10. člen ZZK-1

ZZK-1 sicer nima izrecne določbe o prekinitvi postopka, vendar že iz temeljnih določb zakona izhaja, da prekinitev, kakršno predlaga predlagateljica ne bi vplivala na možnost dovolitve vpisa. Po določbi 147. člena ZZK-1 namreč zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen). Posledica povedanega je, da zemljiškoknjižno sodišče ne more upoštevati naknadno spremenjenega stanja vpisov, ki bi temeljilo na kasneje izdanem dodatnem sklepu o dedovanju.

Drži, da sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo katastrske občine št. X, vendar pa ne drži, da izrek sodbe sodišča prve stopnje zato ni izvršljiv. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je vpis zaznambe spremembe pri izvedeni pravici, ki je v zemljiški knjigi vpisan z ID omejitve 000 neveljaven in se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje tako, da se ga izbriše. S tem je sodišče prve stopnje določno označilo sporni predmet, to je izbris zaznambe, ki ima unikatni identifikator ID zaznambe pri izvedeni pravici št. 000 v zemljiški knjigi, kot tudi izhaja iz rednega izpiska iz zemljiške knjige (priloga A1). Na podlagi takšne oznake bo zemljiška knjiga lahko izbrisala zaznambo pri izvedeni pravici. Določilo 243. člena ZZK-1 je sicer res jasno določa, da se z izbrisno tožbo izpodbija "vknjižba določene pravice." Povedano drugače, predmet izbrisne tožbe so (samo) vknjižbe, čeprav ZZK-1 že v 6. odstavku istega člena napravi izjemo glede zaznambe nadhipoteke. Pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo oziroma predznambo, če zakon za posamezno vrsto pravice ne določa, da se vpisujejo z zaznambo (drugi odstavek 27. člena ZZK-1). Vknjižba je glavni vpis, s katerim

Zgodnejši predlog za vpis (prenosa ali preoblikovanja) lastninske pravice na nepremičnini ali za vpis izvedene varovalne stvarne pravice, ki omejuje lastninsko pravico na tej nepremičnini, je procesna ovira za določanje o poznejšem predlogu za vpis lastninske pravice ali izvedene oziroma varovalne pravice glede te nepremičnine, saj oba predloga učinkujeta proti isti osebi.

Predlog se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja, od katerega trenutka učinkuje poočitev delitve parcele.

Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča o malomarnosti ravnanja tožene notarke. Notarka je zemljiškoknjižni predlog namreč pravilno vložila, saj je hipoteki navedla v ustreznem vrstnem redu in za hipoteki tudi pravilno vložila en zemljiškoknjižni predlog, ker sta bili obe vezani na eno listino. V obravnavani zadevi sta hipoteki veljavno nastali na nepremičnini, ki ob njunem nastanku še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Zato je imela sklenitev notarskega zapisa, s katerim je bila ustanovljena tožničina hipoteka, še v času vložitve spornega zemljiškoknjižnega predloga pomen vknjižbe zastavne pravice (notarske hipoteke) v skladu s tretjim odstavkom 274. člena SPZ. Določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in 190. člen ZZK-1 se v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi, ne uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic.

Prodaja nepremičnine, s katero želi porok (tožeča stranka) doseči vnaprejšnje zavarovanje svoje bodoče in negotove terjatve, ki jo bo imel v primeru izpolnitve poroštvene obveznosti do dolžnika (tožene stranke), med pravdo ni ovira, da se pravdni postopek konča med istima strankama.

V zadevi je prišlo do kršitve načel vrstnega reda in začetka učinkovanja vpisov, ki predstavljata temeljni načeli zemljiškoknjižnega postopka. Kot splošni načeli sta opredeljeni v 5. členu ZZK-1, ki določa, da vpisi pravic in pravnih dejstev v zemljiški knjigi učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oz. listino, na podlagi katere je odločalo o vpisu po uradni dolžnosti in v 10. členu ZZK-1, ki določa, da zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih in oporavlja vpise po vrstnem redu, ki se določi po trenutku, ko je prejelo predlog oziroma drugo listino. Sodišče pri svoji odločitvi ne bi smelo upoštevati dejstva, ki je nastopilo kasneje (zemljiškoknjižni postopek je bil pričet 15.12.2014, odločba Upravnega sodišča RS je bila izdana leto dni kasneje - 8.12.2015). Z odločitvijo, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, ne bi bilo zagotovljeno pravno varstvo, katerega cilj zasleduje vpis začasne odredbe.

V postopku vzpostavitve zemljiškoknjižne listine je mogoče vzpostaviti tudi zemljiškoknjižno dovolilo, izdano v obliki notarskega zapisa.

V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo vrstnega reda vpisov (10. člen ZZK-1) in načelo začetka učinkovanja vpisov (5. člen ZZK-1). Slednje določa, da vpisi pravic učinkujejo od dne, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis. Na dan začetka zemljiškoknjižnega postopka je zemljiškoknjižno dovolilo veljalo, stanje v zemljiški knjigi je vpis dopuščalo, zato je zemljiškoknjižno sodišče vpis moralo dovoliti. Ker od dneva vložitve predloga velja, da je predlagatelj zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, pritožnika ne moreta z naknadnimi pravnimi posli brez udeležbe predlagatelja vplivati na njegov položaj.

