VSL sodba IV Cp 3918/2008

1. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba (v tretjem odstavku) glede pravdnih stroškov spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje.
2. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke v celoti zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
3. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

    Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožnik dolžan plačevati za preživljanje toženke mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR od 1. 11. 2006 dalje, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, takšno določeno preživnino pa je dolžan plačevati do uskladitve preživnin skladno s sklepom Vlade Republike Slovenije, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, skladno z obvestili Centra za socialno delo R.; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, glede povrnitve pravdnih stroškov pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvotnega postopka, stroške ponovljenega postopka pa je tožnik dolžan povrniti toženki v višini 751,59 EUR. Prvo sodišče je s sklepom tudi ugotovilo, da je tožba na plačilo preživnine za B. B. umaknjena, zato je postopek v tem delu ustavilo. Glede dodelitve otoka v varstvo in vzgojo, stikih in o razvezi zakonske zveze pravdnih strank pa je bilo že pravnomočno odločeno s sodbo prvega sodišča, opr. št. II P 80/2006 z dne 20. 11. 2006 .

    Tožnik D. B. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni (pri tem pa ne navaja na kakšen način naj se sodba spremeni) oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene kršitve pravdnega postopka so podane, ker so razlogi, ki so navedeni v sodbi, v nasprotju z izpovedbami strank in listinskimi dokazi. Ni obrazloženo, zakaj mora tožnik plačevati toženki preživnino od 1. 11. 2006. Tožnik ves čas nosi vse stroške bivanja v skupni nepremičnini, kar pomeni, da toženka navedenih stroškov ni imela, zato jih mora tožnik sedaj plačati dvakrat, prvič dejansko in drugič skozi preživnino. Sodišče ni upoštevalo, da bo toženka z ureditvijo skupnega premoženja pridobila premoženje in ne bo več nepreskrbljena, ter da ne more biti nepreskrbljen nekdo, ki ima invalidsko pokojnino, in pri tem premoženje, ki ga ceni nad 100.000,00 EUR in ki ga ima v lasti in posesti. Ugotovitve sodišča glede zdravstvenega stanja toženke presegajo strokovno sposobnost sodišča, potrebno bi bilo pritegniti strokovnjaka medicinske stroke, ne pa narediti zaključke na podlagi izpovedbe toženke. Bolezen toženke se je ne samo ustavila, ampak se je zdravstveno stanje celo izboljšalo. Toženka živi s hčerko v skupnem gospodinjstvu, sodišče pa ni ugotavljalo, koliko imata skupnih stroškov oziroma koliko od teh stroškov, ki jih je toženka prikazala kot lastne stroške, so del skupnih stroškov. Tožnik si je izposodil denar za financiranje potreb družine in v ta namen najel kredit za nakup avtomobila in opreme. Nedokazana je ugotovitev sodišča, da bi si tožnik lahko izplačeval višjo plačo. Sodišče je nepravilno štelo med prihodke tožnike tudi stroške, ki jih podjetje pokriva za svojega direktorja (tožnika), ki niso bonitete. Najem avtomobila ni boniteta, če se opravlja za poslovno dejavnost, hotelski stroški pa niso dohodek pritožnika, ampak strošek podjetja. Brez podlage je očitek sodišča, da je najem vozila (Mercedes benz) za podjetje luksuz in ne potreba. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejanske finančne zmožnosti tožnika in bremena, ki jih ima v zvezi z vzdrževanjem sina in s plačilom obrokov kredita. Napačne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z razlogi za razvezo zakonske zveze, saj toženka ni dokazala, da bi bil tožnik kriv za razvezo zakonske zveze.  Napačna je tudi odločitev glede priznanja pravdnih stroškov.

