485. člen ZKP-UPB1

Upravičenci do pritožbe so tudi v primeru mladoletniških zadev iz XXVII. poglavja ZKP navedeni v 367. členu ZKP, ki v četrtem odstavku izrecno določa, da sme oškodovanec s pritožbo izpodbijati oprostilno in zavrnilno sodbo, obsodilno sodbo pa le v delu, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, objavo pravnomočne sodbe in odločbo o stroških. Povedano drugače, pritožbeni razlogi, iz katerih lahko oškodovanec izpodbija sodno odločbo, so omejeni in ne zajemajo možnosti pritožbe oškodovanca zaradi odločbe o kazenski sankciji.

Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se sme v skladu z določbo drugega odstavka 93. člena KZ polnoletniku izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena KZ denarno kazen, ob pogojih iz 89. člena KZ pa tudi mladoletniški zapor, ne pa dveh usmerjevalnih vzgojnih ukrepov, in sicer ukora in navodil. Toda pritožnik spregleda določbo četrtega odstavka 78. člena KZ, po kateri sme sodišče ob vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva določiti mladoletniku katero izmed navodil iz 77. člena KZ. V takem primeru sodišče navodil ne izreka, temveč jih določi v okviru vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva, zato tako določena navodila nimajo narave samostojnega ukrepa. Vzgojni ukrep navodila in prepovedi iz 3. točke drugega odstavka 77. člena KZ - redno obiskovati šolo - ponuja široke možnosti napredovanja mladoletnika z vidika šolanja, izobraževanja, pridobivanja spretnosti in sposobnosti za splošen razvoj in ni zgolj omejen na institucionalni, osnovnošolski oziroma srednješolski izobraževalni sistem.

Po presoji sodišča druge stopnje okoliščina, da je prvostopenjsko sodišče razpisalo najprej glavno obravnavo, nato pa sejo senata, na kateri je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, nima (in tega tudi pritožnica ne zatrjuje) relevantnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, zato v pritožbi očitana kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 478. členom ZKP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzorstvo organa socialnega varstva z navodiloma, ki v obravnavani zadevi nimata narave samostojnega ukrepa (četrti odstavek 78. člena KZ). Ta vzgojni ukrep sme resda trajati najmanj eno leto in najdalj tri leta, kar pomeni, da se pred potekom enega leta ne sme ustaviti, glede njegove nadomestitve z drugim vzgojnim ukrepom pa v navedenem časovnem okviru niso predvidene nobene omejitve. Sodišče prve stopnje mora torej v postopku spremljanja izvrševanja vzgojnega ukrepa redno ugotavljati, ali mladoletnik med izvajanjem izrečenega vzgojnega ukrepa sodeluje, pridobiva delovne navade, ima uvid v lastno neustrezno vedenje in si prizadeva razviti primerne osebnostne lastnosti, ali pa se izvrševanju ukrepa izogiba,

Mladoletnici je bil izrečen vzgojni ukrep, ki po vsebini (čeprav odločba ne vsebuje krivdoreka) predstavlja obsodilno sodbo, kar pomeni, da ima oškodovanec glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 485. člena ZKP zoženo pravico do pritožbe oziroma ima na voljo ožji nabor pritožbenih razlogov. Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi podaja nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in zastopa stališče, da ravnanje mladoletne A. A. izpolnjuje zakonite znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. S temi navedbami oškodovanec po vsebini zatrjuje pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa jih v pritožbi zoper sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu ne more uveljavljati. Torej gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

Mladoletnikova navzočnosi na seji sodišča druge stopnje je v postopku proti mladoletnikom posebej urejena in je po pravilni ugotovitvi vrhovne državne tožilke po četrtem odstavku 485. člena ZKP pogojena s spoznanjem predsednika senata ali senata sodišča druge stopnje o koristnosti mladoletnikove navzočnosti na seji.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje mlajšemu mladoletniku zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in nevarnost po prvem odstavku 309. člena KZ-1 izreklo vzgojni ukrep ukor. Navedeni ukrep izreče sodišče mladoletniku, glede katerega spozna, da bo že z grajo dosežen namen vzgojnih ukrepov (prvi odstavek 76. člena KZ). Posebnost vzgojnega ukrepa ukor je, da se izvrši takoj z izrekom graje mladoletniku, na način, da mu sodnica oziroma sodnik za mladoletnike po opravljeni seji ali glavni obravnavi prikaže škodljivost in nepravilnost njegovega ravnanja in ga opozori, da mu bo lahko izreklo strožjo kazensko sankcijo, če bi storil novo kaznivo dejanje. Lastnost vzgojnega ukrepa ukor je torej v tem, da vzgojno učinkuje takoj ob izreku. Tudi po oceni sodišča druge stopnje potrebuje mladoletnik, poleg usmerjanja družine, stalno strokovno nadzorstvo svetovalca CSD. Cilj nadzorstva organa socialnega varstva je, da se lahko mladoletnik kot odgovorna oseba lažje vključi v širšo družbo in da je v njej sprejet, zato je nujno, da strokovni delavec - svetovalec na CSD mladoletnika redno spremlja in mu pomaga pri uspešnem dokončanju šolanja.

Sodišče prve stopnje je glede na to, da je ugotovilo, da bo v postopku proti mladoletniku potrebno neposredno izvajanje dokazov, razpisalo glavno obravnavo in jo na več narokih tudi opravilo. Ker pa je enega izmed narokov za glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti mladoletnika kljub temu, da je po določbi tretjega odstavka 479. člena ZKP mladoletnikova navzočnost na glavni obravnavi obvezna, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Pritožba pa uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka še iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navaja, da so tudi ostali dokazi, na katerih temelji odločitev prvostopenjskega sodišča, pridobljenih v predkazenskem postopku, na podlagi ugotovitev policistov po samem dogodku, kar pa so dokazi, kateri morajo biti kot nedovoljeno pridobljeni dokazi izločeni. Pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi navedbami ne more soglašati. Senat za mladoletnike sodišča prve stopnje je najprej izvedel obširen pripravljalni postopek ter zaslišal mladoletnika, oba oškodovanca, številne priče in izvedenca, nato pa na glavni obravnavi te dokaze še ponovil. Sklep sodišča prve stopnje ne temelji na podlagi ugotovitev policistov po samem dogodku, ampak na vsebini izvedenih dokazov na nejavni glavni obravnavi, ko so bili mladoletnik, oba oškodovanca, priče in izvedenec zaslišani neposredno. Mladoletniku je torej storitev obeh kaznivih dejanj dokazana na zakonito pridobljenih dokazih. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni našlo.

Ker obdolženec, kot upravičenec do vložitve predmetnega izrednega pravnega sredstva, te pravice zaradi odvzete poslovne sposobnosti ne more udejaniti, saj je bilo s citirano odločbo uveljavljanje njegovih pravic, torej tudi pravice do vlaganja pravnih sredstev oziroma zahteve za varstvo zakonitosti preneseno na skrbnika, ni mogoče sprejeti zaključka prvostopenjskega sodišča, da v predmetnem primeru Center za socialno delo ni upravičenec za vložitev pravnega sredstva.

ZKP ne pozna zagovora obdolženca v pisni obliki. Določbe, da se obdolžencu pri zaslišanju lahko dovoli, da uporablja svoje zapiske, ni mogoče razlagati v tej smeri.