Okoliščina, da je pritožnik uspel s svojim ugovorom v izvršilnem postopku ne vpliva na pravilnost odločitve. Zemljiškoknjižno sodišče namreč odloča o vpisih v skladu z načelom vrstnega reda. Izbris zaznambe izvršbe bo lahko opravilo šele tedaj, ko bo prejelo obvestilo izvršilnega sodišča, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen, obvestilu pa bo moral biti sklep priložen.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali se določbe 5. člena, drugi in tretji odstavek 10. člena, 189. člen in190. člen ZZK-1 uporabljajo za ugotavljanje vrstnega reda zastavnih pravic v primeru vknjižbe zastavnih pravic na nepremičnini, ki ob ustanovitvi zastavnih pravic ni bila vpisana v zemljiški knjigi (in ima zato na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZIZ sklenitev neposredno izvršljivega notarskega zapisa o ustanovitvi zastavne pravice pomen vknjižbe zastavne pravice) in se je zato vpis lastninske pravice ter že obstoječih zastavnih pravic ob kasnejšem vpisu predmetne nepremičnine v zemljiško knjigo izvedel po določbah 120. člena ZIZ-A oziroma tretjega odstavka 274. člena SPZ; (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je tožena notarka ravnala protipravno; in (3) Ali bi se sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe moralo opredeliti tudi do obstoja vzročne zveze kot ene izmed predpostavk za nastanek odškodninske obveznosti toženke za domnevno nastalo škodo in do navedb toženke o soprispevku tožnice k nastanku vtoževane škode oziroma ali je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje zadostna.

Ker sodišče v zemljiškoknjižnih postopkih v skladu z načelom formalnosti po 124. členu ZZK-1, odloča na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi, drugi dolžnik pa po podatkih zemljiške knjige ni (več) lastnik predmetne nepremičnine, je tako podana ovira iz 150. člena ZZK-1 in sodišče zaznambe izvršbe (in vknjižbe hipoteke) ne more (ne sme) opraviti, sploh pa ne z učinkom za nazaj, kot to uveljavlja pritožba, saj bi z učinkom za nazaj bilo kršeno načelo zaupanja v zemljiško knjigo in tudi načelo vrstnega reda.

Družba H. L., d.o.o. je postala lastnica spornih nepremičnin z dnem, ko je zemljiška knjiga prejela predlog za vpis lastninske pravice na njeno ime, torej že v januarju 2007, ne glede na to ali je bilo o predlogu že dejansko odločeno ali ne (kar v posledici pomeni tudi, da je toženka z razpolagalnim poslom z dne 13. 9. 2007 lastninsko pravico prenesla brez razpolagalne sposobnosti). Tožnik je v tožbi trdil, da zaradi navedenega toženka, po svoji krivdi, svoje obveze do njega ne more izpolniti, čemur toženka ni nasprotovala (saj odgovora na tožbo ni podala). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zaključilo, da toženka svoje obveznosti iz pogodbe o uskladitvi stanja – namesto odškodnine za razlaščeno zemljišče, tožniku dodeliti nadomestno zemljišče, ne more izpolniti, zato je upravičen do denarne odškodnine.

Ugotovitvena tožba priposestvovalca proti poštenemu pridobitelju je nesklepčna, če prvi slednjemu ne očita nepoštenega ravnanja (slabe vere).

Eno od temeljnih načel zemljiškoknjižnega prava je načelo vrstnega reda, ki v procesnem smislu pomeni, da se zemljiškoknjižne vpise opravlja po vrstnem redu, ki se določi v trenutku, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis oziroma listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, v materialnem smislu pa načelo vrstnega reda pomeni, da se vrstni red stvarne pravice določi po trenutku, od katerega začne učinkovati vpis te pravice.

Prenos lastninske pravice na nepremičnini v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. Že pred vknjižbo začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe), pri čemer se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero ne more sklicevati upnik, ki je zastavno pravico pridobil šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

Glede na to, da se ime, priimek in EMŠO dolžnika v predlogu za izvršbo ujemajo z zemljiškoknjižnimi podatki, so izpolnjeni pogoji za dovolitev vpisa zaznambe sklepa o izvršbi (tudi če je naslov drugačen).

Na podlagi določbe 2. točke četrtega odstavka 89. člena ZZK-1 je zaznamba spora ovira za vpis na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Da bi torej lahko sodišče izvedlo vpis na podlagi predlagane listine, bi morala biti najprej izbrisana zaznamba spora. Način izbrisa urejata 84. in 85. člen ZZK-1.

Dolžnik v trenutku začetka postopka (še) ni bil vpisan kot lastnik nepremičnin, na katere se prepoved nanaša, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da vpisa ni mogoče opraviti. Predlog za vknjižbo njegove (so)lastninske pravice na podlagi prodajne pogodbe z dne 31. 03. 2008 je bil namreč (skupaj s pogodbo v izvirniku) vložen kasneje.