VSL sodba I Cp 3933/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da spada stanovanje 8.E, vpisano v podvložku št. 1235/9 k.o. X, v skupno premoženje pravdnih strank - razvezanih zakoncev, in da znaša njegov delež na skupnem premoženju eno polovico.

2Sodišče prve stopnje je o zahtevku že dvakrat odločilo, in sicer s sodbo P 366/2008 z dne 16. 04. 2010 in sodbo P 44/2011 z dne 09. 03. 2011, ki ju je sodišče druge stopnje s sklepoma z dne 10. 02. 2011 in 15. 06. 2011 razveljavilo, ker se sodišče prve stopnje o toženkinem ugovoru v smeri neobstoja ekonomske skupnosti ni vsebinsko opredelilo.

3Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku razsodilo, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank ter da delež tožnika na njem znaša 3/10, delež toženke pa 7/10 in da je toženka dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri zgoraj navedenem stanovanju vknjižila lastninska pravica na tožnika do 3/10 (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

4Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in sodišču druge stopnje predlaga, da I. točko izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče ni odpravilo bistvenih kršitev določb postopka, saj so razlogi v zvezi z ugovorom o neobstoju ekonomske skupnosti pravdnih strank še vedno nejasni, dokazna ocena pa je tudi vsebinsko prazna. Ne strinja se z ugotovitvijo, da je med zakoncema obstajala življenjska in ekonomska skupnost ves čas formalnega trajanja zakonske zveze do 15. 01. 2005 in da je sporno stanovanje njuno skupno premoženje. Obrazložitev sodišča, da ekonomska situacija konec 80-ih in začetku 90-ih let ni omogočala ekonomske neodvisnosti ene ali druge pravdne stranke, je nerazumljiva in neživljenjska. Ni jasno, na čem temelji zaključek sodišča o skromnih dohodkih toženke in o čustveni povezanosti strank ter skupnem življenju in ustvarjanju družine. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti glede zaključka, da je vse družinske stroške v večji meri pokrival tožnik. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je bil finančni in fizični prispevek tožnika pri obnovi stanovanja pomemben. Ugotovitev sodišča, da je tožnik položil parket je v nasprotju z njegovimi trditvami in izpovedjo. Tožnik za svoje trditve, da je z delom in denarjem prispeval pri obnovi, ni ponudil nobenega dokaza. Glede na nesorazmerje dohodkov strank v času obnove, ob tem, da je bil tožnik nezaposlen, ni mogoče govoriti o tožnikovem pomembnem finančnem prispevku. Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da toženka ni dokazala, da je sama nosila vse stroške bivanja in gospodinjstva. Tožnikovi dohodki niso bili višji od njenih. Sodba glede primerjave plač strank sploh nima razlogov, večje finančno nakazilo tožniku pa tudi ne pomeni, da je bil ta porabljen za potrebe ekonomske skupnosti ali družine. Brez dokazne podlage je ugotovitev sodišča, da je bila tožnikova dejavnost v Bosni donosna in dohodki v tem času višji od toženkinih, ker je ves čas delal v različnih avtošolah. Da je bila dejavnost finančno donosna ne pove nič o višini njegovih dohodkov. Nejasna je tudi ocena, da naj bi tožnik v času formalne nezaposlenosti prejemal dohodke, zlasti ko sodišče zaključuje, da višina njegovih dohodkov v tem obdobju ni znana. Breme v zvezi z obstojem in višino dohodkov v tem času je na tožniku. Da dejavnost le ni bila tako donosna, priča izpoved tožnika, da si je denar izposojal. Tudi ne drži zaključek, da je ves ta čas delal kot inštruktor. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča glede prispevka sorodnikov toženke, da ti niso bili znatni. Toženki je bila nudena precejšnja pomoč (tako v denarju, kot tudi v nakupu oblačil in pohištva ter drugih stvar), kar sta potrdili zaslišani priči V. G. in A. Z., sestri toženke. Zakaj nakup kuhinje ne predstavlja znatnega prispevka toženke, sodišče ni pojasnilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ne sprejema izpoved toženke in zaslišanih prič. Ne strinja se z zaključkom, da sta obe pravdni stranki prispevali pri pokrivanju stroškov in pridobivanju premoženja v približno enaki meri. Tožnik ni prispeval ničesar k družinskem proračunu, kar sta potrdili priči. Toženka je kakšen denar sicer dobila na štiri mesece, vendar je bil znesek tako majhen, da o vrednem prispevku ni mogoče govoriti. Zmoten pa je tudi zaključek, da je bil prispevek obeh pravnih strank v času trajanja zakonske zveze enak. Sodišče bi moralo upoštevati, da je ekonomska skupnost pravdnih strank razpadla najkasneje v letu 2001, ko je toženka vložila tožbo na razvezo, čeprav jo je nato umaknila. Do tega ni prišlo zato, ker bi si želela ohraniti zakonsko zvezo, kot to zmotno meni sodišče, pač pa zaradi nasilja tožnika, saj se ga je bala. Od tedaj pa je toženka plačala 60 % kupnine za sporno stanovanje.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbe in pritožbenih razlogov ter glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

7Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Za nastajanje skupnega premoženja ne zadostuje formalni obstoj zakonske zveze, temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Obstoj zakonske zveze predpostavlja, da med zakoncema obstaja življenjska skupnost (3. člen ZZZDR). Toženka je trdila, da ekonomska skupnost med zakoncema že od začetka sklenitve zakonske zveze ni obstajala, saj je sama skrbela za otroka in gospodinjstvo, sama pokrivala vse stroške skupnega življenja, tožnik pa je vse svoje dohodke zadržal zase, zato stanovanje, čeprav je bilo kupljeno v času zakonske zveze, ne sodi v skupno premoženje. Glede na toženkin ugovor je torej ključno vprašanje, ali je med pravdnima strankama obstajala ekonomska skupnost (in do kdaj), saj dolžina trajanja zakonske zveze sama po sebi ni kazatelj obstoja življenjske in ekonomske skupnosti, ki predstavlja osnovno predpostavko za nastanek skupnega premoženja. Dokazno breme za dokazovanje zatrjevane okoliščine o neobstoju ekonomske skupnosti je na toženki.

8Sodišče prve stopnje se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da sporno stanovanje ni bilo pridobljeno v obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti pravdnih strank. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo (1) v letu 1985, razvezana pa je bila januarja 2005. V tem času sta se jima v letih 1986 in 1988 rodila hčerka in sin, v stanovanju pa so živeli skupaj vse do tožnikove izselitve avgusta 2005. Stanovanje je kupila toženka v letu 1993 kot imetnica stanovanjske pravice. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank, med katerima je obstajala tudi ekonomska skupnost. Toženka sama je potrdila, da ji je tožnik vsake štiri mesece dal kakšen denar za preživljanje, čeprav sicer zelo malo, kar omogoča zaključek, da je del svojih dohodkov namenil skupnemu življenju. Sklepati je, da je bil njegov prispevek kontinuiran. Pri tem ni pomembno, ali je morala toženka od njega denar izsiliti ali izprositi. Neizpodbijano dejstvo je, da sta pravdni stranki stanovanje, v katerem sta živeli z otrokoma, skupaj obnavljali v letu 1998. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v času obnove v stanovanju polagal parket in keramične ploščice, v nasprotju s tožnikovimi trditvami in izpovedjo, da je ta dela opravil mojster. Vendar pa je prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki ima oporo ne le v izpovedi tožnika, pač pa tudi toženke in zaslišanih prič, toženkinih sester, da je tožnik v stanovanju opravil določena pripravljalna dela za polaganje parketa in ploščic in vsa inštalaterska dela. Stanovanje, adaptirano v času trajanja zakonske zveze, predstavlja skupno premoženje, četudi je toženka plačevala delavce. Ni odločilno, ali je tožnik z delom prispeval več kot toženka, prav tako ni odločilno, koliko je prispeval finančno k skupni obnovi. Bistveno je, da je pri prenovi sodeloval. Skupna obnova pa kaže na njuno skrb za ohranitev oz. povečanje skupnega premoženja. Sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila iz 3. točke 358. člena ZPP še ugotavlja, da iz dokazne listine - tožbe zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka in določitve preživnine iz leta 2001 (priloga B2), ki jo je sodišče prve stopnje sicer vključilo v procesno gradivo, ni pa je upoštevalo, razvidno, da je toženka tam zatrjevala, da toženec dalj časa ničesar ne prispeva k vzgoji in skrbi otrok ter skupnim potrebam gospodinjstva, kar pa ravno negira njene trditve v tej pravdi, da je od vsega začetka zakonske zveze izključno in za vse skrbela sama in da med njima ekonomska skupnost ni nikdar obstajala. Tamkajšnje navedbe tako dodatno potrjujejo, da je tožnik le prispeval k stroškom preživljanja otrok, kot tudi gospodinjstva. Da je bilo tako, potrjuje tudi sodba o razvezi zakonske zveze, v kateri sodišče ugotavlja, da sta si pravdni stranki stroške za stanovanje delili in da je tožnik pokrival stroške preživljanja sina. Na podlagi vseh teh okoliščin, ki kažejo, da je med pravdnima strankama obstajala ekonomska in življenjska skupnost, vsaj do približno konca leta 2000, ko so se čustveni odnosi med pravdnima strankama očitno močno ohladili (saj je tožnica tožbo za razvezo vložila že v letu 2001, kar je okoliščina, ki kaže na razpad skupnosti, čeprav jo je sicer nato kmalu umaknila, česar pa po oceni sodišča druge stopnje ni storila zato, ker bi si želela ohraniti zakon, kot to neživljenjsko ocenjuje sodišče prve stopnje, pač pa zaradi strahu pred tožnikovim fizičnim nasiljem (da bi čustvena povezanost in življenjska skupnost med njima prenehala že bistveno prej, morebiti pred nakupom stanovanja ali skupno obnovo, toženka ni trdila), je treba zaključiti, da pridobljeno stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank v smislu 51. člena ZZZDR. Na naravo skupnega premoženja ne vpliva obseg dejanskih prispevkov zakonca iz premoženja, ki ga dobi z delom, pač pa to vpliva kvečjemu na velikost deleža na skupnem premoženju. Zato so vsi pritožbeni očitki v smeri napačne ugotovitve sodišča prve stopnje o večjem denarnem prispevku tožnika k družinskim stroškom, kar zadeva narave premoženja, brez pomena.

