VSC Sklep Cp 344/2022

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v še izpodbijanem delu, ki glasi:

″I. Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin ID znak parcela 0000 5/1 (ID X.), ID znak parcela 0000 5/2 (ID X.), ID znak parcela 0000 5/3 (ID X.), ID znak parcela 0000 5/4 (ID X.) obstaja služnostna pravica vožnje s kmetijsko mehanizacijo po obstoječi in v naravi v obliki kolesnic vidni utrjeni poti širine 2,7 m in dolžine 70 m, in sicer poteka služnostna pot na skrajnem zahodnem delu služečih nepremičnin s pričetkom od javne lokalne ceste, vzdolž nepremičnine ID znak parcela 0000 28 (ID X.) ter v odmiku od 1 m do 2,5 m od meje z nepremičnino ID znak parcela 0000 28 (ID X.) vse do geodetske točke 589 (ki predstavlja tromejo med parcelo 0000 28, parcelo 0000 32 in parcelo 0000 33/1), kar vse poteka v breme oziroma po služeči nepremičnini ID znak parcela 0000 32 (ID X.) in parcela ID znak parcela 0000 33/1 (ID X.).″,

razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo P 297/2021 v sedaj razveljavljenem in še izpodbijanem delu razsodilo (po nasprotni tožbi), da v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine ID znak parcela 0000 5/1 ((ID X.), ID znak parcela 0000 5/2 (ID X.), ID znak parcela 0000 5/3 (ID X.), ID znak parcela 0000 5/4 (ID X.), obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in kmetijsko mehanizacijo po obstoječi in v naravi v obliki kolesnic vidni utrjeni poti širine 2,7 m in dolžine 70 m, in sicer na skrajnem zahodnem delu služečih nepremičnin s pričetkom od javne lokalne ceste, vzdolž nepremičnine ID znak parcela 0000 28 (ID X.), ter v odmiku od 1 m do 2,5 m od meje z nepremičnino ID znak parcela 0000 28 (ID X.) vse do geodetske točke 589 (ki predstavlja tromejo med parcelo 0000 28, parcelo 0000 32 in parcelo 0000 33/1), kar vse poteka v breme oziroma po služeči nepremičnini ID znak parcela 0000 32 (ID X.) in parcela ID znak parcela 0000 33/1 (ID X.), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s sklepom in sodbo Cp 297/2021 z dne 25. 8. 2021 delno pritožbi tožnika ugodilo in je razveljavilo sklep o spremembi tožbe in v izreku o stroških ter spremenilo izrek sodbe v delu, ki se nanaša na opis služnostne poti tako, da je ugotovilo kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (katerega je VS RS s sklepom II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022 v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje). Sodišče druge stopnje je s sodbo spremenilo izrek sodbe, ki se nanaša na opis služnosti, ker je bil v nasprotju z obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, izrek je spremenilo tako, da je izpustilo pravico vožnje z motornimi vozili ter pravico hoje, ker toženec v tej obliki služnosti poti ni priposestvoval, v ostalem je pustilo opis nespremenjen. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila najprej predlog za dopustitev revizije, nato pa revizijo in Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022 reviziji ugodilo zato, ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in sicer glede opisa prostorskih mejah stvarne služnosti, ker opis, katerega je podala tožena stranka - tožeča po nasprotni tožbi, ne zadošča standardu iz 19. člena ZZK-1. Ker gre za pravni standard, je naloga sodišč zapolniti vsebino tega standarda. Argument sodne prakse višjih sodišč, da zakon ne določa, da bi moral biti potek služnostnih poti določen z navedbo posameznih točk in z razdaljami med njimi, namreč ni prepričljiv. Izrecno tega 19. člen ZZK-1 res ne določa. A ne določa zato, ker je s tehniko pravnega standarda vsebinska zapolnitev pojma natančen opis v dialogu in v povezavi med normativnim in dejanskim prepuščena sodniškemu pravu. Z izpodbijano sodbo sodišča prve in druge stopnje tako ugotovljena stvarna služnost ni opredeljena v skladu z merili, ki jih zahteva pravilna razlaga in uporaba 19. člena ZZK-1.

