VSL Sodba IV Cp 346/2022

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. A. A. krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika A. A.,¹ da se preživnina, določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P XXXX/2013, ki je bila nazadnje valorizirana po obvestilu o uskladitvi preživnine centra za socialno delo na znesek 102,30 EUR mesečno za toženko zniža na 50,00 EUR mesečno, tako da je tožnik dolžan od 1. 9. 2017 dalje za preživljanje toženke plačevati mesečno preživnino v znesku 50,00 EUR in sicer najkasneje do zadnjega dneva v mesecu za tekoči mesec na osebni račun zakonite zastopnice, v primeru zamude s plačilom pa je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva zamude s plačilom posameznega preživninskega obroka dalje do plačila, navedeni znesek preživnine pa je tožnik dolžan plačevati do prve valorizacije preživnin, od tedaj dalje pa v valoriziranem znesku na podlagi obvestila centra za socialno delo (I).

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek toženke, da je tožnik poleg preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P XXXX/2013 z dne 24. 9. 2014 in ki po zadnji uskladitvi preživnin znaša 102,30 EUR, od 1. 1. 2018 dalje dolžan plačevati za toženko na račun njene zakonite zastopnice še dodatno preživnino zvišano v višini 50,00 EUR oziroma 152,30 EUR, s tem, da je do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu vnaprej in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo, do prve uskladitve preživnin z gibanji življenjskih stroškov in osebnih prejemkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu Vlade RS, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega obroka preživnine do plačila, da ne bo izvršbe (II).

3Sodišče je še odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III).

Pritožbene navedbe tožnika

4Tožnik vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov.

5Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo z dne 23. 12. 2021 odločil, da se tožniku prizna status invalida. Gre za novo dejstvo in nov dokaz, katerega sodišče pri odločanju ni upoštevalo, čeprav gre za bistveno spremenjeno okoliščino, ki kaže na dodatno poslabšano preživninsko zmožnost tožnika. Gre za novo dejstvo, ki ga tožnik brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave, ker je bila glavna obravnava končana 9. 11. 2021.

6Tožnik je tekom postopka večkrat navedel, da se trenutno na zavodu ugotavlja, za katero delovno mesto je sposoben, glede na njegovo zdravstveno stanje. Iz njegovega zaslišanja izhaja, da je zavod ugotavljal tožnikovo delovno zmožnost že 4. 9. 2019, ugotovil pa jo je z odločbo 23. 12. 2021. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je vlagatelj 13. 1. 2020 na zavod dal vlogo za priznanje statusa invalida in da je bilo 27. 1. 2020 izdano mnenje rehabilitacijske komisije, ki je obvezno na podlagi 28. člena ZZRZI v postopku odločanja o priznanju statusa invalida. To dejstvo pomeni, da je bila invalidnost pri tožniku podana že 13. 1. 2020, ne glede na to, da je odločbo o invalidnosti zavod izdal šele konec leta 2021.

7Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnik pokadi eno škatlico cigaret na dan, kar je tožnik pojasnil v svoji vlogi z dne 10. 11. 2021. Tožnik je dal sodišču na naroku napačen podatek, koliko cigaret pokadi, ker je na zastavljeno vprašanje odgovoril napačno. Sodišče ne pojasni, zakaj ni sledilo izjavi tožnika oziroma ni verjelo tožnikovi resnicoljubnosti, upoštevajoč, da je sodišče v sodbi zapisalo, da v preostalem delu sodišče izpoved tožnika ocenjuje kot verodostojno. Sodišče ugotavlja, da v primeru, če bi tožnik res pokadil le škatlo cigaret na teden, bi to pomenilo, da na dan približno pokadi tri cigarete, in je vprašanje, ali bi se v tem primeru tožnika sploh lahko opredelilo za kadilca. Ta ugotovitev je neprepričljiva in nelogična, ker tudi ena cigareta dnevno pomeni, da gre za kadilca. Sodišče zato zmotno ugotavlja, da tožnik za cigarete mesečno porabi 108,00 EUR.

