VSL sklep II Cp 398/2015

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka sklep o izvršbi istega sodišča VL 63009/2013 z dne 24.4.2013 vzdržalo v celoti v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka in pod II. točko izreka toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 186,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi tožeča stranka morala v skladu s pravili o dokaznem bremenu v obravnavani zadevi dokazati, da je obvestilo toženi stranki o prijavi števila uporabnikov stanovanj posredovala (z navadno ali s priporočeno pošto). Ker tega ni dokazala, saj ni predložila nobenega dokaza, ki bi to posredovanje potrdil, je upoštevati, da tožeča stranka toženi stranki obvestila in obrazca za prijavo števila uporabnikov stanovanja ni posredovala. Takšnega obvestila ne potrdi niti priča M. K., sicer zaposlena pri tožeči stranki. Sankcija, kot je doletela toženo stranko, torej da upnik predpostavlja, da v stanovanju živi 11 oseb in da zato lahko zaračuna kazensko celo 22 oseb, doleti lastnika stanovanja samo takrat, ko je bil obveščen o tem, da mora podatek o številu oseb sporočiti upravniku in tega kljub temu ni storil. Če lastnik obvestila ne prejme, ga takšna sankcija ne more doleteti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sporno za toženo stranko v tej pravdi je le dejstvo, ali jo je tožeča stranka kot lastnico stanovanja obvestila in ji posredovala obrazec za sporočilo števila uporabnikov stanovanja skladno določbi tretjega odstavka 29. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 60/2009 in poznejši – v nadaljevanju: Pravilnik), ki ga je sprejel minister za okolje in prostor RS na podlagi 9. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Tožena stranka namreč trdi, tako tudi v obravnavani pritožbi, da ji tožeča stranka takega obvestila in obrazca ni posredovala, posledično čemur jo ne more doleteti posledica obračuna stroškov tako, kot da števila uporabnikov stanovanja tožeči stranki ni sporočila. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno o ugotovljenem dejstvu, da je toženo stranko tožnica obvestila in ji posredovala obrazec za sporočanje števila uporabnikov stanovanja skladno določbi tretjega odstavka 29. člena Pravilnika, podala v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in na tako ugotovljeno dejstvo je pritožbeno sodišče vezano. Po določbi prvega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se namreč sodbe v sporu majhne vrednosti, kar ta spor nedvomno je, ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in so torej vse pritožbene navedbe v tej smeri nedovoljeni pritožbeni razlog in zato neupoštevne. Naj pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi razloge iz 14. in 15. točke izpodbijane sodbe dopolni le s pojasnilom, da je zaveza lastnikom stanovanj v večstanovanjskih zgradbah, da upravniku sporočijo podatke o številu uporabnikov stanovanja, že določba prvega odstavka 29. člena Pravilnika in če teh podatkov ne sporočijo, je to že razlog za sankcijo po obračunu stroškov stanovanja po drugem odstavku 29. člena Pravilnika. Kot določa tretji odstavek 29. člena Pravilnika, je upravnik dolžan lastniku le posredovati obrazec za sporočanje števila uporabnikov, pri čemer način posredovanja ni določen in zadostuje, da obrazec lastniku izroči (posreduje) na njegovo zahtevo. Na vse navedeno sledi, da je lastnik stanovanja dolžan upravniku sporočiti število uporabnikov stanovanja že na podlagi Pravilnika, ne da bi ga bil upravnik dolžan poprej na to pozivati, je pa upravnik dolžan lastniku posredovati (lahko tudi na njegovo zahtevo) obrazec za sporočanje števila uporabnikov. Če upravnik obrazca ne posreduje, je to lahko ugovorni razlog lastnika stanovanja za posredovanje števila uporabnikov, pri čemer pa je na lastniku dokazno breme za trditev o neposredovanju (niti ne na njegovo zahtevo) obrazca. Tožena stranka ne zatrjuje, da bi od tožeče stranke zahtevala posredovanje obrazca in da ji tega ne bi posredovala kljub njeni zahtevi.

5Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).