9Stanovanje torej predstavlja skupno premoženje zakoncev. ZZZDR v prvem odstavku 59. člena vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Pri tem ne gre za domnevo, pri kateri bi moral zakonec, ki zahteva polovičen delež na skupnem premoženju, zatrjevati in dokazovati domnevno bazo. Polovični delež se namreč domneva neposredno. Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbija. Na njem je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež (prim. J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 127/2010 11-12). Pri ugotavljanju višine deležev na skupnem premoženju, ki ga v obravnavani zadevi predstavlja le ena stvar, in sicer sporno stanovanje, ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema oz. vsakršnih prispevkov partnerjev v celotnem obdobju od sklenitve zakonske zveze do razpada življenjske in ekonomske skupnosti (prim. odločbi VS RS II Ips 265/2008 in II Ips 820/1993). Domnevo je tako mogoče ovreči, če gre za (precejšnje) nesorazmerje med prispevki zakoncev. Po drugem odstavku 59. člena ZZZDR se kot merilo za določitev deležev na skupnem premoženju upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot so pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

10Na delež (in nastanek) skupnega premoženja ne vpliva plačevanje obrokov enega zakonca po razvezi oziroma razpadu življenjske skupnosti. Prav tako ni pomembno, kdo od zakoncev je v času skupnosti prispeval denar za plačilo obrokov ali najel kredit v zvezi s kupnim premoženjem. To je vprašanje dolgov skupnega premoženja, katerih plačilo se rešuje po pravilih obligacijskega prava (56. člen ZZZDR). Morebitna obogatitev tožnika oziroma povračilo tega, kar je toženka plačala več, kot znaša njen del dolga, ni stvar tega postopka, pač pa je lahko le predmet obligacijskega zahtevka.

