VSL Sklep IV Cp 1546/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo z dne 30. 3. 2017, s katero je zahteval ugotovitev, da ni biološki oče toženca.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da gre v zadevi P 940/2006-IV (prav: P 1252/2007-IV) za pravnomočno razsojeno stvar. V navedeni zadevi se ni obravnavala vsebina, ker je bila tožba zavržena. Zato ne obstaja pravnomočna odločitev po vsebini. Tožnik je v tožbi pojasnil, da je njegovo priznanje očetovstva na podlagi zakonodaje in sodne prakse neizpodbojno. Skliceval se je tudi na sodno odločbo, do katere pa sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča. Menilo je, da bi se izjava volje lahko izpodbijala skladno z določili OZ, pri čemer pa spregleda, da so vsi roki za takšno izpodbijanje potekli, predno je tožnik pridobil medicinsko mnenje. Tožniku pravno varstvo ni zagotovljeno, ker sta bili zakonodaja in sodna praksa taki, da se priznanje očetovstva pred upravnim organom ni moglo izpodbiti, zakon pa tudi ni omogočal, da bi izvenzakonski očetje izpodbijali očetovstvo. Ta položaj je bil spremenjen še s stališčem vrhovnega sodišča iz leta 2017. Nedostopnost pravnega varstva predstavlja kršitev z Ustavo RS zajamčene pravice. Pravno varstvo je bilo tožniku odtegnjeno že leta 2006 in mu ga sodišče odteguje tudi danes. Izpodbijana odločitev zato krši pravico tožnika do sodnega varstva, tudi v povezavi s 6. členom EKČP. Kršena je tudi pravica tožnika do poštenega sojenja.

3Pritožba ni utemeljena.

4V zadevi P 1252/2007-IV je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 21. 6. 2007 zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek (spor je tekel med istima pravdnima strankama kot v tej zadevi, le da je na strani tožene stranke tedaj nastopala tudi A. A. kot mati toženca), da "tožnik ni naravni oče (mladoletnega) ..., ki ga je ... 2. 1991 v Ljubljani rodila prva toženka A. A." Ta sodba je postala pravnomočna 5. 9. 2007, kot je razvidno iz podatkov navedenega spisa, kar pomeni, da je tožnik v tej zadevi 31. 3. 2017 vložil tožbo z zahtevkom, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (uveljavljal je isti tožbeni zahtevek, in sicer ugotovitev, da tožnik ni biološki oče toženca). Prvo sodišče je zato pravilno zavrglo tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

5Tožnikovo sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/2016 z dne 5. 1. 2017 za to zadevo ne more biti aktualno zato, ker ne uveljavlja tožbenega zahtevka za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva (zaradi napake volje), ampak s tožbenim zahtevkom izpodbija očetovstvo. Tožba na izpodbijanje očetovstva je na voljo le domnevnemu očetu. Očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, ni mogoče izpodbijati, mogoče pa je vložiti tožbo za izpodbijanje (razveljavitev) same izjave o priznanju očetovstva zaradi napake volje (drugačno tožnikovo stališče je napačno). Stališče prvega sodišča o možnosti obnove postopka je sicer napačno (glede na nepravilno uveljavljan tožbeni zahtevek tožnik v nobenem primeru ne bi mogel uspeti z obnovo postopka v zadevi P 1252/2007-IV), kar pa na pravilnost sklepa o zavrženju tožbe ni vplivalo.

6Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 290/2016 zavzelo stališče, da mora tudi za pravnega očeta, ki je to postal z izjavo o priznanju očetovstva, veljati enak rok kot za pravnega očeta, ki je to postal na podlagi zakonske domneve, kar pomeni, da mora biti dolžina roka enaka za oba, to pa je dolžina enoletnega subjektivnega roka iz 96. člena ZZZDR. Ker objektivni rok po odločbi Ustavnega sodišča U-I-251/14 (s katero je bilo razveljavljeno določilo drugega odstavka 96. člena ZZZDR o objektivnem roku za tožbo za izpodbijanje očetovstva) posega v pravice očeta iz 35. člena Ustave RS, mora to veljati za obe skupini pravnih očetov. Družinski zakonik (sprejet 21. 3. 2017) je sicer začel veljati 15. 4. 2017, (v celoti pa se bo začel uporabljati dve leti po uveljavitvi), je v tem duhu tudi uredil tožbo otrokovega očeta za izpodbijanje očetovstva v 128. členu. Takšno tožbo bo lahko vložil tudi tisti, ki je očetovstvo priznal (114. člen DZ), rok za tožbo pa je določen v drugem odstavek 128. člena DZ. Do začetka uporabe DZ ta rok za tožbo določa drugi odstavek 96. člena ZZZDR, kot je presodilo Vrhovno sodišče RS (II Ips 290/2016). Sedaj tudi ni več "sprejemljivo" stališče sodne prakse, po katerem spor po tožbi zaradi razveljavitve izjave o priznanju očetovstva ni štel za spor iz osebnih družinskih razmerij, temveč za premoženjskopravni spor (prim. II Ips 245/2006 s tam navedenimi primeri iz sodne prakse).

7Pred sprejemom sklepa II Ips 290/2016 z dne 5. 1. 2017 moški, ki je zvedel za okoliščine, ki so vzbujale sum, da otrok ni njegov, šele po poteku objektivnega roka iz drugega odstavka 99. člena OZ, v nobenem primeru ni več mogel uspeti s tožbo za razveljavitev izjave o priznanju očetovstva (zaradi poteka prekluzivnega roka za tožbo). Po presoji pritožbenega sodišča enakost pred zakonom, enako varstvo pravic, pravica do sodnega varstva ter varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (14., 22., 23. in 35. člen Ustave RS) terjajo, da imajo vsi tisti, ki so za omenjene okoliščine iz drugega odstavka 96. člena ZZZDR izvedeli po poteku roka iz drugega odstavka 99. člena OZ (pa takšne tožbe zato niso nikoli vložili), možnost vložiti tožbo za izpodbijanje izjave o priznanju očetovstva v enoletnem roku iz drugega odstavka 96. člena ZZZDR, ki je v njihovem primeru začel teči po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 290/2016.

8Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).