84. člen ZDSS-1

Če je za sojenje proti enemu tožencu pristojno sodišče splošne pristojnosti proti drugemu pa specializirano delovno sodišče, potem ne moreta biti tožena z isto tožbo.

Tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije glede odločitve o tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim je v sporu uspela, obstoj tega interesa pa je ena od predpostavk za vložitev revizije. Izdaja odločbe o razporeditvi v plačilni razred predstavlja odločitev o pravici tožeče stranke iz delovnega razmerja, v teh sporih pa je revizija glede na prvi odstavek 21. člena ZDSS vedno dovoljena. Razvrstitev v plačilni razred lahko temelji le na predhodni dokončni razporeditvi delavca na določeno delovno mesto.

Za razliko od 65. člena ZDSS-1, ki omogoča, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi v socialnem sporu opravlja stranka procesna dejanja tudi po pooblaščencu, ki je predstavnik delodajalca, če ga ta zaposli za zastopanje svojih članov, in je opravil pravniški državni izpit, ta določba pa se uporablja tudi za pooblaščence zavoda, ki so zaposleni pri zavodu, ZDSS določa le, da v postopku pred višjim sodiščem ali Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko zastopa delavca ali zavarovanca predstavnik sindikata, ki ga sindikat najame ali zaposli za zastopanje svojih članov, če ima pridobljen naziv diplomirani pravnik in opravljen pravniški državni izpit (16. člen ZDSS). Razen te izjeme, ki velja tudi za vložitev revizije, ZPP v 3. in 4. odstavku 86. člena določa, da v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, ali če ima sama stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.

Revizijo je vložila delavka tožene stranke, ki ima sicer opravljen pravniški državni izpit in jo je za vložitev revizije pooblastil generalni direktor, torej zakoniti zastopnik Zavoda. Vendar to ne spremeni dejstva, da revizije ni vložila oseba, ki jo po ZPP edina lahko vloži.

Glede na ugotovljena in zatrjevana dejstva, se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno sodišče. Res, da praviloma delo v vojnih razmerah ne spada v okvir delovnih nalog tožnikov, vendar sta se tožnika z opravljanjem teh nalog strinjala. To delo sta opravljala v svojem delovnem času, po oceni pritožbenega sodišča na službenem potovanju, in za to delo sta prejela tudi mesečno plačo in določene dodatke. Spor o plačilu vtoževanega zneska tako predstavlja spor o plačilu dodatno dogovorjenega dodatka za delo na vojnem območju, ki pa predstavlja spor o premoženjskih pravicah v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem po 2. točki 4. člena ZDSS.

Tožnik ne v tožbi ne v nadaljnjem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni postavil tožbenega zahtevka, zato ni jasno, o kakšnem tožbenem zahtevku je prvostopenjsko sodišče odločilo. ZDSS-1 v 1. odst. 73. čl. določa, da mora tožba vsebovati tudi zahtevek. Glede opredelitve tožbenega zahtevka ima zakon določbe v 2. odst. 73. člena ZDSS-1, ki jih je potrebno uporabljati v povezavi z določbami 285. čl. ZPP o materialnem procesnem vodstvu s strani predsednika senata ter o odprtem sojenju, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri sojenju. Pri odločanju o pravicah s področja socialne varnosti ne gre za denarni zahtevek, ampak za zahtevek za priznanje določene pravice ter posledično dajatve (oz. višje dajatve), zaradi česar zavarovancem - tožnikom v tovrstnih sporih zahtevka po višini ni potrebno postavljati. Nerazumljiv izrek sodbe glede na postopkovne posebnosti socialnega spora pomeni kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe. Opisanih nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z izvedbo drugih procesnih dejanj na<br/

Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo novega ZDSS-1 dne 1.1.2005, se je tudi pred pritožbenim sodiščem postopek vodil po dolčbah ZDSS (2. odstavek 84. člena ZDSS-1), ki še ni poznal instituta dopupščene revizije. Zato bi moralo sodišče prve stopnje dopustnost vložene revizije presojati skladno z določili ZPP (21. člen ZDSS), ki revizije ne dovoljuje, če vrednost izbodijanega dela sodbe ne presega 1.000.000,00 SIT (374/2 ZPP) in revizijo zavreči na podlagi 2. odstavka 374. člena ZPP in ne ob sklicevanju na določbe 31. in 32. člena ZDSS-1.

Ker je sodišče prve stopnje o zadevi odločilo pred uveljavitvijo ZDSS-1 oz. je bila pred uveljavitvijo ZDSS-1 na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se je moral tudi pritožbeni postopek na podlagi prehodne in končne določbe ZDSS-1 (2. odst. 84. čl.) nadaljevati po določbah ZDSS. Zato pritožbeno sodišče ni bilo dolžno odločati o dopustnosti revizije po 32. čl. ZDSS-1, saj za te primere te določbe ne veljajo, revizijo pa je dovoljena le v skladu z določbami 367. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če nepravilnosti ni mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1). Za tak primer gre, če prvostopenjsko sodišče sploh ni preizkušalo in odločalo o vprašanju zakonitosti toženčevih odločb in ni izvajalo dokazov za ugotovitev bistvenih pravno relevantnih dejstev - datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika in ali je bil ob prenehanju razporejen na drugo ustrezno delo ali na čakanje na delo, (od tega vprašanja je tudi odvisna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu glede na določbe ZPIZ/92 - veljavnega v času izdaje prvostopenjske odločbe).

Ker je bila v tej zadevi sodba sodišča prve stopnje izdana pred uveljavitvijo ZDSS-1 je potrebno za presojo dovoljenosti revizije uporabiti določbe ZPP in ZDSS (1994), ne pa določb ZDSS-1.