2Zato je sodišče druge stopnje moralo ponovno odločati o delu pritožbe tožeče stranke glede točke I. izreka sodbe sodišča prve stopnje, P 97/17 z dne 30. 3. 2021. V pritožbi zoper ta del sodbe tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval, da se je za potrebe parcele 5/3 in 5/4, dokler jo ni kupil toženčev oče, vozil po celotni dolžini vzhodnega dela parcele 28, ki je bila odmerjena v takšni obliki prav zaradi te poti in je tekla po njej. Tožnik pa je v postopku na prvi stopnji poudaril, da se toženec po teh njegovih dveh parcelah vozi kakor se mu zljubi, enkrat tu in drugič drugje. V vsakem primeru so posledice njegovih voženj posledično še toliko obsežnejše, da je bilo stanje zvoženosti drugačno tako pred ogledom kot tudi po ogledu, ki ga je opravilo sodišče. Prvostopno sodišče se z nobeno od teh trditev sploh ni ukvarjalo, je pa vsaka od njih zelo pomembna. Z opustitvijo obravnavanja teh trditev je sodišče nedopustno poseglo v tožnikovo pravico do izjave oziroma do enakega varstva, ki mu ga zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Po mnenju tožeče stranke nobena od zaslišanih prič, razen A. A., ki je lastnik parcele 28, po kateri se je v preteklosti vozilo, ne ve, kje poteka meja med predmetnimi parcelami, pa so kljub temu priče izpovedale, da so ves čas vozile po tožnikovi zemlji. Nadalje navaja, da bi prvostopno sodišče, ki se je na ogledu seznanilo s tem, da na tem območju ni kakršnekoli naravne značilnosti ali danosti, ki bi lahko opazovalcu služila za orientir, vendarle moralo te izpovedbe, četudi bi bile bolj prefinjene in se ne bi vse začele identično, ocenjevati z bistveno večjo stopnjo kritičnosti, še posebej zato, ker geodetska mapa povsem jasno kaže, da je bil poti namenjen prav zato odmerjen del parcele 28. V konkretnem postopku sodišče prve stopnje ni določalo nobene poti, kjer bi se ukvarjalo z vprašanjem primernosti širine poti, temveč bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je zatrjevana služnostna pravica priposestvovana v zatrjevanem obsegu in obliki. Iz na terenu zgolj na enem mestu, tam kjer je bila trasa najširše zožena, ker je bil toženec na tistem mestu najbolj objesten, se tožencu dopušča vožnja kjerkoli na oddaljenosti do 5,2 m od meje s parcelno št. 28, saj nikjer ni določeno v katerem delu naj bi bila ta trasa oddaljena od meje okoli 2,5 m in kje okoli 1 m. Natančna označitev trase služnostni poti je nujna zaradi varstva lastninske pravice lastnika nepremičnine, ki je s tako stvarno služnostjo obremenjena in takšna natančna označitev onemogoča samovoljo služnostnega upravičenca. Zato je zakonodajalec izrecno predpisal, da se prostorske meje pri opisu služnosti natančno opišejo (19. člen ZZK-1). Ugotovitev obstoja služnosti po nezadostno opisani trasi voženj ni le v nasprotju z materialnopravnimi okviri, predstavlja tudi nedopusten poseg v lastninsko pravico tožnika. Če bi bil toženčev opis te trase zadosten in njegov tožbeni zahtevek tosmerno dovolj določen, bi se moralo sodišče ukvarjati z vprašanjem, ali se je prav po tej trasi brez nasprotovanja lastnikov pred prepovedjo res vozilo 20 let, kolikor je znašala priposestvovalna doba po ZTLR. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z izpovedbami prič zaključilo, da je toženec izvrševal vožnjo v miru in brez prepovedi, pri tem pa sam trdi, da je bilo še pred nakupom v njegovem odnosu s tožnikom ves čas nekaj narobe. Zato se tožeča stranka v pritožbi sprašuje, kako naj bi bili zato pogoji za priposestvovanje izpolnjeni že leta 1981, o čemer sicer na dopustno hipotetični ravni govori prvostopno sodišče. Glede na to, da so toženčeva zemljišča, ki so predmet obeh tožbenih zahtevkov kmetijska, bi bilo za popolnitev priposestvovalne dobe nujno primerno