484. člen ZKP-UPB1

Mladoletnici je bil izrečen vzgojni ukrep, ki po vsebini (čeprav odločba ne vsebuje krivdoreka) predstavlja obsodilno sodbo, kar pomeni, da ima oškodovanec glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 485. člena ZKP zoženo pravico do pritožbe oziroma ima na voljo ožji nabor pritožbenih razlogov. Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi podaja nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in zastopa stališče, da ravnanje mladoletne A. A. izpolnjuje zakonite znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. S temi navedbami oškodovanec po vsebini zatrjuje pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa jih v pritožbi zoper sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu ne more uveljavljati. Torej gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o priglašeni nagradi in stroških pritožnika, pri čemer je glede celotne priglašene nagrade zaključilo, da le-ta v skladu s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) pritožniku pripada v polovični višini. Navedeno določbo, po kateri je odvetnik, ki je postavljen po uradni dolžnosti, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po odvetniški tarifi, pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo glede vseh priglašenih postavk. Pritrditi je namreč zagovorniku, da mu, upoštevaje dejstvo, da je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti predložil pooblastilo za zastopanje, za navedeno procesno dejanje pripada celotna nagrada v višini 300 točk in ne zgolj v višini 150 točk, kot mu je to priznalo sodišče prve stopnje. Stroški so v postopku proti mladoletnikom urejeni v posebni določbi, to je v 484. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v prvem odstavku med drugim določa, da stroški postopka, če je sodišče izreklo mladoletniku vzgojni ukrep, obremenjujejo proračun, oškodovanec pa se s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Citirana določba,

Pritožbeno sodišče je na pritožbo mladoletnikovega zagovornika preizkusilo še odločbo o odvzemu predmetov. Pritožniku ni moč pritrditi, da ni razlogov za odvzem mobilnega telefona, 2 SIM kartic in polnilca, ker zanj naj ne bi bilo razumnih razlogov. Prvi odstavek 73. člena KZ-1 določa, da se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last. Ni dvoma, da so bili vzeti predmeti uporabljeni za storitev hudega kaznivega dejanja in da so mladoletnikova last in jih je potrebno vzeti še predvsem zato, ker obstaja visoka stopnja nevarnosti, da bo mladoletnik mobilni telefon, katerega del so tudi SIM kartice in polnilnik, ponovno uporabil za kaznivo dejanje. Zato je bil odvzem predmetov ne samo formalno zakonit, ampak tudi pravičen.

Kazenski zakonik Republike Slovenije (Ul. l. RS, št. 63/1994 z dne 13. 10. 1994) v oddelku izrekanja kazenskih sankcij polnoletnemu, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, v prvem odstavku 93. člena KZ določa, da se polnoletnemu sme izreči za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ustrezen zavodski vzgojni ukrep, ob pogojih iz 88. člena tega zakonika denarna kazen, ob pogojih iz 89. člena tega zakonika pa tudi mladoletniški zapor. Pri presoji, ali naj izreče sankcijo, in katero izmed naštetih sankcij, upošteva sodišče vse okoliščine primera, zlasti pa težo storjenega dejanja, čas, ki je pretekel od njegove storitve, storilčevo vedenje in namen, ki ga je treba doseči s temi sankcijami. To torej pomeni, da če se sodi polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik, se mu ne sme izreči vzgojni ukrep ukor in tudi ne navodil.

Pritožba nima prav, da je bilo mladoletniku sojeno v nenavzočnosti, saj je sodišče prve stopnje le ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 480. člena ZKP in ko je bil pri izvajanju teh dokazov navzoč njegov zagovornik. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je mladoletnika odstranilo z obravnave za čas, ko so se obravnavali njegova duševna razvitost, okolje in razmere, v katerih živi ter druge okoliščine, ki zadevajo njegovo osebnost. Pri takšni odstranitvi, čeprav začasni, mora biti sodišče posebej pozorno na morebitno dejstvo, da mladoletnik nima zagovornika, saj tudi v postopku proti mladoletniku navzočnost zagovornika ni vedno obligatorna. V takšnih primerih bi odstranitev mladoletnika pomenila kršitev pravice do obrambe in s tem relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 372. člena ZKP ter kršitev njegovih ustavnih pravic v smislu 29. člena Ustave Republike Slovenije. Ker je mladoletnik A. P. ves čas postopka imel zagovornika, mu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako pa ni bil sojen v nenavzočnosti, saj je bil z obravnave le odstranjen iz že zgoraj navedenih razlogov. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki pritožbe

Kadar sodišče izreče mladoletniku vzgojni ukrep in mladoletnik nima lastnih dohodkov in premoženja, obremenjujejo stroški kazenskega postopka, torej tudi stroški pooblaščenca oškodovanca, proračun.