8V času določitve preživnine je toženka obiskovala vrtec in balet, preživninske potrebe leta 2014 so bile ugotovljene v višini 240,00 do 265,00 EUR in stroški šolske prehrane, sedaj ko je toženka starejša in obiskuje osmi razred osnovne šole, obiskuje balet in je v glasbeni šoli, pa so po oceni mesečne preživninske obveznosti 470,00 EUR. Sodišče je potrebe toženke podvojilo, kar je pretirano in ni utemeljeno. Tako ob prvotni določitvi preživnine, kot tudi sedaj, ima toženka primerljive življenjske stroške, upoštevajoč stroške vrtca oziroma šole, hrane, obleke in razvedrila. Tudi strošek za bivanje v znesku 190,00 EUR je pretiran. Tožnik ni dolžan plačevati bistveno povečanih stanovanjskih stroškov, ker sta se toženka in njena zakonita zastopnica preselili v večje in dražje stanovanje, kjer plačujeta dražjo najemnino.

9Toženka glede stroškov preživljanja ni dala potrebnih navedb in ni predložila dokazov. Tudi sodišče je zapisalo, da toženka ni predložila dokazov. Sodišče pa dejstva ne more ugotoviti na splošno.

10Sodišče je ugotovilo, da je tožnik v letu 2018 in 2019 dopustoval na hrvaški obali, kar po mnenju sodišča ni nujno potreben strošek za preživljanje tožnika. Tožnik ni izpovedal, da bi za dopustovanje porabil denar. Tak sklep je naredilo sodišče samo brez izvedenih dokazov.

11Tožnik je izpovedal, da je denar za potovanja v Bolgarijo, Tajsko in Češko, ki so bila pred vložitvijo tožbe, dobil s prodajo delnic, z razdelitvijo sredstev varčevalnega računa in s prihranki. Tožnik ni izpovedal, da je na enak način dobil tudi denar za dopust v letih 2018 in 2019, zato je sodišče v tem delu zagrešilo kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12Preživninske zmožnosti na strani zakonite zastopnice toženke so boljše, ker prejema mesečno plačo v višini 960,00 EUR, 1.500,00 EUR regresa in otroški dodatek ter je lastnica osebnega avtomobila. Tožnik nima avtomobila. Ta dejstva potrjujejo, da bi morala zakonita zastopnica toženke nositi bistveno večji del preživninskega bremena.

Pritožbene navedbe toženke

13Toženka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Podana je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

14Sodišče je ob določitvi prve preživnine upoštevalo, da je bil tožnik brez zaposlitve, da pa je z delom na črno zaslužil med 1.000,00 EUR in 2.000,00 EUR. Tega dejstva sodišče v tem postopku ni upoštevalo.

15Tožnik prejema denarno socialno pomoč, ki je večja kot je bila v letu 2016 in 2017.

16Sodišče je ugotovilo, da je tožnik za delo omejeno sposoben. V izvedenskem mnenju je izvedenec ugotovil, da je tožnik v okviru svojega poklica zmožen za delo z omejitvami in da se lahko za delo usposobi s prekvalifikacijo in rehabilitacijo. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik ne išče zaposlitve, kar je tožnik potrdil na zaslišanju. Tožnik se ne prijavlja na razpise za prosta delovna mesta, niti na tista, ki ustrezajo njegovim omejitvam.

17Sodišče je zmotno ugotovilo, da toženka ni dokazala, da tožnik dela na črno. Toženka je zatrjevala, da tožnik dela honorarno, ker si v nasprotnem stroškov za stanovanje in hrano ne bi mogel privoščiti s socialno pomočjo, ki jo prejema in da ga njegova mati niti oče ne preživljata. Tožnikova starša imata skromno pokojnino in sta bolna. Njegov oče ima raka, mati pa ima demenco. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče verjelo tožniku, da ga mati preživlja. Tožnik je izpovedal, da je bil v letu 2018 in 2019 na dopustu na Hrvaškem, bil je tudi na dopustu v Bolgariji, Tajski, Češki in na Tajskem. Teh dejstev sodišče ni upoštevalo. Nemogoče je, da bi mu te dopuste plačevala mati, ob tem, da tožnik prejema le socialno pomoč. Ta dejstva potrjujejo, da tožnik prejema še dodatne dohodke, ki niso prikazani na njegovem računu.

18Sodišče ni upoštevalo, da tožnik ni dolžan plačevati preživnine za drugo hči C. C., pri kateri je preživninska obveznost odpadla. Preživnina zanjo je bila 100,00 EUR.