izvajanje voženj do njih z južne strani. Tožeča stranka je predlagala sodišču, da izmeri dolžino na ogledu na kraju samem in sicer, da sodišče to dolžino ugotovi z izvedencem geodetske stroke. Tudi, če bi bila služnost priposestvovana že leta 1981, je za pravilno uporabo materialnega prava vendarle odločilno tudi več kot 20 letno obdobje po letu 1981, ko se tod zagotovo ni vozilo. Za priposestvovanje služnosti je pomembno tudi 20 letno obdobje po letu 1981, ko se tukaj ni vozilo. Tudi, če se je po tem obdobju z vožnjami ponovno pričelo, se prvo obdobje do leta 1980 ne bi upoštevalo, saj bi služnost z 20 letno neuporabo ugasnila po samem zakonu, tako kot naj bi pred tem nastala po samem zakonu. Zato je bila ugotovitev, koliko daljša je toženčeva vožnja do teh parcel, če se vozi po tožnikovi zemlji ali po poti naravnost od njegove domačije še kako pomembna, tudi za presojo verodostojnosti tistih prič, ki trdijo, da naj bi se zemljišča toženčeve družine obdelovala tako, da bi se do njihovega dela pripeljalo iz vzhoda, se potem vrnilo na izhodišče in se zatem peljalo naokoli in okoli zato, da bi se v enem zamahu obdelalo še naprej navedena zemljišča, meječa na ostala zemljišča. Takšno početje je nesmiselno in zato je sodišče prve stopnje tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nato navaja, da je glede na določilo četrtega odstavka 14. člena ZZK-1, ki zaradi zagotovitve opredelitve stvarne pravice zahteva natančen opis vsebine pravic, tudi ni vseeno ali je priposestvovana stvarna služnost za katerikoli namen ali za nekatere od njih. Zato je potrebno v opisu trase služnosti izpostaviti, da gre zgolj za potrebe kmetijskega izkoriščanja gospodujočih nepremičnin. Ni jasno, od kod prvostopnemu sodišču zaključek, da če se je po služnostni poti vozilo, se je tudi hodilo. Nato navaja, da se na tromeji med parcelami ID znak 0000 32 in 33/1 ne nahaja geodetska točka 589 (odločba GURS iz leta 2019), niti od javne lokalne ceste do tromeje ni 70 m, temveč 1,5 m. Tako gre za notranje nasprotje v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ker so vsi podatki netočni in je takšno neskladje tolikšno, da je zagrešena zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da se mora stvarna služnost izvrševati pošteno in da je tožnik izkazal določene vožnje mimo trase, kakor jo ta vtožuje in v vsakem vremenu tako, da se škoda na tožnikovi parceli povečuje. Tožnik glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo obravnavanje.

3Na takšno pritožbo je odgovorila tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi. Po mnenju tožene stranke so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče ni odgovorilo na določene relevantne navedbe in sicer, da naj bi se vozilo po celotni dolžini vzhodnega dela parcele 0000 28, ki je bila odmerjena v takšni obliki prav zaradi te poti, da se toženec vozi, kakor se mu zljubi in da se vozi tudi zato, da kmetijsko obdeluje parcele 0000 41, 0000 6 in 0000 31. To ne drži, saj je sodišče jasno in nedvoumno obrazložilo, da so vse priče skladno izpovedale, kje in na kakšen način se je vozilo, zaradi česar je povsem nerelevantno kako in zakaj je bila parcela 0000 28 odmerjena, niti tožnik v postopku ni skušal dokazati razloga odmere te parcele. V zvezi z očitki, da toženec vozi kakor se mu zljubi, je sodišče imelo fotografije v spisu, prav tako je opravilo ogled na kraju samem in ni ugotovilo, da bi trditve tožnika držale ter, da je to navedlo v obrazložitvi sodbe v 38. točki. V zvezi z očitki voženj za obdelovanje še drugih parcel je toženec jasno navedel, da so te parcele v lasti B. B. Po mnenju tožene stranke se zakonsko ne zahteva, da bi na območju služnosti bila kakšna naravna značilnost, ki bi služila za orient, kot skuša s svojimi