VSL sodba IV Cp 2188/2015

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, naj se hčerko pravdnih strank, ki je bila s sodbo s 24. 5. 2004 zaupana v varstvo in vzgojo materi, zaupa očetu (tožniku). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

2Navaja, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicuje na določilo četrtega odstavka 421. člena ZPP, ki mu vsebina odločbe ne sledi. Sodišču očita, da je svojo odločitev preložilo na rame otroka, ki pomena in posledic svojih ravnanj ni sposoben razumeti. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da za A. pri toženki ni ustrezno poskrbljeno. A. ne hodi v osnovno šolo, zahaja v neprimerno družbo, se reže, njena starša pa v njeno življenje nimata vpogleda. Več kot očitno je, da koristi otroka terjajo spremembo. Mati otrokovih potreb ne zmore prepoznati, prav tako jih noče prepoznati sodišče. Oče, ki se edini odziva z ukrepi, ki odražajo skrb za otroka, pa je ožigosan s pristranskim izvedeniškim mnenjem. Tožeča stranka ima življenjsko potrditev, da njeni vzgojni principi delujejo. Kronski dokaz je, da je tožnik ustrezno poskrbel za sina, ki študira in živi „normalno“ življenje. Na drugi strani ima toženka življenjski dokaz, da njeni vzgojni principi in pristopi ne delujejo. Tudi, če bi se bila A. sposobna zavedati pomena in posledic izražanja volje, bi moralo sodišče ugotoviti, da je prišlo do kolizije med koristmi in voljo otroka. Že iz mnenja CSD izhaja, da so se okoliščine, na katerih temelji odločitev o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, spremenile na slabše. To izhaja tudi iz zapisov zdravnice, ki je navedla, da A. potrebuje nujno psihološko pomoč. Tožnik meni, da je A., ne glede na končno odločitev sodišča, kot oseba izgubljena. Odločitvam sodišča po njegovem mnenju manjka življenjskega uvida. Nova okoliščina, nastala po prejemu izpodbijane sodbe je ta, da A. ni končala osmega razreda, saj ni pristopila na nobenega od izpitov. Izvedeniško mnenje izvedenca C. C. je bilo izdelano pred letom dni, zaradi česar je vsaj neažurno. Izvedenec nakazuje na pomanjkljivosti s strani vsakega od staršev, iz mnenja pa ni razvidno, ali so posamezna nagnjenja staršev patološke narave. Izvedenec je navedel, da ima A. do očeta močan odpor in zamero, ni pa navedel vzrokov zanj. V zvezi z neprimerno vzgojo toženke ter neprimernostjo za varstvo in vzgojo je tožnik predlagal zaslišanje več prič. Sodišče ni zaslišalo niti ene, niti ni postavilo drugega izvedenca. Sodišče razlogov za zavrnitev prič ni navedlo. Izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja sodišče. Podal je izmikajoče se navedbe in hipotetične odgovore, kar je povsem zgrešeno. V nadaljevanju tožnik očita sodišču (pre)dolgotrajno postopanje in moraliziranje. Navaja še, da je sprožil nadzor nad delom sodnice, vendar je sistem v tem delu odpovedal, saj je o njegovem predlogu odločala podpredsednica sodišča, ki je bila razpravljajoča sodnica v razveznem postopku pravdnih strank.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi materialnopravne in vsebinske razloge, ki tako odločitev potrjujejo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev na katere se tožeča stranka sklicuje v pritožbi.

6Po določilu četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče izda na zahtevo bivšega zakonca ali organa, pristojnega za socialne zadeve novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

7Po določilu prvega odstavka 410. člena ZPP mora sodišče, kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter stikih, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje.

8Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral, in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (drugi odstavek 64. člena in drugi odstavek 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

9Prvostopenjsko sodišče je odločitev o tem, da ostane hči pravdnih strank še naprej v varstvu in vzgoji pri materi (oziroma, da se tožbeni zahtevek na predodelitev hčerke v varstvo in vzgojo očetu, zavrne) oprlo na mnenje, ki ga je podala mladoletna A. ter izvedeniško mnenje izvedenca C. C. Ocenilo, da je dekle dovolj staro in sposobno razumeti izraženo voljo in njene posledice in je v njeno korist, da še naprej ostane v varstvu in vzgoji pri materi. Pritožbeno sodišče odločitev in argumente prvostopenjskega sodišča sprejema, saj je upoštevalo vse kriterije, ki so relevantni za njen sprejem.

10A. je svoje mnenje in voljo izrazila (vsaj) trikrat. Najprej na centru za socialno delo januarja 2014, ko je povedala, da želi še naprej bivati pri materi in imeti stike z očetom. Izrazila je tudi željo, da oče ne bi toliko „drezal vanjo“. Nato drugič, 13. 5. 2014, ko je v razgovoru s sodnico povedala, da želi ostati pri mami, ki ji pomeni največ, stikov z očetom pa si ne želi in bo sama povedala, ko ji bo do tega in na kakšen način. Ter nato tretjič, ko je ob ponovnem razgovoru s sodnico zopet povedala, da želi ostati pri materi, z očetom pa ne želi nobenih stikov. Prvostopenjsko sodišče je mnenje in željo mladoletne A. upoštevalo in odločilo, da naj ostane hčerka pravdnih strank še naprej v varstvu in vzgoji pri materi. Oporo za tako oceno je imelo tudi v mnenju izvedenca kliničnega psihologa C. C. Ocenilo je tudi, da je A., ki je v času odločanja že dopolnila 15 let, zrelo dekle, ki je sposobno razumeti pomen in posledice svoje odločitve.

11Da je v otrokovo največjo korist, da še naprej ostane v varstvu in vzgoji pri materi, izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca kliničnopsihološke stroke. Ta je priporočil, naj A. ostane pri materi, saj ima do očeta močan odpor, ki onemogoča konstruktiven odnos z njim. Iz izvedeniškega mnenja izhaja še, da obstaja v primeru, če bi A. začela živeti z očetom, velika verjetnost, da bi ta nad njo izvajal veliko nadzora, čemur bi se A. uprla na intenziven, najverjetneje na avtoagresiven način. Materine vzgojne prijeme je ocenil kot ne najprimernejše, vendar materino okolje za A. predstavlja največ občutka varnosti in stabilnosti. A. ima z materjo ljubeč in prijateljski odnos. Ob njej se počuti varno in prijetno, saj ima mati le malo zahtev do nje. Vendar mati ne izpolnjuje A. razvojnih potreb po strukturi in mejah. A. odpor do očeta pa je povečan, saj ima oče za razliko od matere, do A. toliko bolj visoka pričakovanja, za katere ima A. občutek, da jih ne more izpolniti.

12Obe mnenji (izvedeniško in mnenje otroka) ne omogočita drugačnega zaključka, kot je odločilo prvostopenjsko sodišče, in sicer, da je v dekletovo korist (ali pa da je najmanj slabo), da ostane še naprej v varstvu in vzgoji pri materi. Drugačna odločitev bi utegnila povzročiti pri dekletu ravnanje, ki bi bilo škodljivo za njeno zdravje in življenje. Očitno je A. v hudi čustveni stiski, ki jo izraža z nasiljem do same sebe (samopoškodbe, pobeg, neredno šolanje). Prvostopenjsko sodišče je med razloge za tako ravnanje štelo tudi, da sta A. starša v konfliktnem odnosu in vodita večje število sodnih postopkov, ki trajajo že od A. 3. leta starosti.

13Kadar se bivša partnerja zatakneta v procesu medsebojnega obtoževanja, s tem škodita predvsem otroku, ki dobi občutek krivde. Ta se razvije takrat, kadar starši ne prevzamejo odgovornosti zase in za svoje otroke. Bivša partnerja in starša morata zato prenehati z medsebojnim obtoževanjem, saj se otrok sicer počuti zapuščenega in krivega za to, kar se dogaja. Ni opravičljivo, da se starša z vsemi sredstvi borita drug proti drugemu za skupne otroke, saj taki prepiri niso v otrokovo največjo korist. Kadar starši sporov ne znajo (zmorejo) ustaviti, je potrebno poiskati pomoč.

