VSC Sodba EPVDp 71/2020

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo v višini 255,00 (dvesto petinpetdeset 00/100) EUR v roku 15 dni po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženko za odgovorno storitve prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP in ji na podlagi tega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 (osemnajst) kazenskih točk (KT) za prekršek storjen, z motornim vozilom kategorije B. V plačilo ji je naložilo tudi sodno takso v višini 200,00 EUR.

2S tako odločitvijo se obdolženka ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici podaja pritožbo zoper sodbo oziroma sklep istega sodišča z dne 1. 6. 2020, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. V svojih pritožbenih navedbah uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe določil Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje z dne 1. 6. 2020 spremeni tako, da se obdolženki vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje, podredno pa, da se v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadeva prvemu sodišču v nov postopek.

3Pritožba je neutemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe skladno s pritožbenimi navedbami izhaja, da je bila obdolženka s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. PR 515/2020 z dne 1. 6. 2020 spoznana za odgovorno storitve prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP in da ji je bila izrečena tudi sankcija (globa 1.200,00 EUR in pa 18 KT). Prvo sodišče je svojo odločitev oprlo na zagovor obdolženke tekom postopka, na zapisnik v postopku o prepoznavi znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (priloga A1), potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja (priloga A2), vpogledalo pa je tudi v hitri test (priloga A5). Ker je bil že hitri test pozitiven na prepovedano drogo (konoplja), je prvo sodišče zaključilo, da bi obdolženka glede na to, da je policist pri njej opazil znake nezanesljivega ravnanja in ji posledično odredil hitri test, opravil pa je tudi preliminarni postopek, zaradi česar je obstajal sum, da je obdolženka vozila v cestnem prometu pod vplivom prepovedanih substanc, odredil strokovni pregled, ki pa ga je obdolženka odklonila, kar je tudi sama priznala. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi za obdolženkino krivdo (točka 8) navedlo tudi prepričljive razloge, ki jih v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe (člen 159 ZP-1) sprejema tudi pritožbeno sodišče. Teh razlogov pa v pritožbenih navedbah pritožba ne problematizira.

5Pritožba pa v svojih pritožbenih navedbah graja le odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga obdolženke za vrnitev začasno zaseženega vozniškega dovoljenja zaradi predhodno storjenih prekrškov v obdobju enega leta in odprtega EPVD postopka. Trdi, da obdolženka ni notorična storilka prekrškov, kot je to zmotno ugotovilo prvo sodišče, kajti prvemu sodišču je predložila zdravniško spričevalo, iz katerega izhaja, da je telesno in duševno zmožna za vožnjo motornih vozil in da ne gre za njeno deviantnost v takšnem pomenu, da ne bi bil utemeljen njen predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja. Slednje pa pritožba utemeljuje z navedbami, da je pritožnica urejena oseba, ki je storitev prekrška priznala, ga obžalovala in da pomen kršitve ni takšen, da bi prišlo do resnega ogrožanja obdolženke in drugih udeležencev v prometu, prekršek pa je bil tudi storjen v okoliščinah, za katere ji je sicer žal in ga tudi priznava, do svojega ravnanja je torej kritična, zato bi sodišče njenemu predlogu za predčasno vrnitev vozniškega dovoljenja moralo ugoditi, predvsem iz razloga, ker pritožnica zaseda delovno mesto natakarja in za prihod in odhod na delo potrebuje veljavno vozniško dovoljenje, kar utemeljuje tudi s priloženo pogodbo o zaposlitvi tekom postoka. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

6Drži, da je prvo sodišče s sklepom opr. št. PR 515/2020 z dne 1. 6. 2020 odločilo tudi o obdolženkinem predlogu za začasno vrnitev odvzetega vozniškega dovoljenja in je tak predlog zavrnilo. Ni pa se strinjati s pritožbenimi navedbami, da je odločitev prvega sodišča nepravilna, saj tudi pritožba sama pravilno povzema določbe člena 113d ZP-1, v katerih je med drugim določeno, da sodišče ugodi predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja le takrat, (-) če iz predloženega zdravniškega spričevala izhaja, da je oseba telesno in duševno zmožna za vožnjo motornih vozil in (-) če narava in pomen očitane kršitve, osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in druge okoliščine kažejo, da začasne odvzem ni neizogibno potreben za varnost cestnega prometa. Obdolženka je predlogu za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja tako, kot ji nalaga zakon, sicer priložila tudi zdravniško spričevalo z dne 25. 5. 2020, iz katerega izhaja, da je obdolženka telesno in duševno sicer zmožna za voznika motornih vozil in, da pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti predlaga njeno udeležbo v edukacijski delavnici. Zato ni dvoma, da je obdolženka prvi pogoj, ki je procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, tudi izpolnila. Kot pritožba sama pravilno povzema, pa to ni edini pogoj, da se obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Za presojo, ali je takšen predlog utemeljen, mora sodišče skrbno pretehtati tudi vse okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje in vse druge okoliščine, ki pokažejo, da začasen odvzem vozniškega dovoljenja ni neizogibno potreben in nujen za varnost cestnega prometa. Ne drži, da prvo sodišče teh okoliščin ni celostno pretehtalo in ocenilo. V sklepu, ki ga pritožba problematizira, je ob ugotovitvi obdolženkine predkaznovanosti za prekrške (izpis EKT list. št. 8) ugotovilo, da je bila obdolženka v obdobju enega leta že pravnomočno kaznovana s plačilnimi nalogi (PN), s katerimi ji je bilo skupaj izrečenih 21 KT, prav tako pa je še odprt EPVD postopek. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da se ji ob taki ugotovitvi in ob dejstvu, da je z izpodbijano sodbo bila spoznana za odgovorno storitve enega najtežjih prekrškov po določbah ZPrCP, začasno odvzeto vozniško dovoljenje kljub temu, da ga potrebuje za prevoz na delo, ne vrne in strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da dosedanja predkaznovanost ne daje garancije za zaključek, da obdolženka znova ne bo storila prekršek in s tem ogrozila svojo in varnost drugih udeležencev v cestnem prometu. Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njen predlog zavrnilo. Pritožba pa takih prepričljivih zaključkov v napadenem sklepu ne more omajati z okoliščinami, da je obdolženka prekršek, za katerega je bila spoznana za odgovorno, priznala, ga obžalovala in da je bil storjen ob sicer zanjo stresnih okoliščinah, kajti vse te okoliščine je prvo sodišče upoštevalo pri odmeri globe, ki je bila obdolženki izrečena na spodnji meji, te okoliščine pa nikakor ne prevagajo nad ključno ugotovitvijo, da obdolženka kljub dosedanjim postopkom ne spoštuje cestno prometnih predpisov, zato je odločitev prvega sodišča o tem, da se ji ne vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

7Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo obdolženkine zagovornice, ki je neutemeljena, zavrniti (tretji odstavek člena 163 ZP-1) v odsotnosti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče uradoma (člen 159 ZP-1).

8Obdolženka ni uspela s pritožbo, zato v skladu s prvim odstavkom člena 147 ZP-1 morala plačati strošek pritožbe – sodno takso v višini 255,00 EUR. Odmera te sodne takse pa temelji na tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah. Obdolženka pa bo to sodno takso morala plačati v roku 15 dni po vročitvi te sodbe, sicer se bo izterjala prisilno.