navajanji prikazati tožeča stranka. Sodišče je z ogledom na kraju samem in tudi preko fotografij ugotovilo potek kolesnic, kjer poteka služnostna pot in po kateri se je vsa ta leta tudi vozilo. Nadalje so neutemeljena grajanja tožeče stranke glede natančne določitve služnostne poti, saj je le-ta ustrezno precizirana in definirana, kakor tudi odmik od meje s sosednjo nepremičnino. Prav tako je bistveno tudi, da gre za obstoječo traso oziroma kolesnice, ki so v naravi vsem vidne in tudi dobro znane. Kolikor pa je bil tožnik mnenja, da služnostna pot ni dovolj natančno definirana, bi le-to moral izpostaviti pravočasno, po spremembi tožbenega zahtevka. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je z opredelitvijo širine in dolžine služnostne poti ter načinom poteka, zadoščeno pravnemu standardu natančnega opisa, ki ga določa 19. člen ZZK-1. Navedbe, da naj bi se trasa služnostne poti ves čas spreminjala, so ostale neizkazane s strani tožnika, saj so vse priče skladno izpovedale, da ni šlo za več kolesnic, temveč je šlo za eno traso. Glede očitkov tožnika o ugotovitvi permanentnega izvajanja voženj, so dejansko vse priče potrdile, da se je tu vozilo odkar pomnijo. Glede na to, da gre za tožbo na ugotovitev služnostne pravice, je povsem nerelevantno, katera pot je krajša oziroma daljša, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi, zaradi česar so te navedbe v pritožbi nerelevantne. Glede obremenjevanja služnostne poti s hojo in motornimi vozili, je potrebno izpostaviti sodno prakso, ki določa, da ker je sodišče ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje, voženj s traktorji, je jasno, da takšna vožnja obsega tudi vožnjo z osebnimi vozili za kmetijske namene, ki zemljišče manj obremenjujejo kot traktor. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4Pritožba tožeče stranke C. C. je glede na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022 v, še pritožbeno izpodbijanem in razveljavljenem delu utemeljena. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in je v revizijsko ugodenemu delu razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje, ki jo je le-to sprejelo v sodbi Cp 297/2021 z dne 25. 8. 2021 v točki II. izreka sodbe. Sodišče druge stopnje je pri obravnavanju pritožbe tožeče stranke le-tej delno ugodilo in je v tej zvezi izrek sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v točki I. izreka sodbe iz opisa služnosti izpustilo vožnje z vsemi motornimi vozili in hojo, ker naj bi šlo za preširok pojem. Glede preostalega dela pa je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem spremenjenem delu, ki ga je nato razveljavilo VS RS. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zahtevkom, na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da so se v korist parcelne št. 5/3, 5/4, 5/1 in 5/2 izvajale vožnje s kmetijskimi stroji za potrebe gospodujočih zemljišč preko, v tožbi opisane poti po parcelnih št. 32 in 33/1 že dolgo nazaj. Glede na izpovedbe najstarejših prič A. A. in D. D. več kot 60 let, ostale priče so z lastno zaznavo potrdile vsaj 30 letno uporabo služnostne poti. Sodišče prve stopnje je tako štelo kot dokazano, da so lastniki gospodujočih nepremičnin dejansko izvrševali služnost vsaj 20 let, lastnik služečih stvari pa temu ni nasprotoval. Tožnik navaja, da se je vznemirjanje pričelo 8 let nazaj pred vložitvijo tožbe. Pogoji za priposestvovanje so bili izpolnjeni vsaj leta 2011, če upoštevamo izpovedi prič oziroma leta 1981, če upoštevamo iz spomina najstarejših dveh prič, vendar so se po zaključku sodišča prve stopnje pogoji verjetno iztekli že prej, sploh glede na izpovedi priče D. D. in A. A. Točen časovni mejnik je nemogoče postaviti, je pa gotovo, da je do priposestvovanja prišlo že po ZTLR.

