VSK Sodba I Cp 680/2022

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju sodišče) ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada posamezni del stavbe št. 23 v stavbi štev. 3126 k.o. [...], pohištvo v stanovanju na naslovu [...] gospodinjski aparati v tem stanovanju ter motorni čoln s številko trupa [...] , reg. št [...], leto izgradnje 2011 z motorjem Yamaha, št. motorja 6BV-000, letnik 2012, pri čemer znaša delež pravdnih strank vsakega do ½ (I. točka izreka) in toženo stranko (v nadaljevanju toženec) zavezalo k povrnitvi stroškov postopka.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) v celoti zavrne oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Sodišču očita, da je napačna njegova ugotovitev, da toženec ni podal zadostne trditvene podlage in v zvezi z navedenim povzema navedbe, ki jih je podal v odgovoru na tožbo in svojo izpovedbo. V odgovoru na tožbo in zaslišan na zapisnik je navajal, da je stanovanje kupil z osebnimi sredstvi, ki mu jih je dala mati kot darilo in obrestmi, ki jih je od tega darila prejel, ker ga je vložil v finančno ustanovo. Teh dejstev tožnica ni zanikala in bi zato sodišče, v skladu z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) moralo šteti za priznana. Te navedbe je tožnica celo potrdila, ko je bila zaslišana. Toženec je torej pojasnil in dokazal, da je sporno stanovanje kupil iz svojega posebnega premoženja, ki ga predstavlja darilo matere v znesku 14.550.000,00 SIT, dohodka iz Sicure v znesku 1.200.000,00 SIT in stanovanjskega kredita v višini 5.ooo.ooo,oo SIT. Trdil je torej, da je njegovo posebno premoženje, s katerim je kupil stanovanje, znašalo 20.750.000,00 SIT, oziroma 85 % plačane kupnine, sodišče pa mu v izpodbijani sodbi priznava posebno premoženje v znesku 17.050.000,00 SIT (14.550.000,00 SIT in polovico stanovanjskega kredita v višini 2.500.000,00 SIT) oziroma 70 % plačane kupnine za stanovanje. Tožnici sodišče v izpodbijani sodbi priznava posebno premoženje – darila staršev v znesku 7.699.800,00 SIT (kar predstavlja 31,59% plačane kupnine za stanovanje). Ob upoštevanju zgornjih vrednosti je po mnenju pritožnika jasno, da je ugotovitev sodišča, da je pravična razdelitev skupnega premoženja pravdnih strank v delu, ki se tičejo nakupa stanovanja v razmerju 50 : 50, ki je bilo kupljeno iz posebnega premoženja pravdnih strank napačna in matematično ne vzdrži. V primeru, da sodišče smatra, da posebno premoženje toženca, s katerim je kupil stanovanje, znaša najmanj 59,70 % (darilo matere v znesku 14.550.000,00 SIT), potem ne more tožencu odvzeti najmanj 9,70 % premoženja z obrazložitvijo (27. točka sodbe), da je razlika, znesek, ki ga je tožnica prispevala s svojim osebnim dohodkom. Seveda je odvzeti znesek večji, saj je toženec pojasnil svoja vplačila v stanovanje iz svojega posebnega premoženja z listinami in navedbami, ki jih je nenazadnje potrdila tudi tožnica ob svojem zaslišanju. Odločitev sodišča, ki je obrazložena v 24. točki sodbe je zato napačna iz več razlogov. Najprej iz razloga, da uporaba pravil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o delitvi skupnega premoženja ni mogoča za delitev posebnega premoženja, drugič zato, ker je toženec prejemal osebni dohodek, saj nenazadnje iz njega plačeval obroke pet milijonskega stanovanjskega kredita in je imel tako visoke dohodke, da ni potreboval porokov. Tretjič pa zato, ker je sodišče očitno spregledalo, da je že tekom zaslišanja pravdnih strank iz njunih izpovedb, kot listin v spisu, izhajalo, da so zneski, ki so bili plačani prodajalcu stanovanja A. 14.500.000,00 SIT s strani toženca, 1.200.000,00 SIT s strani B., 5.000.000,00 SIT s strani banke, ki je tožencu dala posojilo, kar skupaj znaša 21.700.000,00 SIT. Razlika do zneska kupnine za stanovanje (24.374.922,0 SIT) znaša tako 2.674.922,00 SIT, ki so po logiki in izjavah pravdnih strank bile plačane iz posebnega premoženja tožnice, torej iz dela darila njenih staršev v višini 7.699.800,00 SIT. Razlika med 7.699.800,00 SIT in 2.674.922,00 SIT pa je bila porabljena tako kot je navedla tožnica: „Opremili smo stanovanje in za aparate“. Sodba ima torej pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, razlogi sodbe pa so v nasprotju sami s seboj oziroma navedbami in dokazi v spisu.