19Zakonita zastopnica toženke ima le 20 % večje dohodke kot tožnik in mora z njimi kriti vse otrokove zunajšolske dejavnosti. Ves čas brezposelnosti je bila aktivna pri iskanju zaposlitve. V času vložitve tožbe je bila prav tako brezposelna in je prejemala socialno pomoč. Zaposlila se je 1. 10. 2018. V času določitve preživnine je bila zaposlena v glasbeni šoli in je prejemala višjo plačo, kot jo prejema sedaj. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo.

20Sodišče ni upoštevalo dejstva, da ima toženka večje stroške v zvezi s stanovanjem.

Odgovora na pritožbo

21Vsaka pravdna stranka v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Tožnik je priglasil tudi pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

Odločitev o pritožbah

22Pritožbi nista utemeljena.

Glede procesnih kršitev sodišča prve stopnje

23Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

24Neutemeljene so pritožbene navedbe pravdnih strank, da je sodišče prve stopnje storilo kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobene protispisnosti ni v sodbi sodišča prve stopnje, prav tako pa se je sodišče opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Do teh zatrjevanih kršitev se bo pritožbeno sodišče podrobneje opredelilo v nadaljevanju obrazložitve, ko bo odgovarjalo na preostale pritožbene navedbe pravdnih strank.

25Pritožbeno sodišče je pri odločitvi upoštevalo nova dejstva, da je Zavod RS za zaposlovanje z odločbo z dne 23. 12. 2021 odločil, da se tožniku prizna status invalida, da je tožnik 13. 1. 2020 na zavod vložil vlogo za priznanje statusa invalida, da je bilo 27. 1. 2020 izdano mnenje rehabilitacijske komisije, ki je na podlagi 28. člena ZZRZI v postopku odločanja o priznanju statusa invalida obvezno, da je bila invalidnost pri tožniku podana že vsaj 13. 1. 2020, ne glede na to, da je odločbo o invalidnosti zavod izdal šele konec leta 2021.

Uporaba materialnega prava

26Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na povzete materialnopravne določbe in sodno prakso iz sodbe sodišča prve stopnje.²

Odgovori na pritožbene navedbe tožnika

27Tožnik ima status invalida, kar potrjuje odločba Zavoda RS za zaposlovanje. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnikovim pritožbenim navedbam, da je že 13. 1. 2020, ko je vložil vlogo za priznanje invalidnosti, bila izkazana invalidnost, pa vendar to novo dejstvo ne utemeljuje tožnikovega zahtevka na znižanje preživnine.

28Tožnikov dosedanji način življenje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne dopušča znižanje preživnine. Tožnik zgolj za cigarete, telefon in internet mesečno porabi 140,00 EUR. Temu je treba dodati še dopustovanje na Hrvaškem v letih 2018 in 2019. Tožnik v pritožbi pavšalno in neprepričljivo zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so s tem dopustovanjem nastali stroški, hkrati pa ne navede nobene konkretne okoliščine, s katerim bi izpodbil sicer tudi splošno znano dejstvo, da je dopustovanje povezano z dodatnimi stroški.

29Tožnik zmotno meni, da ni relevantna okoliščina, da je dopustoval v Bolgariji, na Tajskem in Češkem, ker gre za dopustovanja pred vložitvijo tožb za znižanje in zvišanje preživnine. Prav nasprotno, gre le za dodatno potrditev, da je tožnik razpolagal z denarnimi sredstvi, ki bi jih lahko in moral nameniti oziroma prihraniti za preživljanje otrok.³ Tožnik namreč navaja, da je denarna sredstva od prodaje delnic in druge prihranke porabil za potovanja, hkrati pa tudi navaja, da je bila leta 2014 do vložitve tožbe določena previsoka preživnina, ki je bila za posameznega otoka določena zgolj v višini 100,00 EUR. Od starša, ki trdi, da nima dovolj sredstev za življenje in preživljanje otroka ter plačuje nizko preživnino, se pričakuje, da bo prihranke hranil in jih bo v bodočnosti, v kolikor se bodo njegove materialne zmožnosti še dodatno zmanjšale, namenil za preživljanje otroka, ne pa za potovanja. Tako ravnanje se pričakuje od vsakega starša pri izvrševanju starševske skrbi, ker so starši dolžni svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

30Tožnikov način življenja zaokroža popolna opustitev stikov s toženko oziroma opustitev vseh starševskih obveznosti do otroka. Nobenih pogojev torej ni za znižanje preživnine, kljub temu, da je Zavod RS za zaposlovanje tožniku priznal status invalida in da tožnik prejema zgolj socialno pomoč v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednji okoliščini zgolj preprečujeta, da bi se tožniku določila višja preživninska obveznost,⁴ nista pa to razloga, zaradi katerih bi se lahko določilo drugačna porazdelitev preživninskega bremena med tožnikom in zakonito zastopnico toženke, čeprav so mesečni prihodki zakonite zastopnice višji od tožnikovih, ob tem, da je na zakoniti zastopnici celotno breme varstva in vzgoje otroka.