5Zoper takšno odločitev podaja tožeča stranka utemeljen pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga vidi v tem, da opis stvarne služnosti kot jo je v nasprotni tožbi opredelil toženec po nasprotni tožbi tožnik, ne ustreza pravnemu standardu opisa stvarne služnosti iz 19. člena ZZK-1. Po mnenju pritožnika je natančna označitev trase služnostne poti nujna zaradi varstva lastninske pravice lastnika nepremičnine, ki je s tako stvarno služnostjo obremenjena in le takšna natančna označitev onemogoča samovoljo služnostnega upravičenca. Zato je po mnenju tožeče stranke zakonodajalec jasno predpisal, da se prostorske meje pri vpisu služnosti natančno opišejo. Ugotovitev obstoja služnosti, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje poteka po nezadostno opisani trasi voženj in je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z materialnim okvirom in predstavlja tudi nedopusten poseg v lastninsko pravico, ki jo varuje Ustava Republike Slovenije, pa tudi v pravico tožnika do enakega varstva. Tožnik je namreč izkazal okoliščine, da se je trasa toženčevih voženj ves čas spreminjala in zato je tudi lega kolesnic, ki so bile vidne na ogledu sodišča na kraju samem, nepomembna. Takšne pritožbene navedbe pa so utemeljene, saj tako izhaja tudi iz sklepa VS RS II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022. Po mnenju VS RS stvarne služnosti nimajo zakonsko določene vsebine in, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, tudi ne prostorskih meja izvrševanja služnosti. Zato mora biti oboje natančno opisano. Določba 19. člena ZZK-1 je samo nadgradnja splošnega pravila iz 14. člena ZZK-1. Bolj kot so vsebina in meje izvrševane služnosti natančno določene, manj bo nejasnosti in možnih posledičnih sporov ter več predvidljivosti, varnosti in stabilnosti v stvarnopravnih razmerjih. Ko gre za opis prostorskih meja služnosti v okolju, kjer izvrševanje služnosti ni nujno vezano na določen kraj infrastrukturnih objekt (npr. asfaltirano cesto ali vodovodni rov), ampak na bolj ali manj zaznavno pot, kot so sledi kolesnice ali oblikovitost terena, je to še toliko bolj izrazito. Če opis prostorskih meja služnosti ne omogoča zanesljive in trdne opredelitve meja prostora, na katerem se izvršuje služnost, ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigi vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti in utesnjevanje njegove lastninske pravice. Temu v nasprotju zato stoji načelo restriktivnosti služnosti (prvi odstavek 219. člena SPZ), ki v tem kontekstu zahteva natančno opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne pravice - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Iluzorno je namreč pričakovati utesnjevanje in obzirno izvrševanje služnosti ter spoštovanje prepovedi razširjene služnosti, če njene prostorske meje niso natančno določene. Kaj pomeni natančna opredelitev teh meja, je odvisno od konteksta. Če gre za služnost, katere izvrševanje ni vezano na trajne objekte, temveč se izvršuje le občasno, kot narekuje potreba po poljedelskih delih, je treba meje izvrševanja služnosti označiti tako, da ne prihaja do poljubne uporabe služečega zemljišča, ko lastnik gospodujočega zemljiška vozi enkrat in drugič drugače, po možnosti v koledarskem ciklusu prek zasejane kulture. V takih, praviloma podeželskih okoljih je treba zato prostorske meje opredeliti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdaljo med točkami (širina poti). Tudi če stranke in vaščani vedo, kje gredo kolesnice poti ali, kot je navedlo sodišče druge stopnje v razveljavljenem sklepu, da gre za obstoječo traso, ki je strankam znana in jo je sodišče prve stopnje kot takšno tudi ugotovilo pri ogledu na kraju samem, to ne pomeni natančnega opisa prostorskih meja služnosti. Če bi bilo tako, potem opis služnostne poti sploh ne bi bil potreben. A določbo 19. člena ZZK-1 je treba jemati resno in ne pro forma. Opis služnostne poti iz sodbe sodišča prve stopnje po mnenju sodišča VS RS v izreku izpodbijane sodbe bralcu