Motorni čoln št. trupa [...] je toženec kupil s svojimi sredstvi in zato predstavlja njegovo posebno premoženje. Navedeno dejstvo sta potrdili obe pravdni stranki. Razlika v njunih izpovedbah je le v delu, kjer sta izpovedali o višini kredita, ki ga je vzela tožnica. Če obe stranki trdita, da je bilo plovilo kupljeno iz posebnega premoženja toženca, potem lahko sodišče delež 50 : 50 določi le za motor, za katerega se pravdni stranki strinjata, da je bil kupljen s kreditom, za katerega pa bi sodišče verjetno sprejelo enako stališče kot ga je sprejelo za stanovanjski kredit. V delu, ki govori o skupnem premoženju na plovilu, je torej sodba v nasprotju z dokazi v sodnem spisu in izjavami pravdnih strank.

V pravočasni dopolnitvi pritožbe toženec povzema ugotovitev sodišča v 24. točki obrazložitve in očita, da so ugotovitve napačne in v nasprotju ne samo z določbami 51., 58. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), temveč s samo odločitvijo sodišča, ki je odločilo, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju 50 : 50. V primeru, da sodišče smatra, da je delež na skupnem premoženju 50 : 50, potem ne more odvzeti „razliko, ki je v prid tožencu“ iz razloga, ker je eden od zakoncev prispeval „očitno več“ kot drugi zakonec. Sodišče očitno spregleda, da če je njegova odločitev, da znaša delež pravdnih strank na skupnem premoženju 50 : 50, potem tudi osebni dohodek tožnice, ki ga je zaslužila od leta 2005 do 2008, spada v skupno premoženje v deležu 50 : 50. Seveda to ob predpostavki, da toženec pravilno razume odločitev sodišča v tem delu. Odločitev v tem delu se namreč ne da preizkusiti, saj sodišče ne ponuja obrazložitve, oziroma razlogov za odločitev, ki „razliko, ki je v prid tožencu“, ki nenazadnje predstavlja posebno premoženje toženca, pobota z nekim osebnim dohodkom, ki ga je zaslužila tožnica in ki v skladu z zakonom in sodno prakso pomeni skupno premoženje (na primer sodba Vrhovnega sodišča II Ips 410/2000).

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Pritožbeno sodišče pritožnika najprej opozarja na enotno stališče sodne prakse, da je celotno skupno premoženje zakoncev praviloma nedeljiv materialnopravni pojem, saj je posledica celovite presoje razmerij med zakoncema, kar narekuje njegovo enotno obravnavanje in posledično določitev enotnih deležev na vseh delih skupnega premoženja. Delež posameznega zakonca se namreč ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari. Ločeno obravnavanje posameznih premoženjskih enot skupnega premoženja tako praviloma ni mogoče, zato je tudi pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju in delitvi le-tega treba upoštevati vse premoženje, pridobljeno v zakonski zvezi¹. Že zato je napačen pristop pritožnika, ki v pritožbi izhaja iz stališča, da treba delež posebej ugotoviti za stanovanje, posebej za čoln in celo posebej za motor.

