.

Težko popravljiva škoda mora biti izkazana najkasneje ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe in to z materialnimi dokazili. Postopek izdaje začasne odredbe je namreč po zakonu hiter, saj mora sodišče odločiti o zahtevi v roku 7 dni (peti odstavek 32. člena ZUS-1). Tožnik takšnih dokazil ob zahtevi za izdajo začasne odredbe ni podal, predlagano zaslišanje tožnika kot stranke in zaslišanje njegove žene kot priče pa po presoji Vrhovnega sodišča nista dokazili, ki bi ju bilo mogoče uspešno uveljavljati v postopku izdaje začasne odredbe po ZUS-1.

Kadar so take nedovoljene gradnje predmet pravnega prometa, so obremenjene s pravno napako, zato imajo kupci možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke proti takemu investitorju - prodajalcu, medtem ko to dejstvo ne vpliva na vodenje inšpekcijskega postopka. V obravnavani zadevi zato ni relevantno, da tožniki v zemljiško knjigo še niso bili vpisani kot lastniki posameznega stanovanja – ker so lastniki nepremičnine, na kateri stoji objekt, se štejejo tudi kot njegovi solastniki. Ničnostni razlog iz 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe ni mogoče izvršiti v pravnem ali dejanskem pogledu. V pravnem pogledu je podana takrat, kadar ima odločba izrek, ki nasprotuje pravnemu redu. V dejanskem pogledu, ki jo tožniki uveljavljajo s svojimi razlogi, pa bo nemožnost izvršitve podana takrat, ko izreka objektivno ni mogoče izvršiti.

Ker je tožnica podala izjavo, ker je ta zapisana v zapisnik, iz katerega izhaja, da je bil prebran in da tožnica nanj ni imela pripomb, brez nadaljnje konkretizacije tistega dela izjave, glede katerega je bila onemogočena, preizkus te kršitve ni mogoč. Odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve morebitne nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved njenega nadaljevanja.