117. člen SZ-1

Prvi odstavek 109. člena SZ-1 za primer smrti najemnika določa, da mora lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo pod istimi pogoji z enim od ožjih družinskih članov, če je v času najemnikove smrti dejansko prebival v stanovanju, imel v tem stanovanju prijavljeno stalno bivališče ter bil naveden v najemni pogodbi, zahteva pa mora biti podana lastniku v pisni obliki v 90 dneh po smrti najemnika. Višina najemnine ter način in rok plačevanja najemnine je ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe (7. alineja prvega odstavka 91. člena SZ-1). Najemnina mora biti določena v najemni pogodbi, ni pa nujno, da je pri neprofitni najemnini znesek enak prejšnjemu. Način določanja višine najemnine predpisuje 115. člen SZ-1. Določa, da za uporabo najemnega stanovanja plačuje najemnik lastniku stanovanja najemnino, ki se določi z najemno pogodbo, vendar ne v nasprotju z določbami SZ-1. Najemnina za neprofitna stanovanja se oblikuje v skladu z metodologijo iz 117. člena SZ-1 (neprofitna najemnina). Podrobnejši način in postopek za izračun neprofitnih najemnin, postopnost pri njihovi uveljavitvi ter merila in postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine določi Vlada Republike

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ko tožnik vloge za pridobitev državljanstva v navedenem roku ni vložil, državljanstvo je pridobil šele v letu 2002, tožnik merilom, določenim v Ustavnem zakonu in ZDRS, ki bi ga v njegovih pravicah izenačili z državljani RS, ni zadostil. Navedeno pomeni, da tožnik do odškodnine, ker naj bi mu bil onemogočen nakup stanovanja po SZ, ni upravičen, saj izbris tožnika iz registra stalnega prebivalstva ni povezan s pravico odkupa stanovanja pod ugodnejšimi pogoji po SZ, ker te pravice ni pridobil.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na določbo 6. člena ZPPLPS. Določbe SZ o lastninjenju iz 111. do 116. člena SZ so pri stanovanjih pomenile spremembo pravice uporabe v okviru družbene lastnine v lastninsko pravico, členi 117 in naslednji - do 133. člena SZ, pa so urejali privatizacijo stanovanj. Gre torej za premik iz družbenolastninskega v lastninski režim. Zato tudi ni bilo odločilno vprašanje, katera od nekdanjih družbenih pravnih oseb je dejansko lastnik stanovanja. Določba 6. člena ZPPLPS je varovala kupce, ki so stanovanja pridobili v dobri veri od družbenopravne osebe. Na domnevo iz 6. člena ZPPLPS (ki jo je treba ozko razlagati) se torej lahko sklicujejo le tisti kupci stanovanj po privatizacijskih določbah SZ, ki so stanovanje kupili od družbeno pravne osebe (in je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina). V konkretnem primeru pa je šlo za nepremičnino, ki je bila že v času uveljavitve SZ in času sklenitve pogodbe, sklenjene na podlagi 117. člena SZ v letu 1992, last tretjega, fizične osebe, torej v zasebni lasti.

Tožeča stranka manjkajoče trditve lahko odpravi in s tem tudi nesklepčnost tožbe, sodišče pa jo je v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP na to dolžno pozvati in ji določiti rok za odpravo nesklepčnosti ter jo opozoriti na posledice, do katerih bi prišlo, če tako ne bo postopala.

Na tožnika (kot dediča) bi pravica do odkupa lahko prešla le v primeru, da bi bilo toženki mogoče očitati opustitev kontrahirne dolžnosti po določbah SZ še v času življenja upravičenke (to je pokojne imetnice stanovanjske pravice), za kar pa v konkretni zadevi, saj je upravičenka umrla v času, ko rok za sklenitev pogodbe niti teči še ni začel, ne gre. Njena pravica do odkupa zato še ni postala premoženjska pravica in je zato tožnika tudi nista mogla podedovati.

Za presojo ugovora zgrešene pasivne legitimacije je bistveno, ali je toženec solastniški delež na nepremičnini, ki zajema tudi stanovanje, ki je predmet tega postopka, prenesel na drugotoženca, zoper katerega je bila tožba umaknjena.