38. člen ZDSS-1

Tožnikov napačen način dela je bil posledica toženkine opustitve usposobiti tožnika za varno delo in opustitve seznanitve tožnika s pisnimi navodili ter opustitve nadzora nad delom, v katerem bi lahko ugotovila, da je tožnik delo z viličarjem ves čas opravljal napačno. Če bi torej tožnik pravilno uporabljal viličarja, in sicer tako, da bi ves čas gledal v smeri vožnje, bi bila bistveno manjša možnost nastanka nezgode, saj bi videl paletni voziček, ki ga je nekdo od zaposlenih pustil na transportni poti. Res bi moral biti tudi tožnik bolj skrben in kljub vzvratni vožnji skrbneje pogledati na transportno pot in se prepričati, če je ta prosta, saj bi moral vedeti, da je pot frekventna, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

Upravičenost dodatka je vezana na naravo in način opravljanja dela na posameznem delovnem mestu pri posameznem delodajalcu, da pri predstavah, glede katerih tožnik vtožuje dodatek, pogoji niso bili nevarni, da je sama epidemija sicer pomenila riziko okužbe praktično povsod, da pa samo dejstvo razglašene epidemije ne zadošča za priznanje dodatka. Dodatka ni mogoče priznati, če v zvezi s konkretnim delom delodajalec ni štel, da gre za delo v nevarnih pogojih zaradi nadpovprečne izpostavljenosti tveganju za zdravje, in če konkretni pogoji ne ustrezajo standardu nevarnosti.

Sodišče prve stopnje je povračilo stroškov sodnih izvedencev tožniku priznalo le glede na doseženi uspeh. Pritožba temu utemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, na podlagi katerega lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Ta določba nekoliko zmanjšuje stroškovni riziko delavca kot praviloma ekonomsko šibkejše stranke v delovnem sporu, pomen pa ima zlasti pri dokazu s postavitvijo izvedenca, ki je praviloma povezan z občutnimi stroški. V obravnavanem sporu sta izpolnjena oba zakonska pogoja: tožnik je v sporu delno uspel z zahtevkom, zaradi delne zavrnitve zahtevka pa niso nastali posebni stroški.

Tožnik v samem škodnem dogodku poškodbe hrbtenice ni utrpel, je pa bil ta dogodek sprožilni moment za nastanek kroničnih bolečin v ledvenem delu tožnikove hrbtenice. Tožnik je imel skrito deformacijo, in sicer stabilno spondilozo, ki se je pri tem dogodku aktivirala, saj tožnik pred tem ni imel težav s hrbtenico. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med bolečinami in škodnim dogodkom vzročna zveza ter uporabilo teorijo jajčne lupine, ki jo utemeljuje pravna teorija in ji sledi ustaljena sodna praksa.

Tožbo, s katero je tožnik zahteval plačilo razlike v plači in razlike v plačilih obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za čas nezakonite premestitve, torej za nazaj, je vložil šele 5. 12. 2022. Zato so skladno z 202. členom ZDR-1 zastarale tiste terjatve - razlike v plači in prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki so zapadle v plačilo več kot pet let pred vložitvijo tožbe, in skladno s prvim odstavkom 347. člena OZ tudi tiste obresti, ki so se natekle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (zaradi zadržanja zastaranja v času epidemije Covid-19 sta se oba roka podaljšala še za 136 dni). V času epidemije Covid-19 so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ, kar pomeni, da je bil tek zastaralnega roka v tem času zadržan.

Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in ponuditi dokaze, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko, česar pa tožnik ni storil.

Po 5. točki 2. člena Direktive 2003/88/ES izmensko delo pomeni katerokoli metodo organizacije dela v izmenah, pri čemer si delavci izmenično sledijo na istih delovnih mestih po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen, vključno s krožnim, kar ima za posledico nujnost, da delavci delajo ob različnih urah v določenem dnevnem ali tedenskem obdobju. Čeprav si ni sledilo po pravilnem vzorcu zaporedja, je tožnikovo delo ustrezalo opredelitvi izmenskega dela v smislu Direktive, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Tožnik je upravičen do dodatka za izmensko delo le za delo, opravljeno od 14.00 ure do 6.00 ure. Na podlagi 40. člena KPJS (ter sprejetima razlagama te določbe) določbe osmega odstavka 16. člena KPP ni mogoče razumeti in uporabiti drugače kot tako, da za delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro, plačilo dodatka za izmensko delo ni določeno.

