VSL Sklep IV Cp 160/2020

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice v delu, ki se nanaša na ugotovitev očetovstva mld. A. A., rojene ... 2017.

2Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da je poskušala očetovstvo in družinski status mladoletne A. A. urediti še pred njenim rojstvom, a je toženec izginil in s tožnico prekinil stike. Med postopkom sta se stranki s sodno poravnavo dogovorili, da bo opravljen DNK test, čemur se je toženec nato izogibal, sodišče pa njegovega ravnanja ni ovrednotilo. V zvezi z mladoletnima sorojenkama je v teku več postopkov, v katerih toženec svoje pravice zlorablja in trditveno podlago ustrezno prilagaja. Za tožnico je položaj drugačen, če je očetovstvo ugotovljeno s pravnomočno sodbo, saj te ni več mogoče izpodbijati. Toženec je bil večkrat vabljen na CSD, pa je zavrnil podajo izjave. Zakaj se je kasneje premislil, ni znano. Do izpolnitve tožbenega zahtevka glede priznanja očetovstva je prišlo med postopkom in po vložitvi tožbe ter opravljenem prvem naroku, zato pogoji za zavrženje tožbe niso izpolnjeni. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov in ni odločilo o pomenu ravnanja toženca, je kršilo določila pravdnega postopka. Obrazložitev napačno izpostavlja odsotnost pravnega interesa, medtem ko drugi razlogi niso navedeni in sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče prav tako ni upoštevalo največje otrokove koristi in je zato nepravilno uporabilo materialno pravo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po določilu 87. člena ZZZDR, ki se v obravnavani zadevi glede na čas vložitve tožbe uporablja na podlagi 290. člena DZ, za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki ga prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Toženec je med postopkom kot verjetno priznaval dejstvo, da je oče mld. A. A., rojene ... 2017, vendar se kljub temu na pozive sodišča, da realizira svojo zavezo iz sodne poravnave Pom 437/2017 in pristopi k DNK analizi, ni odzval, prav tako priznanja ni podal v predpisani obliki, kot jo določa 88. člen ZZZDR. Tožba tožnice na ugotovitev očetovstva je bila zato v času njene vložitve potrebna in skladna s koristmi mld. hčerke.

5Med postopkom (27. 5. 2019) je toženec ob prisotnosti sodne tolmačke za nemški jezik pred CSD ..., mld. hčerko A. A. priznal za svojo, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pravni interes tožnice za ugotovitveni del zahtevka odpadel. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da se priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, to dokaže le v sodnem postopku.¹ Ker v obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj prav tožnica zatrjuje, da je toženec oče mld. A. A., kar je ta med postopkom priznal z ustrezno izjavo, pogoji za nadaljevanje postopka za ugotavljanje očetovstva niso več izpolnjeni. Ob tem ni bistveno, da so bili ti podani ob vložitvi tožbe, saj mora pravni interes za tožbo obstajati ves čas postopka in ne zgolj do prvega naroka za glavno obravnavo, kot v pritožbi zmotno nakazuje pritožnica. Ker sodišče prve stopnje zadeve ni vsebinsko presojalo, se mu tudi ni bilo treba opredeliti do (ne)izvedbe predlaganih dokazov in v tej smeri očitane procesne kršitve niso utemeljene. Prav tako sodišče ni kršilo materialnega prava, saj je s priznanjem očetovstva zadoščeno varstvu koristi otroka in zgolj s poudarjanjem teh koristi tožnica dokaza z DNK analizo ne more izsiliti.

6Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

¹ Primerjaj sodbi VS RS II Ips 196/2007 in VSL IV Cp 354/2014.