VDSS Sklep Pdp 173/2026

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, 876,02 EUR.

2. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 48,53 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 1.190,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevek za povračilo stroškov, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da zahtevek za povračilo stroškov ni utemeljen, saj se je dajatveni zahtevek nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato delodajalec v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 krije sam svoje stroške postopka. Podredno navaja, da mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov za narok v ponovljenem sojenju dne 4. 9. 2025 in za vlogo v ponovljenem sojenju z dne 23. 6. 2025, ki pa ni tekel zaradi dajatvenega zahtevka, saj je bila v tem delu sodba takrat že pravnomočna. Nadalje navaja, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo stroškov toženke tudi za vlogi z dne 19. 12. 2023 in 10. 4. 2024, saj se toženka v teh vlogah ni opredelila do dajatvenega dela zahtevka, zato za ta del zahtevka ti vlogi nista bili potrebni. Prav tako mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno naložilo plačilo stroškov za zastopanje toženke na narokih dne 22. 2. 2024 in 6. 9. 2024, saj se na teh narokih dajatveni del zahtevka ni vsebinsko obravnaval (na teh narokih se je namreč sodišče prve stopnje ukvarjalo le z delom zahtevka, ki se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi). Posledično pa je napačna tudi odmera materialnih stroškov.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o višini stroškov postopka na podlagi določila četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). O tem, da je tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plače in dnevnic za julij in avgust 2023 (in da v zvezi s preostalim tožbenim zahtevkom krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka), je namreč že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje Pd 99/2025 z dne 4. 9. 2025 v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 414/2025 z dne 28. 1. 2026. Zato tožnik v pritožbi ne more več uspeti z navedbami, da se je dajatveni del tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o višini stroškov postopka, nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi in da bi morala zato toženka skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) sama kriti svoje stroške postopka. Te pritožbene navedbe pa so tudi sicer neutemeljene, saj se je dajatveni del tožbenega zahtevka za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023 nanašal na čas pred prenehanjem delovnega razmerja med strankama in je torej povsem neodvisen od zakonitosti samega prenehanja delovnega razmerja.

5. Pritožba pa utemeljeno poudarja, da je postala odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023 pravnomočna že s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 30/2025 z dne 19. 2. 2025 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 305/2023 z dne 6. 9. 2024. Pritožbeno sodišče je namreč navedeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje le glede odločitve v zvezi z zakonitostjo prenehanja pogodbe o zaposlitvi in posledično glede odločitve o pravdnih stroških. V ponovljenem sojenju se torej ni več odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožniku neutemeljeno naložilo v plačilo stroške toženke za sestavo vloge v ponovljenem sojenju z dne 23. 6. 2025 v višini 50 točk in stroške toženke za zastopanje na naroku v ponovljenem sojenju dne 4. 9. 2025 v višini 150 točk.

6. Nadalje pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno naložilo tudi plačilo toženkinih stroškov za sestavo pripravljalne vloge z dne 10. 4. 2024 v višini 225 točk, saj v njej toženka ne navaja nobenih dejstev in ne predlaga nobenih dokazov v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo plač in dnevnic za julij in avgust 2023, pač pa v njej podaja pripombe na izvedensko mnenje izvedenca grafologa in navedbe glede tožnikove nove zaposlitve, kar se vse nanaša na zahtevek v zvezi z ugotovitvijo zakonitosti Sporazuma z dne 10. 8. 2023 oziroma prenehanja delovnega razmerja med strankama.

7. Neutemeljeno pa je pritožbeno zavzemanje, da navedeno velja tudi glede toženkine pripravljalne vloge z dne 19. 12. 2023. V njej namreč toženka podaja navedbe in predloži listinske dokaze tudi glede denarnega tožbenega zahtevka za plačilo plač za meseca julij in avgust 2023. Zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo stroške za sestavo te vloge.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede stroškov zastopanja toženke na narokih za glavno obravnavo dne 22. 2. 2024 in 6. 9. 2024, saj je sodišče prve stopnje na teh narokih obravnavalo celoten tožbeni zahtevek in izvajalo dokaze (z branjem listin) tudi glede denarnega tožbenega zahtevka. Zato je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno priznalo tudi te stroške.

9. Upoštevaje vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožniku z izpodbijanim sklepom neutemeljeno naložilo v plačilo toženkine stroške sestave pripravljalnih vlog z dne 10. 4. 2024 v višini 225 točk in z dne 23. 6. 2025 v višini 50 točk ter za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2025 v višini 150 točk, skupaj torej 425 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, 1 % za materialne stroške in 22 % DDV) znaša 314,21 EUR. Tožnik je zato dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 876,02 EUR (1.190,23 EUR - 314,21 EUR).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da znaša znesek stroškov postopka, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženki, 876,02 EUR (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, je upravičen do delne povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevaje vrednost s pritožbo izpodbijanega zneska stroškov in skladno z določili Odvetniške tarife priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 186,66 EUR. Glede na 26 % uspeh s pritožbo,¹ pa mu je toženka dolžna povrniti stroške v znesku 48,53 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ 314,21 EUR/1.190,23 EUR.