ne omogoča predstave, kje ta pot poteka. V konkretnem opisu služnosti sta natančno določeni le širina in dolžina poti ter stran neba, kjer poteka služnostna pot, medtem ko odmik od sosednje parcele 0000 28 je določen ohlapno (1 m do 2,5 m). Natančno sta določena tudi njen začetek in konec (prehod na gospodujoče zemljišče), medtem ko je edina oporna točka drugje in ne tam, kjer jo opisuje izrek izpodbijane sodbe. Pritožba je tako v tem delu utemeljena, saj tak opis prostorskih meja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi tožbe tožene stranke ne zadošča standardom iz 19. člena ZZK-1. Zato pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju služnosti in opisu le-te napačno uporabilo določbo 19. člena ZZK-1, ki določa, da je treba s tehniko pravnega standarda vsebinsko zapolniti pojem natančen opis stvarne služnosti in sicer v povezavi med normativnim in dejanskim in je to prepuščeno sodniškemu pravu. Z izpodbijano sodbo ugotovljena stvarna služnost ni opredeljena v skladu z merili, ki jih zahteva pravilna razlaga in uporaba 19. člena ZZK-1. Vrhovno sodišče je zato sodbo sodišča druge stopnje v točki II. izreka razveljavilo in jo je vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju pa je sodišče druge stopnje v skladu s sprejeto obrazložitvijo Vrhovnega sodišča RS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, s strani tožeče stranke v izpodbijanem delu in sicer gre za opis služnosti, kot ga je delno spremenilo sodišče druge stopnje, saj je VS RS razveljavilo le sodbo sodišča druge stopnje v točki II. izreka. VS RS je še odločilo, da mora sodišče druge stopnje upoštevati, s strani VS RS navedeno razlago in namen 19. člena ZZK-1. Pritožba je tako v tem delu, ko očita zmotno uporabo materialnega prava utemeljena. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je namreč bila tožba tožeče stranke nesklepčna, saj ni ustrezala pravnemu standardu opisa stvarne služnosti, kot je opredeljen v 19. členu ZZK-1. S tem, ko pa je sodišče prve stopnje ni odpravilo to nesklepčnost v tožbi tožene stranke, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je pomenilo v nadaljevanju izdajo nepravilne sodbe. Takšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa glede na naravo kršitve, sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti. Iz razlogov v tem sklepu sodišča druge stopnje tako izhaja, da je zahtevek tožeče stranke v smislu 19. člena ZZK-1 nepopolno formuliran. Sodišče prve stopnje bi si zato moralo ob obravnavi tožbe tožene stranke postaviti vprašanje, kaj bo postalo v sodbi sodišča prve stopnje pravnomočno in ali je tožbeni zahtevek primeren za vpis v zemljiško knjigo na podlagi 19. člena ZZK-1. Sodišče prve stopnje bi zato moralo toženo stranko v smislu materialnega procesnega vodstva po določbi člena 285 ZPP pozvati na pravilnejšo formulacijo tožbenega zahtevka, ki ustreza standardu iz 19. člena ZZK-1 in takšna pravilnejša formulacija ne pomeni spremembe tožbe. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer predvsem stvar stranke, sodišče pa lahko da pobudo za spremembo tožbenih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka in sodišče ne sme oblikovati tožbenega zahtevka namesto stranke. Sodnikova sodna oblast sega namreč na področje pravnih vprašanj. Smiselnost načela materialnega procesnega vodstva je v bistvu v tem, da omogoča povezavo med spodnjo in zgornjo premiso sodniškega silogizma¹. Po sklepu VS RS gre za enostavno silogistično operacijo, ki je sama po sebi enostavna, treba je napolniti pravni standard (natančnega opisa prostorskih meja služnosti, natančni opis prostorske meje služnosti). Materialno procesno vodstvo s strani sodišča prve stopnje tako zahteva primerjavo med določbo 19. člena ZZK-1, po katerem morajo biti prostorske meje v zemljiški knjigi vpisane stvarne služnosti natančno opisane, pri opisu te stvarne služnosti v tožbi tožeče stranke po nasprotni tožbi. Kaj pomeni natančna opredelitev teh meja, je odvisno od konteksta. Sodišče prve stopnje bo zato