31Neprepričljive so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik želi izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da mesečno porabi 108,00 EUR za cigarete. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih ni sledilo izjavi, ki jo je tožnik poslal sodišču prve stopnje po zaslišanju na naroku.

32Pritožba zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bila izpovedba tožnika prepričljiva, zato bi sodišče moralo tožnikovo pisno izjavo šteti kot verodostojno. Te pritožbene navedbe so protispisne, ker je sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, v katerem delu izpovedbo tožnika šteje kot verodostojno in v katerem delu jo ne sprejema, enako pa je dokazno ocenilo v okviru metodološkega napotka iz 8. člena ZPP tudi njegovo izpovedbo in pisno izjavo, ki jo je dal po naroku. Nobenega dvoma ni, da je izjava prilagojena potrebam pravde.

33Toženka živi v najemniškem stanovanju, ki je veliko 58 m2. Najemnina za stanovanje je 223,00 EUR. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da gre za previsok strošek.

34Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo sprotne stroške povezane z bivanjem (upravnik 12,00 EUR, elektrika 50,00 EUR, komunalne storitve 70,00 EUR, televizija 12,50 EUR, internet in TV 38,00 EUR). Listinski dokazi niso bili potrebni, ker gre za stroške, ki so splošno znani in ne odstopajo od povprečja, zato pritožba tožnika zmotno meni, da je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Tožnik konkretno tudi ne pojasni, katere posamezne bivalne stroške je sodišče prve stopnje previsoko ocenilo.

35Sodišče prve stopnje je mesečne stroške za prehrano, higieno, frizerja, čistila pravilno ocenilo v višini 160,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbi, da so mesečni stroški previsoki, glede na materialne zmožnosti toženkinih staršev.

36Mesečni stroški za balet, glasbeno šolo in za likovno umetnost so določeni ob upoštevanju finančnih zmožnosti toženkinih staršev, s tem, da se bo del teh stroškov moral kriti iz otroškega dodatka, ker materialne zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice ne dopuščajo, da bi krila višje stroške za te zunajšolske aktivnosti toženke.

Odgovori na pritožbene navedbe toženke

37Tožnikovo priznanje invalidnosti dodatno potrjuje, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek toženke. Tožnikovi dodatni zaslužki z delom niso izkazani, kot je bilo že pojasnjeno, pa so bila upoštevana tožnikova dopustovanja, kakor tudi tožnikovi mesečni stroški za cigarete, internet in telefon ter da tožnik nima več preživninske obveznosti do toženkine starejše sestre.

38Višji stroški za najem stanovanja so bili upoštevani, enako tudi stroški za zunajšolske dejavnosti, ki so visoko ocenjeni, vendar še v okviru materialnih zmožnostih tožnika in zakonite zastopnice. Toženka prejema otroški dodatek, s katerim se bodo krile njene dodatne povečane potrebe oziroma stroški za zunajšolske dejavnosti.

Odločitev pritožbenega sodišča

39Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških

40Tožnik je v odgovoru na pritožbo priglasil pritožbene stroške. Toženka s pritožbo ni uspela, vendar tudi tožnik enako kot toženka ni uspel s tožbo in pritožbo. Ker se v teh postopkih odloča na podlagi prostega preudarka, okoliščine primera narekujejo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, kar pomeni, da tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ V nadaljevanju je A. A. označen kot tožnik, B. B. pa kot toženka.
² Glej 13.-15.tč. sodbe sodišča prve stopnje.
³ Toženke in njene sestre.
⁴ Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da tožniku del najemnine in preživnine za otroka plačuje njegova mati in da nima več preživninske obveznosti do toženkine sestre (podrobneje o tem glej 20. tč. sodbe sodišča prve stopnje).