124. člen SZ-1

Prvostopenjski organ ni ustrezno utemeljil uporabe materialnopravne podlage. Prvostopna odločba ne vsebuje obrazložitve subsumbcije dejanskega stanja pod ustrezno pravno normo. Upoštevaje v konkretnem primeru relevantni prvi odstavek 125. člena SZ-1 inšpekcijski organ z odločbo odredi izvedbo del pod dvema pogojema: (1.) če skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi za vzdrževanje stanovanj in stanovanjskih stavb, ki jih s pravilnikom predpiše minister, to je Pravilnik o standardih vzdrževanja stanovanjskih stavb in stanovanj, ter če (2.) niso primerni za normalno rabo. Prvostopna odločba ne navaja nobenih razlogov glede tega, da fasada ni vzdrževana po normativih, kot jih določa pravilnik, niti ne navaja teh normativov, zaradi česar ni mogoče presoditi, ali je odločba zakonita. Okoliščina, da skupni deli večstanovanjske stavbe niso vzdrževani v skladu z normativi po pravilniku, je prvi pogoj za to, da lahko inšpekcijski organ ukrepa po določbah 125. člena SZ-1. Ob splošnem sklicevanju na mnenje B. d. o. o. ter druge dokaze prvostopenjski organ tudi ni substancirano pojasnil konkretnih razlogov za potrebo po sanaciji celotne stavbe v javnem interesu

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revidentka utemeljuje dovoljenost revizije zoper sodbo sodišča prve stopnje s pravnimi vprašanji, ki se nanašajo na procesno upravičenje upravnika, da v svojem imenu s tožbo izpodbija etažnim lastnikom odrejene ukrepe. Ta vprašanja pa niso pomembna pravna vprašanja glede na vsebino izpodbijane sodbe. Ta vprašanja se nanašajo na vsebino sklepa, s katerim je bila revidentkina tožba zavržena. Ker je treba pomembnost pravnega vprašanja za rešitev konkretnega spora presojati skozi vsebino zadeve, izpostavljena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se ne nanašajo na vsebino sodbe.

Prvostopenjski organ bi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (ko je pri oceni, da opravljajo inšpektorji stanovanjske inšpekcije na stanovanjskem področju inšpekcijski nadzor nad uresničevanjem javnega interesa po SZ-1 le v večstanovanjskih stavbah) moral upoštevati tudi določbe 93. in 114. člena SZ-1 ter se, glede svojega ukrepanja v okviru zaščite javnega interesa, do njihove vsebine tudi opredeliti. Ob navedbi, da v obravnavani zadevi ne gre za varovanje javnega interesa, pač pa za varovanje zasebnega interesa najemnika stanovanja v stanovanjski hiši oziroma za spore, ki izhajajo iz najemne pogodbe med tožnikom in najemodajalko, sodišče dodaja, naj prvostopenjski organ svojo odločitev preveri tudi v smislu, kaj predstavlja javni interes in ali morda ni javni interes v tem, da se zagotovi varna raba vseh najemnih stanovanj.

Tožnik nima pravne podlage pri stanovanjskem inšpektorju uveljavljati razveljavitve pogodbe o upravljanju in za ustavitev upravniških del.

V primeru očitane opustitve je praviloma potrebno najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škodnega dogodka. Šele opustitev tako določenega dolžnostnega ravnanja ali kršitev pravil stroke ali običajev lahko predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo, ni bil vezan na vsebino prijave, ki jo je dala tožena stranka (upravnik) oziroma ga zaključki in ugotovitve tožene stranke niso odvezovale obveznosti, da pred izdajo odločbe pravilno in popolno ugotovi dejansko stanje. Za delo (morebitne opustitve v smislu pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja) inšpekcijskega organa tožena stranka ne more biti odgovorna, niti ji seveda ni mogoče očitati, da bi morala in mogla računati na to, da inšpekcijski organ svojega dela ne bo opravil tako kot mu to nalaga zakon, kar je dejansko bistvo očitka, ki ga je na toženo stranko naslovilo sodišče prve stopnje.