    Toženka vlaga pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja tri pritožbene razloge (pritožba ne pojasni kateri so ti razlogi, s tem da se tudi ne sklicuje na določbo 338. člena ZPP) ter predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi ter da prizna toženki celotne pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine mesečnih prejemkov toženke, da ni pridobitno sposobna, da so njene potrebe med 500,00 in 600,00 EUR, je sodišče določilo prenizko preživnino. Toženka bi mesečno ob določeni preživnini razpolaga le z zneskom 587,20 EUR, kar glede na stroške bivanja, ki jih tožnik od nje terja, ne zadošča za bivanje v stanovanju. Preživnina bi bila zadostna le, če je ne bi bremenili stroški bivanja v hiši, vendar jo obremenjujejo. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da tožnik ni tisti, ki je kriv za razvezo zakonske zveze. Razlogi za nevzdržnost so izključno na strani tožnika. Tožnik ni zanikal stikov z drugo žensko, ugotovljeno pa je bilo tudi psihično in fizično nasilje tožnika nad toženko.

    Tožnik je vložil odgovor na pritožbo toženke, v katerem predlaga, da se pritožba toženke zavrne kot neutemeljena.

    Pritožba tožnika je deloma utemeljena, pritožba toženke pa je neutemeljena.

    Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, neutemeljene pa so pritožbene trditve tožnika, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da so ugotovitve o odločilnih dejstvih v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med ugotovljenimi dejstvi oziroma v nasprotju z dokazi in predloženimi listinami. Sodišče prve stopnje je na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

    Zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino (prvi odstavek 81a. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; v nadaljevanju ZZZDR). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 81a. člena ZZZDR, ki določa, da sodišče lahko zavrne zahtevek za preživnino, če bi bilo plačilo preživnine upravičencu glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca, ali če je upravičenec pred ali med postopkom za razvezo zakonske zveze oziroma po razvezi zakonske zveze storil kaznivo dejanje zoper zavezanca, otroka ali starša zavezanca. Sodišče prve stopnje takšnih okoliščin, kot jih določa tretji odstavek 81.a člena ZZZDR ni ugotovilo, zato za določitev preživninske obveznosti ni odločilno, kdo je od pravdnih strank v večji meri odgovoren za razvezo zakonske zveze oziroma za obstoj nevzdržnih razlogov.

    Sodišče prve stopnje je priznalo toženki pravico do preživnine, ker je ugotovilo, da toženka ne razpolaga z zadostnimi sredstvi, s katerimi bi lahko krila lastne preživninske potrebe, saj se zaradi bolezni (revmatoidnega artritisa) ne more zaposliti in si na ta način zagotoviti (dodatnih) sredstev za življenje. Sodišče je pri določitvi višine preživnine upoštevalo dolžino trajanja zakonske zveze (23 let), starost tožnice (letnik 1959), da je tožnica po rojstvu skupnega otroka pravdnih strank zbolela za revmatoidnim artritisom ter obseg izkazanih preživninskih izdatkov ter (finančnih) zmožnosti toženca kot preživninskega zavezanca.

    Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so mesečne povprečne potrebe glede na specifično situacijo povezano z boleznijo tožnice med najmanj od 500,00 do 600,00 EUR (gre za izdatke toženke in ne tudi za izdatke njene hčere, kar neutemeljeno zatrjuje pritožba), da prejema invalidsko pokojnino v višini 408,95 EUR ter da plačuje zdravstveno zavarovanje v višini 21,75 EUR. Tožnik je pojasnil, da tožnica v hiši ne čisti več poslovnih prostorov podjetja, pravdni stranki pa sta potrdili, da tožnica čisti ostali del hiše, tožnik pa poskrbi za ureditev okolice hiše. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica plačevala stroške, vezane na bivanje oziroma vzdrževanje hiše, kljub temu da jo je tožnik k temu pozival. Nobena pravdna stranka ne zatrjuje, da je bil med strankama sklenjen dogovor o kritju navedenih stroškov in ključ delitve ob tem, da ima v hiši poslovne prostore tudi družba in da v hiši biva hči toženke. Navedenih stroškov zato ni moč upoštevati pri določitvi preživnine, saj toženki niso nastali.

