108. člen ZZZDR-UPB1

Za odsotnost potrebnega soglasja CSD je bila na podlagi ZZZDR predvidena sankcija neveljavnost pogodbe, ki jo sodna praksa interpretira kot izpodbojnost sklenjene pogodbe, kar je izpostavljeno in obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi. Vprašanje potrebnosti soglasja CSD je v sodni praksi sporno oziroma nerazrešeno. V primeru uporabe 108. člena ZZZDR, soglasje matere tožnika, glede na očitno navzkrižje interesov v konkretnih okoliščinah, ne more zadostovati.

Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi II Ips 175/2004 odločalo, kakšna je sankcija v primeru, ko center za socialno delo ni odobril pravnega posla, kot to določa 111. člen ZZZDR. Zavzelo je stališče, da tak pravni posel ni ničen, ampak le izpodbojen. Poudarilo je, da je odločilno, da določba 111. člena ZZZDR varuje le koristi otroka in da tako sklenjen pravni posel ob kasneje podani privolitvi lahko postane veljaven (primerjaj 44. člen OZ). Poudarilo pa je tudi, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična le tedaj, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Opozorilo je, da je določba (takrat veljavnega) 103. člena ZOR (sedaj 86. člena OZ) oblikovana tako, da najprej odkazuje na milejšo sankcijo. Popolnoma enaki razlogi utemeljujejo odločitev, da je tudi pravni posel, ki ga je sklenil eden od staršev v imenu otroka, moral pa bi ga skleniti kolizijski zastopnik, le izpodbojen. Po drugem odstavku 99. člena OZ pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe v vsakem primeru preneha s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena. V našem primeru je ta rok potekel 22. 10. 2015. Vendar lahko

Izročilna pogodba za nepremičnine, ki jo je tretja toženka (leta 2005) sklenila kot omejeno poslovno sposobna (starejša od 15 let), sicer brez potrebnega dovoljenja staršev in sodelovanja skrbnika, je izpodbojna in ni nična. Pravico zahtevati razveljavitev takšne pogodbe ima samo mladoletna oseba oziroma v njenem imenu zakoniti zastopnik. Nična ali neobstoječa je tista pogodba, ki jo sklene poslovna popolnoma nesposobna oseba, torej mladoletnik pred dopolnjenim 15 letom starosti, medtem ko je pogodba, ki jo brez odobritve zakonitega zastopnika sklene poslovno omejeno sposobna oseba (mladoletnik po 15 letu starosti) le izpodbojna. Posel, ki ga sklene omejeno poslovno sposoben mladoletnik (starejši od 15 let) ni v nasprotju s 108. kot tudi ne s 111. členom ZZZDR, saj na podlagi omenjene izročilne pogodbe ni prišlo do osvojitve ali obremenitve premoženja tretje toženke; ravno nasprotno je toženka pridobila premoženje (nepremičnino), četudi obremenjeno s stvarno služnostjo stanovanja in obligacijsko obveznostjo preživljanja dveh oseb. Prav tako navedena pogodba ni v nasprotju s 123. členom ZZZDR, saj se z njo ni spreminjalo obveznosti, ki sta jo imela prva dva toženca do

Revizija se dopusti glede vprašanja poslovne sposobnosti otroka, starega 13 let, in s tem povezane veljavnosti sklenjenega pravnega posla.

Vloge druge toženke glede na zakonsko določilo iz 111. člena ZZZDR v postopku odobritve pravnega posla ni mogoče razlagati tako široko, da bi morala skrbeti tudi za vsebinsko izpeljavo odobrenega pravnega posla. Druga toženka v konkretnem primeru ni bila v vlogi stranke niti skrbnice takrat mladoletnega tožnika, saj sta ga zastopala njegova starša kot zakonita zastopnika. Oba sta s poslom soglašala, objektivno gledano pa bi bil posel ob uspešni realizaciji nedvomno v otrokovo korist. S prodajo manjšega stanovanja bi dobil večje stanovanje, pri čemer bi kupnino dodatno zagotovila zakonita zastopnica. Razlogov, zakaj CSD tega posla ne bi smel odobriti, tožnik ne navaja in jih tudi pritožbeno sodišče ne najde.