Delo, ki ga je opravljala tožnica, tj. spravilo oziroma grabljenje košenine, samo po sebi sicer ni nevarno, vendar pa je to delo v danih okoliščinah na terenu (zaradi brežine ter visokega in izpostavljenega opornega zidu) pomenilo nevarno dejavnost, saj se je opravljalo na višini. Tožnica je padla z opornega zidu, ki je bil na mestu padca visok več kot 3 metre. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da opravljanje dela, pri katerem lahko (tudi iz nezakrivljenih razlogov) pride do padca z višine več metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti, za katero obratovalec objektivno odgovarja. Pri presoji soprispevka oškodovanca je odločilno tehtanje med stopnjo povečane nevarnosti in morebitnimi neskrbnimi ravnanji delodajalca ter delavca. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo rente v višini 141,29 EUR, saj je pravilno ugotovilo, da ni bodočega prikrajšanja oziroma izgube na dohodku. Tožnica od invalidske upokojitve, tj. od 25. 5. 2019 dalje, prejema višji mesečni dohodek, kot ga je imela v času pred poškodbo, ko je v povprečju 7 mesecev na leto delala pri prvi toženki kot sezonska delavka, sicer pa je prejemala socialne transferje.

Tožnik materialnopravno zmotno meni, da je prišlo do zakonskega prenosa terjatve s tožnika na zavarovalnico. Četrti odstavek 963. člena OZ namreč določa, da ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma. Ker tožniku izplačana zavarovalnina ni pokrila celotne škode, lahko preostanek zahteva od povzročitelja. Toženec mu mora tako plačati še 666,54 EUR, kolikor manj je tožnik prejel od zavarovalnice zaradi odbitne franšize, dolžan pa je tudi zamudne obresti od dne vložitve tožbe do plačila. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku ni uresničeval svojih pravic z ustrezno skrbnostjo, saj pred vložitvijo tožbe (oziroma po prejemu odgovora nanjo) ni preveril, ali mu je bil pretežni del odškodnine za škodo že povrnjen s strani zavarovalnice. Vendar pa ugotovljeno neskrbno vedenje ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik oziroma njegov odvetnik ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Za kaznovanje udeležencev pravdnega postopka se namreč po drugem odstavku 11. člena ZPP zahteva namerno ozir

Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU ne dajeta podlage za kaznovalno odškodnino. ZDR-1 ostaja v okvirih klasičnega odškodninskega prava po OZ, saj dikcija 8. člena ZDR‑1, da naj odškodnina odvrača delodajalca od ponovnih kršitev, ne predstavlja posebne in samostojne podlage oziroma kriterija za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru trpinčenja, ki bi zahteval kaj več kot popolno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

Sodna praksa Sodišča Evropske unije je za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust opredelila (le) dva pogoja, in sicer, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil upravičen na dan prenehanja delovnega razmerja. Ne le, da tožnica ni v celotnem postopku sodelovala brez pooblaščenca (tožbo in prvo pripravljalno vlogo je vložila po odvetnici), pač pa je v tem sporu uspela zgolj s 6,5 % svojega zahtevka, torej v zelo majhnem delu, kar pa ne utemeljuje uporabe drugega odstavka 38. člena ZDSS-1.

Podana je krivdna odgovornost toženke, saj ni poskrbela za varno organizacijo dela, zaradi česar je prišlo do delovne nesreče. Toženka v času škodnega dogodka ni imela sprejetih navodil o paletiranju, kot tudi ne ocene tveganja za delo s poltovornimi avtoplašči. Navodila za paletiranje je toženka sprejela šele po nesreči, zato tožnik ni soodgovoren za nesrečo. Stroški izvedbe dokazov z izvedencema so neodvisni od uspeha tožnika z njegovim zahtevkom po višini, zato mora te stroške v celoti povrniti toženka.

Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila. Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR- 1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).

Naloga izvedenca medicinske stroke je med drugim ugotoviti povezavo med mehanizmom nastanka poškodovanja in nastalo poškodbo, pri čemer je v obravnavanem primeru izvedenska komisija prepričljivo in verodostojno ugotovila, da narava poškodb oziroma poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, odgovarjajo zgoraj navedenemu poteku škodnega dogodka. Toženki v pritožbi neutemeljeno navajata, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prve toženke. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski presoji, da od približno 750 kilogramov težkega in visečega bremena (zvarjenca) grozi škodna nevarnost za okolico, ki je večja od običajne tudi ob spoštovanju varnostnih ukrepov, zato gre za nevarno stvar v smislu 149. člena OZ, delo v njegovi neposredni bližini pa predstavlja nevarno dejavnost, za škodo od katerih se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da že dejstvo, da se takšen težak zvarjenec na transportni trak naloži z viličarjem in da visi tako, da je s tremi kavlji vpet oziroma obešen na verige, zadostuje za sklep o povečani škodni nevarnosti, ker vedno obstaja možnost oziroma tveganje, da kljub skrb