7Toženec je sicer res trdil in dokazoval, da je sporno stanovanje kupil iz darila matere v znesku 14.550.000,00 SIT, obresti v znesku 1.200.000,00 SIT in stanovanjskega kredita v višini 5.ooo.ooo,oo SIT. Trdil je, da je vse navedeno predstavljalo njegovo posebno premoženje in te trditve sedaj ponavlja tudi v pritožbi. Razloge, zaradi katerih kredit ne predstavlja toženčevega posebnega premoženja, ki jih pritožnik niti ne izpodbija, je sodišče nanizalo v 13. točki obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče jih sprejema in se nanje sklicuje. V 15. točki obrazložitve je sodišče prepričljivo pojasnilo zakaj ni mogoče slediti toženčevim navedbam, da posebno premoženje predstavljajo obresti v znesku 1.200.000,00 SIT. Teh zaključkov pritožnik ne uspe omajati s trditvami, da znesek 1.200.000,00 SIT predstavlja dohodek od B. kjer je imel vezana sredstva.

8Ne drži, da sta dejstvo, da je toženec kupil motorni čoln s svojimi sredstvi potrdili obe pravdni stranki. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi z dne 10.6.2019, na katere vsebino opozarja tudi sodišče, argumentirano prerekala navedeno toženčevo trditev. V nadaljevanju postopka pa toženec ni pojasnil izvora svojega posebnega premoženja, ki naj bi bilo vloženo v kupnino za motorni čoln.

9Po določbi 59. člena ZZZDR v sporu glede deleža na skupnem premoženju sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot je na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tako opredeljena merila narekujejo celovito presojo razmerij med partnerjema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja. Razmere v času pridobivanja skupnega premoženja se iz različnih razlogov spreminjajo in zahtevajo različno angažiranje partnerjev pri posameznih nalogah (na primer: rojstvo in odraščanje otrok ter s to okoliščino povezana vzgoja in oskrba otrok, menjava službe, večja angažiranost enega pri domačih delih in otrocih omogoča drugemu večjo angažiranost za pridobivanje dohodka in podobno). Upoštevati je torej treba vsako prizadevanje, ki omogoča dobro funkcioniranje družine. Različnih oblik prispevkov partnerjev pri pridobivanju skupnega premoženja pa ni mogoče natančno izmeriti in pravda o ugotovitvi deleža na skupnem premoženju zato ni obračunska pravda. Zato zgolj matematično seštevanje dohodkov, kot to počne toženec, ne more biti odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo sicer večji vložek posebnega premoženja toženca, ki pa se je uravnotežil s prispevki tožnice, tako na račun vložka njenega posebnega premoženja, kot tudi na račun njenega večjega prispevka v obliki skrbi za skupno gospodinjstvo predvsem pa skrbi za vzgojo in varstvo skupnih otrok, slednje je sodišče utemeljilo v 23. točki obrazložitve. Pritožba teh ugotovitev tudi ne izpodbija. Kar se tiče toženčevih dohodkov, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženec konkretnih trditev o višini le teh ni podal. V pritožbi sicer trdi, da so bili ti očitno tako visoki, da je lahko odplačeval stanovanjski kredit in da za najem kredita ni potreboval porokov. V tem delu gre ne le za nedopustne, pač pa tudi za neresnične pritožbene novote. Iz 12. člena posojilne pogodbe z dne 10.10.2001² namreč izhaja, da je bilo posojilo po pogodbi zavarovano z dvema kreditno sposobnima porokoma.

10Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da sta bila prispevka pravdnih strank k nastanku obravnavanega skupnega premoženja enaka.

11Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Zavrnitev pritožbe zajema tudi zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki jih je toženec dolžan nositi sam, saj s pritožbo ni uspel.

¹ Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 231/2008 z dne 5. 11. 2009, sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 571/2011 z dne 6. 7. 2011 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 778/2009 z dne 20. 1. 2010.
² Glej posojilno pogodbo v prilogi B/7.