VSM Sodba I Cp 961/2018

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

„I. Razveljavi se pogodba o dosmrtnem preživljanju in pogodba o preužitku, sklenjena v notarskem zapisu SV 103/16 z dne 4. 2. 2016 med prvim tožencem in drugo toženko.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 5.254,72 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila“.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.489,25 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, sklenjene v notarskem zapisu SV 103/16 z dne 4. 2. 2016 med prvim tožencem in drugo toženko (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvi toženi stranki (prvi toženec) plača pravdne stroške v znesku 6.843,42 EUR, drugi toženi stranki (druga toženka) pa v znesku 4.975,63 EUR, oboje v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se je sodišče prve stopnje oprlo na odločbo VSM I Cp 1041/2017 z dne 30. 1. 2018, ki ni javno objavljena. Meni, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zgolj iz razloga, ker tožnica svoje lastninske pravice ni vknjižila v zemljiški knjigi. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožnica že v letu 2015 ob prisotnosti druge toženke zahtevala, da se kot lastnica vpiše v zemljiški knjigi, pri čemer je prvi toženec reagiral z nasiljem. Vsaj takrat bi druga toženka morala ugotoviti, da nepremičnine, kjer sta imela tožnica in prvi toženec prijavljeno skupno prebivališče, spadajo v skupno premoženje. Sodišče prve stopnje zato svoje odločitve ne bi smelo opreti le na listino z dne 18. 12. 2012. Druga toženka je bila tudi seznanjena z obstojem zunajzakonske skupnosti, saj je bila ta navzven zaznavna prijateljem in znancem. Druga toženka bi glede na odnos z očetom morala prva ugotoviti, kakšen je odnos med tožnico in prvim tožencem. Poleg tega je bila z njima na dopustu v Ulcinju, kot to izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe. Toženca sta sporno pogodbo sklenila naskrivaj in o sklenitvi nista obvestila tožnice, saj sta jo želela prikrajšati glede njene lastninske pravice. Sodišče prve stopnje se do te trditve tožnice ni opredelilo. Druga toženka je v letu 2016 sklenila takšno pogodbo, ki tožnici bivalno pravico v celoti odvzema, čeprav je bila z bivalno pravico tožnice v celoti seznanjena. Iz navedenih dejstev izhaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da druga toženka ni vedela (niti ni mogla vedeti), da prvi toženec razpolaga s skupnim premoženjem. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4Pritožbeni preizkus je pokazal, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti izvedene dokaze pred sodiščem druge stopnje na pritožbeni obravnavi, kjer je sodišče druge stopnje ponovilo že izvedene dokaze in dodatno zaslišalo pravdni stranki.

5Pritožba je utemeljena.

6Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali sami med seboj v nasprotju ter se jo da preizkusiti.

7Tožnici je pojasniti, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sklicuje na sklep VSM I Cp 1041/2017, ki je bil izdan v tem postopku, in je bila z njim seznanjena v tem postopku.

8Prvi toženec je z nepremičninami, ki spadajo v skupno premoženje njega in tožnice, samostojno razpolagal in jih s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbo o preužitku v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)¹ brez soglasja tožnice prenesel na drugo toženko. Kadar glede stvari iz skupnega premoženja sklepa pravni posel le en zakonec, se torej zahteva soglasje drugega zakonca (53. člen ZZZDR). Pravni posel glede stvari iz skupnega premoženja, ki ga sklene le en zakonec brez soglasja drugega, je izpodbojen le v primeru, če pridobitelj ni bil v dobri veri. Kadar eden od skupnih lastnikov samostojno razpolaga, se šteje, da tretji ni v dobri veri samo, če je tretji vedel, da je stvar v skupni lastnini in da se razpolaga brez soglasja skupnega lastnika (72. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Na zunaj je skupno lastnino mnogokrat težje spoznati kot solastnino, zato je določena milejša domneva o dobrovernosti tretjega.²

9Iz izpodbijane sodbe izhaja, da med strankami v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da je druga toženka ob sklenitvi pogodbe vedela, da prvi toženec z nepremičninami razpolaga brez soglasja tožnice (15. in 62. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). To dejstvo tudi v pritožbenem postopku ni sporno. Na podlagi ugotovitev izvedenega dokaznega postopka pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da druga toženka tudi ni vedela, da sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje tožnice in prvega toženca, in tožbeni zahtevek zavrnilo.