14Pritožba očita prvostopenjskemu sodišču neizvedbo predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja predlaganih prič in postavitve drugega izvedenca. Razlogov za tako postopanje naj sodišče ne bi navedlo. Pritožbeni očitki so neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov (primerjaj 3. točko obrazložitve). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je dal izvedeni dokazni postopek sodišču dovolj podlage za odločitev o zahtevku. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je trdna in sklenjena. Če tožeča stranka z izvedbo dokaza po izvedencu kliničnopsihološke stroke ni zadovoljna, to dokazu ne jemlje vrednosti. Zakon namreč ne določa ponavljanja dokazovanja z novimi izvedenci. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da mnenje ni ažurno izdelano. Mnenje je bilo izdelano med postopkom, ki se je vodil na prvi stopnji. Izvedenec je svoje mnenje tudi dopolnil in odgovoril na vprašanja in očitke pravdnih strank.

15Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče svojo odločitev preložilo na ramena otroka, ki ne razume pomena in posledic svojih ravnanj. Odločitev sodišča temelji na izvedenem dokaznem postopku in upoštevanju mnenja otroka in izvedeniškega mnenja. Sodišče je ocenilo tudi sposobnosti otroka razumeti izraženo voljo in njene posledice. Ugotovilo je, da je A. zrelo dekle, ki razume pomen in posledice svoje odločitve. Potrebno je upoštevati, da ima 15-letni otrok svojo voljo, ki je starša in sodne oblasti ne morejo prezreti(1). Odrasli moramo otrokom prisluhniti in njihove želje in potrebe vzeti resno. Kadar jih pozovemo, naj izrazijo svoje mnenje in ocenimo, da so dovolj zreli in sposobni razumeti njegov pomen in posledice, moramo to mnenje tudi upoštevati(2), sicer pa pojasniti otroku, zakaj ga nismo upoštevali. Prvostopenjsko sodišče ni ocenilo, da A. ne bi bila sposobna razumeti izražene volje in njenih posledic, niti da bi prišlo do kolizije med njeno voljo in koristmi (kar navaja pritožba). Glede na starost dekleta, izvedeniško mnenje in upoštevajoč, da je prvostopenjska sodnica dvakrat opravila osebni razgovor z dekletom in dobila osebni uvid, pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča in sprejeto odločitev.

16Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljen tožnikov očitek, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da naj za A. pri toženi stranki ne bi bilo ustrezno poskrbljeno. Prvostopenjsko sodišče je k sodelovanju pritegnilo Center za socialno delo ... ki je z dekletom opravilo razgovor in nato podalo svoje mnenje. Za mnenje je zaprosilo tudi zdravnico B. B., ki je mnenje prav tako podala. Sodišče je s sklepom odločilo o A. prepisu na drugo OŠ, izdalo sklep o namestitvi v mladinski dom (ki ga je nato tekom postopka razveljavilo). Opravilo je tudi dva neformalna razgovora z A. in postavilo izvedenca. Na podlagi vsega navedenega je dobilo sodišče dovolj širok uvid v potek A. življenja in napravilo ustrezne zaključke in odločilo tako, da je otroka pustilo v varstvu in vzgoji pri materi. Pri tem je upoštevalo, da je po strokovni oceni izvedenca večje tveganje za razvoj neugodnih pojavov pri A. pri očetu kot pri materi.

17Ostale pritožbene navedbe so take narave, da na odločitev ne vplivajo in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (pri odstavek 360. člena ZPP).

18Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

--------

Op. št. (1): Drugače je, kadar mentalni razvoj in zdravstveno stanje mladostnika zahtevata drugačno postopanje.

Op. št. (2): Razen če je mnenje neresno, je v nasprotju s koristjo otroka in obstajajo resni razlogi za neupoštevanje mnenja.