Tožnik v času pripravljenosti ni bil dolžan ostati na delovnem mestu, zato tega obdobja ni mogoče šteti za dežurstvo. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da se je tožnik lahko posvetil svojim interesom brez večjih omejitev. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je imel tožnik v času pripravljenosti (doma ali kje drugje) dogovorjen odzivni čas 15 minut po alarmu oziroma klicu. Iz obrazložitve Sodišča EU izhaja, da je treba čas pripravljenosti v celoti šteti za delovni čas po Direktivi 2003/88, če je rok, ki je delavcu naložen za vrnitev na delo, omejen na nekaj minut. Po presoji pritožbenega sodišča je 15-minutni odzivni čas za tožnika gotovo predstavljal bistveno omejitev, saj je prejeti klic zahteval takojšen odhod na intervencijo, ne glede na to, kaj je pred tem počel. Tako kratek rok za vrnitev k opravljanju delovnih nalog je za tožnika pomenil objektivno in bistveno omejitev, da bi v času pripravljenosti lahko prosto razpolagal s svojim časom in načrtoval kakršnekoli, tudi kratkotrajne, sprostitvene dejavnosti. Skupaj z odzivnim časom je treba upoštevati tudi povprečno pogostost dejanskega dela, ki ga delavec običajno opravi v času pripravljenosti. Tožnik

Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je bil glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka tožnikovo nepravilno pregledovanje, mazanje in vzdrževanje dvižne gredi. Po presoji sodišča prve stopnje je to zaradi opustitve dejanskega (funkcionalnega in praktičnega) nadzora delno posledica neskrbnega ravnanja toženke. Dodatno tveganje je zagotovo povzročil tožnik, ki pri delu ni upošteval navodil toženke za varno upravljanje razkladanja apnenčeve moke. Poleg že navedenih okoliščin je pomembna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dodatno obremenil dvižno gred s pretežkim tovorom. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikov prispevek k škodnemu dogodku znaša vsaj 80 %. Za tek zakonskih zamudnih obresti je tudi pri premoženjski škodi odločilen izvensodni opomin oziroma, v tem primeru izvensodni zahtevek za plačilo odškodnine, na katerega drugi odstavek 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ veže nastop zamude in tek zakonskih zamudnih obresti. Stroški izvedencev in prevodov listin so nastali neodvisno od višine tožbenih zahtevkov iz naslova odškodnine, ki ju uveljavljata stranki, in se glede na prvi ods

Ker je tožnik uveljavljal plačilo nadur tudi za čas, ko bi moral imeti odmor, ki se ne šteje v delovni čas v smislu določb ZDCOPMD, poleg tega pa tudi za ostala opravila, ki se v smislu ZDCOPMD štejejo v delovni čas, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni porabil toliko časa, kot je navedeno v potnih nalogih, njegov tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga ne more biti v celoti utemeljen, ne glede na dokazno breme toženke. Ker tožnik ni argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca, niti ni navedel, koliko časa naj bi za ta opravila porabil, je v tem kontekstu mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga o naravi dela, zelo splošna in skopa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženki nepravilno priznalo stroške izvedenca.

Ugotovitev, da je bil sistem evidentiranja in plačevanja opravljenih ur nejasen in je delavce, ki so občasno delali ob nedeljah, puščal v negotovosti glede obsega opravljenih ur, zaradi česar so opravili več ur dela, kot je bilo predvideno z mesečnim oziroma letnim fondom ur, še ne predstavlja protipravnega ravnanja toženca. Dodatno opravljene ure jim je namreč plačeval sproti in v celoti. Ker tudi inšpekcijski pregledi, ki so bili izvedeni prav v zvezi z delovnim časom in plačilom, niso pokazali nepravilnosti, tožencu ni mogoče očitati, da je pri izplačevanju plače ravnal namerno nepravilno oziroma deliktno.

Za potrebe ugotavljanja dejstva, ali je tožena stranka tožniku zagotovila opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni relevantno ali je določena oblika pedagoškega dela bolj ali manj ugodna, niti ni pomembno njeno vrednotenje, prav tako niso pomembne reference. V tej zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožniku zagotovila polno pedagoško obveznost 180 ur na leto (tako s predavanji kot seminarji in nastopi) pri predmetih, za katere ima tožnik veljavno habilitacijo, ter da je tudi izvajanje nastopov, kot posebne oblike pedagoškega dela za tožnika, kot visokošolskega učitelja (rednega profesorja), primerno delo. Tožnik je delo opravljal skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen, zato je povsem pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da je tožena stranka tožniku izvajanje pedagoške obveznosti zagotovila skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi.

Pritožba utemeljeno opozarja, da pri stroških s postavitvijo sodnih izvedencev odločitev o tem, da tožena stranka za tožnika povrne zgolj 50 % teh stroškov, ni pravilna. Sodišče prve stopnje namreč pri tem ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.