10Sodišče prve stopnje se je pri odločanju, ali je bila druga toženka v dobri veri oprlo zlasti na listino z dne 18. 12. 2012, naslovljeno kot Oporoka oziroma pogodba o bivalni pravici, ki so jo podpisale vse pravdne stranke. Navedeno listino je treba presojati v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi (zlasti izpovedbami strank) in glede dobre vere druge toženke ugotoviti dejansko stanje v času sklenitve sporne pogodbe leta 2016. Ko je sodišče druge stopnje dopolnilo dokazni postopek, je ugotovilo, da je druga toženka v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku vedela, da premoženje, ki ji ga je prvi toženec izročil s to pogodbo, spada v skupno premoženje tožnice in prvega toženca.

11Tožnica je v postopku uspela dokazati svoje trditve, da je bila druga toženka kot hči prvega toženca seznanjena z obstojem zunajzakonske zveze in dejstvom, da so bile nepremičnine, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku, kupljene v času zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Druga toženka je namreč sama izpovedala, da je vedela, kdaj je prvi toženec kupil nepremičnine, ki so predmet sporne pogodbe. Iz njene izpovedi tudi izhaja, da sta si bila z očetom (prvim tožencem) vedno blizu, da ji je oče o vsem povedal (str. 3 zapisnika pritožbene obravnave z dne 19. 3. 2019) in da je bila seznanjena z njegovim finančnim stanjem (l. št. 503). Tožnico je poznala in je vedela tudi za razmerje med tožnico in prvim tožencem (l. št. 435). Druga toženka je v svoji izpovedbi sicer zanikala, da bi med prvim tožencem in tožnico že v letu 2006 (in tudi kasneje) obstajala zunajzakonska skupnost. Vendar so se trditve tožencev v postopku na prvi stopnji, da sta imela tožnica in prvi toženec le prijateljsko razmerje, izkazale za neresnične. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med tožnico in prvim tožencem trajala že od razveze prvega toženca od prve žene (14. 2. 2006), da je bila njuna zunajzakonska skupnost navzven razvidna sorodnikom, prijateljem in znancem ter je temeljila na skupnem gospodinjstvu, skupnem življenju, intimnih in čustvenih odnosih, medsebojni pomoči ter ekonomski odvisnosti (dejstva glede obstoja, trajanja in notornosti zunajzakonske skupnosti v pritožbenem postopku niti niso sporna). Ob tako ugotovljenih dejstvih in zlasti ob upoštevanju dejstva, da je imela druga toženka s prvim tožencem redne stike, pa ji ni mogoče slediti, da z zunajzakonsko skupnostjo prvega toženca in tožnice ni bila seznanjena.

12Sporne nepremičnine so bile kupljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in prvega toženca. Posebno premoženje bi lahko morebiti predstavljale le, če bi bile kupljene izključno s prihranki, ki jih je prvi toženec ustvaril pred pričetkom zunajzakonske skupnosti s tožnico in tako ne bi bile ustvarjene z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Vendar pa je v dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile nepremičnine kupljene (tudi) z zaslužkom, ki ga je prvi toženec pridobival v času zunajzakonske skupnosti s tožnico, kar pomeni, da spadajo v skupno premoženje (tudi te ugotovitve v pritožbenem postopku niso sporne).