11Sodišče prve stopnje se strinja z dokazno oceno, da so tožnikovi dohodki v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja, v povprečju nekoliko višji od toženkinih. Iz podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, iz katerih je razvidna pokojninska doba strank in dohodki (priloga C1), in fotokopije delovne knjižice (priloga B8) izhaja, da je bila toženka ves čas zaposlena (pri istem delodajalcu). Tudi tožnik je bil zaposlen, razen v obdobju od aprila 1990 do februarja 1993 (skoraj tri leta) in v letih 1994 in 1995 dobrih osem mesecev. Je pa v tem času opravljal storitve prevoza potnikov v prometu z lastnim avtobusom. To potrjuje dovoljenje za opravljanje javnega prevoza Občine X ter sklep z dne 18. 07. 1990 iste občine. Obrt je odprl v Bosni in jo tudi izvrševal. Toženka namreč ni zanikala tožnikovih navedb, da je prevoze v Bosni opravljal do februarja 1993. Še več, iz njenih navedb izhaja, da priznava, da je tožnik z dejavnostjo prevozov v tem času imel dohodke, glede katerih je tožnik izpovedal, da so bili posli donosni. To pa pomeni, da je tožnik pretežni del relevantnega obdobja pridobival dohodek, bodisi iz zaposlitve pri delodajalcu bodisi kot samozaposlen. Obdobja njegove dejanske nezaposlenosti so bila tako relativno kratka glede na trajanje življenjske in ekonomske skupnosti. Čeprav podatki o višini tožnikovih dohodkov za obdobje opravljanja obrti v Bosni niso znani, pa sodišče druge stopnje ne dvomi, da je tožnik tudi v času formalne nezaposlenosti v Sloveniji prejemal dohodke. Da bi bili ti v tem času višji od toženkinih, sicer ni podprto z nobenim dokazom, vendar pa so bili po podatkih ZPIZ v obdobju (in sicer od sklenitve zakonske zveze do aprila 1987), ko sta bili obe pravdni stranki zaposleni pri železnicah, tožnikovi dohodki bistveno višji. Precej višje dohodke pa je imel tudi v času zaposlitve pri N. do aprila 1990 (ko je pustil delo zaradi izplačila odpravnine). Toženkini dohodki pa so v obdobju od leta 1991 naprej presegali tožnikove dohodke. Kljub temu, da so bili toženkini dohodki v daljšem časovnem obdobju višji od tožnikovih, pa primerjava podatkov o višini dohodkov pravdnih strank kažejo, da je imel tožnik v relevantnem obdobju le nekoliko višje osebne dohodke, niso bili pa ti bistveno višji od toženkinih, kar bi se lahko odražalo v večjem solastniškem deležu na skupnem premoženju. Sodišče druge stopnje verjame toženki, da je na račun svojih dohodkov v pretežni meri prispevala k gospodinjstvu in skrbi za dom ter družino, saj je to smiselno potrdil sam tožnik, prav tako pa zaslišani priči, sestri toženke. Velja dodati, da tožnik sploh ni trdil, da bi k gospodinjstvu in skrbi za družino denarno prispeval več kot toženka. Da bi toženec ne ničesar prispeval k družinskim stroškom, pa dokazni postopek ni potrdil. Dejstvo je, da je bil tožnik glede na naravo svojega dela veliko odsoten od doma, spričo česar je toženka skoraj izključno sama skrbela za otroka in njuno varstvo ter opravljala gospodinjska dela, poskrbela za pravočasno plačilo računov itd., kar predstavlja pomemben prispevek k ustvarjanju oz. ohranitvi skupnega premoženja. Upoštevati je potrebno tudi ugotovitev prvega sodišča, da so toženkini sorodniki (njeni starši in sestri) večkrat nudili materialno pomoč (samo) njej (op. s plačili računov, dali so ji kak denarni znesek, otrokoma kupovali igrače in športne rekvizite ali ju peljali na morje) (2), kar predstavlja njeno posebno premoženje (saj ni bilo pridobljeno z delom, 51. člen ZZZDR), ki vpliva na velikost zakoncev na skupnem premoženju (3). Upoštevajoč, da je glede deleža toženke do 7/10 že pravnomočno odločeno, pa glede na navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da toženka ni uspela dokazati, da bi bil njen delež na skupnem premoženju, ki ga tvori sporno stanovanje, več kot 7/10. Glede na vse navedeno je zato odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, sodišče druge stopnje ni odgovarjalo (1. odst. 360. člena ZPP).

12Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

13Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Le-ta vzpostavlja domnevo o namenu skupnega življenja.

(2) Glede nakupa kuhinje s strani toženkinih staršev, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da toženka ni trdila, da bi bilo to darilo v času daritve namenjeno le njej. Tega tudi ne potrjuje njena izpovedba. Pač pa je nasprotno iz izpovedi priče V. G. razbrati, da sta starša z nakupom kuhinjske opreme prispevala družini (op. to so pravdni stranki in njuna otroka), ko se je selila v sporno stanovanje. Po ustaljenem stališču sodne prakse pa se pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darila sorodnikov štejejo kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih (prim. odločbe VS RS št. II Ips 976/2008, II Ips 1087/2008 in druge), če zakonec ne trdi in dokaže, da je bila ta pomoč kot darilo namenjeno le njemu. Sicer pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da to darilo ni bilo tako veliko, da bi se moralo odraziti v toženkinem (še) večjem solastniškem deležu.

(3) Po enotnem stališču sodne prakse vložki posebnega premoženja v skupno premoženje izgubijo svojo samostojnost in vplivajo le na velikost deležev zakoncev na skupnem premoženju. Zato ne more del stvari predstavljati skupno premoženje zakoncev, drugi del pa posebno premoženje zakonca (prim. prim. J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 127/2010 11-12, str. 768 - 769).