    Preživninska obveznost toženca je določena od 1. 11. 2006, saj iz odgovora na tožbo z dne 20. 6. 2006 izhaja, da toženka uveljavlja plačilo preživnine od 1. 5. 2006. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitve sodišča prve stopnje vezane na finančne zmožnosti tožnika, da krije preživninsko obveznost. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kreditne obveznosti tožnika, kakor tudi preživninsko obveznost do otroka, pri tem pa je pravilno ugotovilo, da način tožnikovega življenja in premoženje, ki ga je ustvaril tožnik ne dopuščajo zaključka, da prejema le plačo, kot jo prikazuje. Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi se ekonomska situacija v podjetju bistveno spremenila, zato tudi ne more izpodbiti prepričljivih ugotovitev sodišča prve stopnje, da način življenja toženca (igranje loterije, prenočitve v luksuznih hotelih, izkazani izdatki iz plačilnih kartic, šolanje otroka v tujini, stanovanjska hiša, avtomobili visokega cenovnega razreda, sicer v lasti družbe, šestindvajset trenutno zaposlenih delavcev v družbi, itd.) dokazuje, da so dohodki toženca bistveno višji, kot jih prikazuje tožnik oziroma njegova družba. Pritožbeno sodišče je prepričano, da ima tožnik (denarna) sredstva, s katerimi bo lahko kril vse preživninske obveznosti (do sina in toženke), kakor tudi vse kreditne obveznosti, ki jih ima, ter da bo imel še vedno dovolj sredstev za lastno preživljanje in za kritje vseh potreb v obsegu, kot so obstajale do sedaj. Tožnik ima denarna sredstva za kritje preživninske obveznosti, preživnina pa je priznana toženki iz razloga, da si ji zagotovi socialno varnost, s tem da se bo morala tožnica prilagoditi novi situaciji, ki je nastala po razvezi zakonske zveze. Zgolj dejstvo, da je toženka skupna lastnica premoženja za ugotovitev njene preskrbljenosti ne zadošča, če nima možnosti premoženja izkoriščati in na ta način pridobiti denarna sredstva.

    Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da se je zdravstveno stanje toženke izboljšalo, saj v ta namen ne predloži nobenega dokaza, prav tako pa neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar sicer izhaja iz zdravstvene dokumentacije, da ima tožnica zaradi revmatoidnega artritisa številne zdravstvene težave, ki so povezani z povečanimi stroški preživljanja, predvsem pa je omejena pri pridobivanju dohodka oziroma pri zaposlitvi. Celo tožnik v svoji izpovedbi zatrjuje, da je imela toženka v času zakonske zveze številne zdravstvene težave, ki so se še poslabšale, ko je tožnica začela jemati biološka zdravila, ki naj bi bila tudi razlog za njeno nenormalno obnašanje ter hkrati odločilni razlog, da je tožnik vložil tožbo na razvezo zakonske zveze. Zdravstvena dokumentacija (in zaslišanje pravdnih strank) je zadoščala za zaključke prvega sodišča o zdravstvenem stanju toženke, o njenih posebnih preživninskih potrebah in njeni sposobnosti, da si sama pridobi dodatna denarna sredstva. Iz navedenih razlogov sta neutemeljeni pritožbi pravdnih strank, ki izpodbijata sodbo glede določene preživnine, zato je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu potrdilo.

    Pritožba tožnika pa utemeljeno opozarja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede povrnitve pravdnih stroškov, temu pa pritrjuje pritožbeno sodišče, glede na višino postavljenega tožbenega zahtevka, kjer je toženka uspela z manj kot polovico. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera glede na postavljeni tožbeni zahtevek po tožbi, nasprotni tožbi upoštevaje 413. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnik uspel s pritožbo le v neznatnem delu, njegov odgovor na pritožbo toženke pa je bil nepotreben, pritožba toženke pa ni bila utemeljena, sta pravdni stranki sami dolžni kriti stroške pritožbenega postopka.