13Sodišče druge stopnje sicer verjame drugi toženki, da je prvi toženec ves čas trajanja zunajzakonske skupnosti in tudi pred sklenitvijo sporne pogodbe zanikal, da bi predmetne nepremičnine spadale v skupno premoženje, saj je tudi v tem postopku prerekal obstoj zunajzakonske skupnosti in premoženja s tožnico.³ Predloženi listinski dokaz - oporoka z dne 18. 12. 2012 tudi kaže na to, da bi druga toženka vsaj v letu 2012 lahko bila v dobri veri, da so sporne nepremičnine (kljub obstoju zunajzakonske skupnosti) v celoti posebno premoženje prvega toženca, kakor to ocenjuje sodišče prve stopnje. V tej listini je namreč tožnica imenovana le kot uporabnica nepremičnin na J., ki ima pravico bivanja. Druga toženka je listino podpisala za tem, ko sta jo podpisala tožnica in prvi toženec in bi na podlagi vsebine listine lahko morebiti sklepala, da tožnica nima oziroma ne zatrjuje nobenih lastninskih upravičenj na spornih nepremičninah.⁴

14Vendar pa je dobro vero druge toženke treba presojati v času sklenitve sporne pogodbe, zato za odločitev ne more biti relevanten le podpis listine z dne 18. 12. 2012. Da druga toženka v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku v letu 2016 ni (več) bila v dobri veri, da nepremičnine spadajo v skupno premoženje, izhaja že iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe (60. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica v aprilu 2015 v neposredni prisotnosti druge toženke od prvega toženca zahtevala ureditev lastninskega stanja pri spornih nepremičninah, pri čemer je prvi toženec reagiral z žaljivkami in fizičnim nasiljem. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da se je tožnica večkrat v prisotnosti druge toženke želela s prvim tožencem dogovoriti glede ureditve skupne lastnine.⁵ To pa pomeni, da je bila druga toženka do sklenitve sporne pogodbe v letu 2016 nedvomno seznanjena, da sporne nepremičnine spadajo v skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Glede na gornje ugotovitve ne prepriča izpovedba druge toženke, da sta ji tako prvi toženec kot tožnica tekom trajanja zunajzakonske skupnosti ves čas do sklenitve sporne pogodbe prikazovala, da sporne nepremičnine predstavljajo toženčevo posebno premoženje oziroma, da je menila, da so bile kupljene izključno s prihranki prvega toženca.

15Tožnica je navzven in pred drugo toženko jasno pokazala, da je (skupna) lastnica spornih nepremičnin. Toženca sta nato kljub temu sklenila sporno pogodbo, ne da bi tožnico pred ali po sklenitvi pogodbe s tem seznanila. Druga toženka je tudi vedela, da tožnica s sporno pogodbo ne soglaša in da z njo niti ni seznanjena. Ker je bila druga toženka z obstojem zunajzakonske skupnosti seznanjena, za obstoj dobre vere druge toženke ne zadostuje, če je morda zmotno menila, da so nepremičnine posebno premoženje prvega toženca, ker so bile kupljene le z njegovimi zaslužki iz dela. Za obstoj dobre vere tudi ne more zadostovati, da je prvi toženec obstoj skupnega premoženja ves čas pred drugo toženko zanikal, ker je morda tudi sam zmotno menil, da nepremičnine, ki so kupljene z njegovim zaslužkom iz dela, spadajo v njegovo posebno premoženje (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

16Tretji ni v dobri veri, kadar mu skupni lastnik (ki ni stranka pravnega posla) izrecno pove, da stvar spada v skupno lastnino, četudi sopogodbenik to izrecno zanika in trdi, da je premoženje le njegovo, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Na tak način bi bilo pač prelahko izigrati nevknjiženega skupnega lastnika in bi bilo enemu od skupnih lastnikov, ki zmotno meni, da je izključni lastnik oziroma noče priznati, da stvar spada v skupno premoženje, omogočeno, da sam veljavno razpolaga s skupnim premoženjem. To pa ni namen zakona, ki prepoveduje samostojno razpolaganje s skupnim premoženjem in varuje v pravnem prometu tiste dobroverne osebe, ki notranjega razmerja med skupnimi lastniki ne poznajo. Temu v konkretnem primeru ni bilo tako, saj je bilo notranje razmerje med tožnico in prvim tožencem drugi toženki dobro poznano. Druga toženka je vedela tudi, da so bile nepremičnine kupljene v času zunajzakonske skupnosti med tožnico in prvim tožencem, da spadajo v skupno premoženje in da je oče razpolagal brez soglasja tožnice, zato v času sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila v dobri veri.

17Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in razveljavilo pogodbo o dosmrtnem preživljanju in pogodbo o preužitku, sklenjeno v notarskem zapisu SV 103/16 z dne 4. 2. 2016 med prvim tožencem in drugo toženko (358. člen ZPP). V pritožbenem postopku niso bile ugotovljene kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

18Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve v stroškovnem delu (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnici pripadajo naslednji stroški: 1100 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 1100 točk za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 18 OT), 825 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 18 OT), 1100 točk za prvi narok (tar. št. 20 OT), 50 točk za dostavo izjav z dne 10. 4. 2017 (tar. št. 19 OT), 2× po 550 točk za pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 in 26. 4. 2017 (tar. št. 19 OT), 50 točk za vlogo z dne 25. 4. 2017, 3× po 550 točk za naroke dne 12. 5. 2017, 6. 6. 2017 in 13. 6. 2017 (tar. št. 20 OT), 250 točk za urnino dne 12. 5. 2017, 200 točk za urnino dne 6. 6. 2017, 250 točk za urnino dne 13. 6. 2017 (6. člen OT), 2× po 550 točk za naroka dne 8. 5. 2018 in dne 3. 7. 2018, kar skupaj znaša 8.775 točk, ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR 4.027,72 EUR, skupaj s sodno takso v višini 1.227,00 EUR pa 5.254,72 EUR.

19Tožnici ne pripada nagrada za narok dne 8. 5. 2018 v višini 1100 točk, saj ne gre za prvi narok za glavno obravnavo po 1. točki tar. št. 20 OT. Prav tako ji ni mogoče priznati nagrade v višini 550 točk za vlogo z dne 25. 4. 2017, saj ne gre za obrazloženo pripravljalno vlogo po 3. točki tar. št. 19, temveč za dokazni predlog po 4. točki tar. št. 19 OT. Tožnici ne glede na uspeh v postopku tudi ne pripada nagrada za odgovor na pritožbo z dne 16. 10. 2017, saj je v njem le na kratko povzela povzela ugotovitve prvostopenjske sodbe glede ugotovitve obstoja zunajzakonske skupnosti in na kratko odgovorila na pritožbene navedbe, kar pa ni pripomoglo k odločanju v zadevi, zato ne gre za potrebni pravdni strošek (155. člen ZPP). Urnine za narok dne 3. 7. 2018 ji ni mogoče priznati, ker jo je priglasila šele v pritožbenem postopku, kar je prepozno, saj je bil ta narok opravljen pred izdajo izpodbijane odločbe (tretji odstavek 163. člena ZPP).

20Glede na uspeh s pritožbo je tožnica upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki obsegajo: 1.375 točk za za sestavo pritožbe, 1.375 točk za zastopanje na naroku dne 19. 3. 2019, kar znaša 2.750 točk oziroma 1.262,25 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v višini 1.227,00 EUR pa 2.489,25 EUR. Toženca krijeta sama svoje pritožbene stroške.

¹ Skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno.
² Rijavec V., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 366.
³ V svoji izpovedbi je sicer zanikal obstoj zunajzakonske skupnosti in skupnega premoženja, po drugi strani pa iz njegove izpovedbe izhaja, da sta s tožnico imela skupno gospodinjstvo in da je nepremičnine na J. kupil tudi s prihodki iz dela (26. in 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁴ Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da s sklenitvijo pogodbe z dne 18. 12. 2012 pravni režim skupnega premoženja ni bil spremenjen (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁵ Na vse dejanske ugotovitve, ki niso predmet pritožbenih očitkov, in v tem primeru tudi niso izpodbijane v odgovoru na pritožbo, je sodišče druge stopnje vezano in jih ne preizkuša.