v nadaljevanju tega pravdnega postopka po načelu materialnega procesnega vodstva (člen 285 ZPP), moralo od tožeče stranke po nasprotni tožbi zahtevati, da opredeli prostorske meje ugotovitvenega zahtevka za ugotovitev stvarne služnosti z navedbo posameznih točk, na katerih pot spremeni smer, prav tako tudi razdalje med temi točkami (širina poti). Po mnenju VS RS opis služnostne poti v izreku izpodbijane sodbe, ki pa je sprejeta na podlagi tožbe tožeče stranke, bralcu ne omogoča predstave, kje ta pot poteka. Napaka je glede geodetske točke (geodetska točka 589), ker ni tam, kjer jo opisuje izrek izpodbijane sodbe. Ne nahaja se namreč na tromeji med parcelami 0000 28, 0000 32 in 0000 33/I, temveč na tromeji med parcelami 0000 28, 0000 32 in 0000 31. Sodišče prve stopnje bo moralo opozoriti tožečo stranko, da odpravi nesklepčnost tožbenega zahtevka, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera predvsem glede na dejstvo, da gre za služnost v podeželskem okolju, brez navezave na trajne infrastrukturne objekte (opis omenja samo kolesnico), kot tudi, da se služnost ne izvršuje vsakodnevno, temveč je njena uporaba vezana na potrebe obdelovanja kmetijskih zemljišč. Zato je potreben natančnejši opis prostorskih meja izvrševanja služnosti. V konkretnem primeru sta natančno določeni le širina in dolžina poti ter stran neba kjer poteka služnostna pot, medtem, ko je odmik od sosednje parcele 0000 28 določen ohlapno (1 m do 2,5 m), natančno sta določena tudi njen začetek in konec (prehod na gospodujoče zemljišče), medtem ko je edina oporna točka drugje in ne tam, kjer jo opisuje izrek izpodbijane sodbe in s tem tudi tožba. Tak opis prostorskih meja stvarne služnosti, kot ga je opredelila tožeča stranka po nasprotni tožbi, ne zadošča standardom iz 19. člena ZZK-1. Ker gre za pravni standard, kjer je naloga sodišč zapolniti vsebino tega standarda, mora biti potek služnostne poti določen z navedbo posameznih točk in z razdaljami med njimi. Sodišče prve stopnje bo moralo s tehniko pravnega standarda vsebinsko zapolniti pojem natančen opis, ker je to v dialogu in v povezavi med normativnim in dejanskim in je to prepuščeno sodniškemu pravu, zato ima sodišče prve stopnje pooblastilo v členu 285 ZPP, da odpravi to nesklepčnost tožbe v primerjavi z 19. členom ZZK-1. Določba 19. člena ZZK-1 je samo nadgradnja splošnega pravila 14. člena ZZK-1. Bolj ko bodo vsebine in meje izvrševanja služnosti natančno določene, manj bo nejasnosti in možnih posledičnih sporov ter več predvidljivosti, varnosti in stabilnosti v stvarnopravnih razmerjih. Na vse to pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi. Ko gre za vpis prostorskih meja služnosti v okolje, kjer izvrševanje služnosti ni nujno vezano na določen trajni infrastrukturni objekt (npr. asfaltirano cesto ali vodovodni rov), ampak na bolj ali manj zaznavno pot, kot so sledi kolesnice ali oblikovitost terena, je to še toliko bolj izrazito. Po določbi prvega odstavka 219. člena SPZ se zahteva natančna opredelitev prostorskih meja izvrševanja služnosti. Izhodiščna predpostavka uresničevanja zapovedi utesnjevanja služnosti je natančna opredelitev te stvarne služnosti - tako po vsebini kot po prostorskih mejah njenega izvrševanja. Iluzorno je namreč pričakovati utesnjevanje in obzirnost izvrševanja služnosti ter spoštovanje prepovedi razširjanja služnosti, če njene prostorske meje niso natančno določene. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka so predvsem naloga tožeče stranke. Sodišče zato lahko da pobudo za spremembo stvarnih predlogov, ki jo je v okviru tožbenega zahtevka, postavila stranka in ne sme oblikovati tožbenega zahtevka namesto stranke. Zato mora sodišče prve stopnje stranko spodbuditi z materialno pravnim procesnim vodstvom. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (sodnik ni ravnal kot aktivni spodbujevalec procesnih aktivnosti pravdnih strank ali pa je bila njegova aktivnost nezadostna), gre za relativno bistveno kršitev postopka in je to pritožbeni razlog po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker pa je v konkretnem primeru bila tožeči stranki odvzeta pravica do izjave v postopku, je s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi kršitev ustavne pravice, da se izreče, kot izraz pravice do enakega varstva v postopku. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Ker je sodišče prve stopnje tako opustilo materialno procesno vodstvo po določbi 285. člena ZPP, takšno materialno procesno vodstvo pa ni mogoče uporabiti v pritožbenem postopku ali revizijskem postopku, zato sodišče druge stopnje takšno očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka ne more samo odpraviti. Materialnega procesnega vodstva namreč ni v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi². Z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje pa tudi ne bo povzročena hujša kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker je tožena stranka vložila nasprotno tožbo šele konec leta 2018 in pri ponovnem obravnavanju tako ne bo kršena strankina pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kot že obrazloženo, sodišče druge stopnje ne more opraviti materialnega procesnega vodstva, tožbo, ki pa bo ustrezno sklepčna, pa prvič obravnava le sodišče prve stopnje, ker bi sicer bila strankam odvzeta pravica do pritožbe, ker zoper odločitev, sprejeto na drugi stopnji ni pritožbe.

6V novem sojenju bo tako sodišče prve stopnje moralo slediti navodilom sodišča druge stopnje, ki so povzeta po navodilih VS RS, izraženih v sklepu II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022. Po opravljenem materialno pravnem procesnem vodstvu in ko bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi postavila materialno pravno sklepčno tožbo (tožbeni zahtevek bo ustrezal standardu iz 19. člena ZZK-1), pa bo sodišče prve stopnje moralo ponovno obravnavati, ali je služnost po takšnem zahtevku tožeča stranka po nasprotni tožbi dejansko priposestvovala in kdaj so se pogoji za priposestvovanje in po katerem materialno pravnem pravilu tudi iztekli. Na to dejstvo, da je tožeča stranka spreminjala služnostno traso je opozorila tožeča stranka. V pritožbi je navajala, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo kdaj je tožeča stranka po nasprotni tožbi s tožbo predlagano vsebino služnostno traso tudi dejansko priposestvovala in ali so se takrat in kdaj iztekli vsi formalno pravni pogoji po materialnem pravu in sicer bodisi po določbah ZTLR ali SPZ. Sodišče prve stopnje bo pravilen potek služnosti z označbo ustreznih opornih točk lahko ugotovilo tudi s pomočjo izvedenca geodetske stroke, katerega je predlagala tožeča stranka in je predlagala, da sodišče prve stopnje opravi ogled poteka izvrševanja stvarne služnosti s pomočjo izvedenca geodetske stroke. Sodišče bo nato moralo po ponovno izvedenem dokaznem postopku presoditi in dokazno oceniti izjave obeh pravdnih strank, kakor tudi dokazno oceniti izpovedbe prič in nato na podlagi člena 8 ZPP ugotoviti katera dejstva je glede na tožbene navedbe in glede na postavljeni tožbeni zahtevek tožeča stranka uspela dokazati, da bi lahko ugodilo ali zavrnilo njen tožbeni zahtevek. Upoštevati in obravnavati bo moralo vse odgovorne navedbe tožeče stranke, podane v odgovor na nasprotno tožbo.

7Sodišče druge stopnje je sprejelo takšno odločitev, ker je VS RS s sklepom II Ips 32/2022 z dne 7. 9. 2022 razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v točki II. izreka in samo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje zadevo v novo sojenje. Pri tem je uporabilo določbo prvega odstavka 354. člena ZPP. Pri ponovnem odločanju mora sodišče upoštevati navedeno razlago in namen iz 19. člena ZZK-1.

8Sodišče prve stopnje pa bo tudi odločalo o stroških revizijskega postopka, saj je VS RS s sklepom, odločitev o stroških revizijskega sodišča pridržalo za končno odločbo.

¹ Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba; avtorjev dr. Lojze Ude, mag. Nina Betetto, dr. Aleš Gališ in ostalih.
² Komentar ZPP, stran 585.