Ugotovitev izvedenca, da naj pokojnik ne bi mogel v celoti razumeti in presoditi vsebine ter pomena sklenjenega pravnega posla, (tudi približno) ni argument za obstoj zgolj omejene (delne) poslovne sposobnosti. Morebitnega „delnega“ razumevanja pomena pravnega posla ne gre (enostavno, kot to očitno meni pritožba) enačiti z delno (omejeno) poslovno sposobnostjo. Za takšno presojo je pomembno zgolj, ali je sposobnost razumevanja določenega posla celostna (polna) ali ne. Pritožbeno naziranje, da tožniki za uveljavljanje izbrisne tožbe niso aktivno legitimirani, ker kot dediči po pokojnem na predmetnem premoženju upravičenj pred tem niso pridobili (imeli), ne drži. Tožniki, ki „nastopajo“ kot dediči (torej pravni nasledniki) pokojnega, bodo na podlagi uspeha v tej pravdi dosegli, da bo nepremično premoženje „vrnjeno“ v njegovo zapuščino, na kateri bodo lahko (šele) v nadaljevanju uveljavljali svoja dedno-pravna upravičenja. S tem pa je podan tudi njihov interes za uveljavljanje zahtevkov (in s tem tudi izbrisne tožbe v skladu z 243. členom ZZK-1), ki jim je sodišče prve stopnje ugodilo. V konkretnem primeru je neustrezno tudi sklicevanje na neobstoj dobre vere kot pogo

Odločitev sodišča, da se delno odvzame „poslovna sposobnost glede podajanja izjav volje glede zdravljenja nasprotne udeleženke“, presega polje dopustnega odločanja sodišča o odvzemu poslovne sposobnosti. Taka odločitev v bistvu pomeni, da skrbnik duševnega bolnika lahko odloči ali je hospitalizacija „prostovoljna“ ali pa ne. S tem je nedvomno lahko poseženo v bolničine ustavno varovane pravice, ki jih ni mogoče omejiti z odvzemom poslovne sposobnosti.

Otrok med petnajstim in osemnajstim letom starosti lahko samostojno (torej brez zakonitega zastopnika) sklepa posle manjšega pomena in glede takšnih poslov lahko tudi samostojno sodeluje v postopku. Sodišče ob izdaji in vročitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne ve in ne presoja, za kakšno vrsto pravnega razmerja in s tem za kakšno procesno sposobnost mladoletnika v konkretnem primeru gre, zato je pravilno izhajalo iz stališča, da mladoletnik, ki ga je upnik označil kot dolžnika, ni procesno sposoben.

Otrok pred 15. letom starosti ni procesno sposoben, zato upravni organ ne krši pravil postopka, če mu ne da možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji upravna odločba.

V času zadnje glavne obravnave, ko je sodišče zaslišalo mater mladoletne tožnice, je le ta bila stara 15 let in s tem tudi delno poslovno sposobna (108. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR), tako da je pritožbeno sodišče prepričano, da je bila sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Še posebej zato, ker so duševne bolečine zaradi izgube starša tako intimne narave, da lahko o njih verodostojno pove le prizadeta hčerka. Njena mama je lahko samo zaslišana kot priča o drugih okoliščinah, pomembnih za ugotavljanje duševnih bolečin svoje že skoraj odrasle hčerke.

Delna poslovna sposobnost mladoletnika, ki je dopolnil petnajst let (108. člen ZZZDR), ne vsebuje pravice razpolagati z dednimi pravicami, med katere je treba šteti tudi priznanje utemeljenosti razdedinjenja mladoletnega nujnega dediča. Taka razpolaganja pomenijo - upoštevaje daljnosežnost dednih razpolaganj (1. odst. 138. čl. in 221. čl. ZD) vselej - zmanjšanje mladoletnikovega premoženja. Za tako razpolaganje z otrokovim premoženjem, s katerim sicer upravljajo (109. čl. ZZZDR), morajo celo njegovi starši kot zakoniti zastopniki pridobiti odobritev centra za socialno delo (111. čl. ZZZDR).

Za veljavnost pravnega posla, ki ga sklene mladoletnik, zadostuje, da je odobritev izrazil eden od staršev.

Mladoletnik, ki je dopolnil petnajst let, lahko sam kupi motor, za veljavnost tega posla je potrebno soglasje staršev. Šteje se, da je mladoletnikov oče soglašal s sklenjenim poslom, saj je bil prisoten ob podpisu kupoprodajne pogodbe, motor je na prikolici odpeljal domov, kasneje pa je tožencu sam prinesel še ostanek kupnine. Vsekakor je tako ravnal v sporazumu ali vsaj s tihim pristankom tožnikove matere.