VSL Sodba I Cp 390/2025

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 306 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženca dolžna v roku 15 dni tožnici solidarno plačati znesek 3.424,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2021 naprej do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek glede plačila 4.635,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej do plačila in glede nedenarnega zahtevka, da sta toženca nerazdelno dolžna odstraniti prizidek - garažo, ki stoji na severnem delu parcele 734/3 k. o. ..., neposredno ob parceli 737 k. o. ... pri čemer se jima na tem delu nepremičnine prepoveduje izvajanje gradbenih posegov za čas izvedbe sanacije južnega zidu stavbe, stoječe na parceli 737 k. o. ... (II. točka izreka). Tožencema je naložilo tožeči stranki v roku 15 dni poravnati njene pravdne stroške v znesku 135,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se v zavrnilnem delu (II. točka izreka) s stroškovno posledico (III. točka izreka) pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno, da se napadeni del izpodbijane sodbe razveljavi ter zadeva odstopi v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, prav tako s stroškovno posledico.

V pritožbi navaja, da sta toženca z nepravilnim in nedovoljenim posegom oziroma z napačno rušitvijo povzročila škodo na objektu tožeče stranke, kasneje pa sta tožeči stranki popravilo škode na zunanji steni hiše onemogočila s postavitvijo objekta, odmaknjenega zgolj 20 cm od hiše. Zaradi navedenega lahko tožeča stranka zid sanira zgolj, če toženi stranki porušita naknadno zgrajen severni zid prizidka oziroma garaže, ki je kot taka nedovoljena črna gradnja. Tožnica izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede poškodbe na venecijanskem tlaku. Tožeča stranka je nedvomno pojasnila, da je poškodba na tlaku nastala zaradi ravnanja tožene stranke, ko so čez peljala težka vozila. Sodišče tega z ničemer ni ovrglo, celo nasprotno, sodišče ne zanika, da obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče pri tem sledi izjavi izvedenca, da bi lahko do poškodb na tlaku hipotetično prišlo tudi zaradi domnevnega dolgotrajnega parkiranja osebnega vozila, kar nikakor ne izključuje bistvenega vpliva ravnanja tožencev na nastanek škode. Dejstvo, da je škoda nastala neposredno ob ravnanju tožencev, neizpodbito potrjuje prevladujoč prispevek toženih strank k nastanku škode. Sodišče se ni opredelilo in ugotovilo, v kolikšni meri je škoda posledica ravnanja tožencev, in temu ustrezno določilo pravično odškodnino. Tožeča stranka nadalje v celoti oporeka odločitvi v 28. točki izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prisodilo škodo v znesku glede na njen solastni delež (1/2). Iz vseh navedb tožeče stranke jasno izhaja, da s tožbo zahteva povrnitev škode, ki je v celoti nastala njej, sodišče pa ji je prisodilo le polovico tako nastale škode zgolj na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska. Res je sicer, da je nepremičnina v solastnini, vendar to pravno ne izključuje možnosti, da posamezni solastnik uveljavlja povračilo škode, ki je dejansko nastala (le) njemu (pri tem se sklicuje na VSL sodbo in sklep II Cp 1007/2017 z dne 30. 8. 2017). Med pravdnima strankama je bilo ves čas postopka nesporno in jasno, da se zahtevek tožeče stranke v celoti nanaša na povrnitev škode, ki je bila povzročena izključno njej. Prav zaradi tega tožeča stranka ni podala obsežnejših navedb ali dokazov glede razmerij med solastniki, saj za takšno dodatno pojasnjevanje in dokazovanje ni bilo nikakršne potrebe, sploh glede na jasnost predmetnega zahtevka in odsotnost dvomov med strankami glede tega vprašanja. V tem delu gre po mnenju tožeče stranke za sodbo presenečenja, zaradi katere je bilo poseženo v pravico tožeče stranke, da se izreče o dejstvih in dokazih, kamor spada tudi pravica stranke, da se v postopku izreče o pravni podlagi spora oziroma o pravnih vprašanjih, pomembnih za razjasnitev pravnega in dejanskega stanja. Tožeča stranka zato izrecno pojasnjuje in dodaja, da je sodišče pri svoji odločitvi povsem spregledalo in zanemarilo, da je uporaba in vzdrževanje objekta tožeče stranke že od leta 1974 urejeno z medsebojno pogodbo med solastniki. Kljub temu, da je to dejstvo ključno za prisojeno višino, sodišče tega dejstva v postopku ni celovito ugotovilo. Navedena pogodba med solastniki namreč določa razdelitev uporabe in odgovornosti za vzdrževanje nepremičnine, pri čemer je vsak solastnik odgovoren za določen, dogovorjen del objekta (razdeljeno po nadstropjih oz. prostorih). To razmerje je dejansko uveljavljeno stanje, ki se odraža tudi v zunanjih značilnostih objekta. Vse poškodbe na objektu, ki so nastale kot posledica škodnega ravnanja tožene stranke, so bile omejene na spodnji del hiše in spodnji del fasade. Te poškodbe so neposredno prizadele del objekta, za katerega je odgovorna zgolj tožeča stranka. Da zatrjevana škoda predstavlja zgolj škodo tožeče stranke, pa je razvidno že iz povsem logične okoliščine, da je objekt razdeljen na dve zaključeni in povsem ločeni bivalni enoti. Sodišče si prihaja samo sebi v nasprotje, ko tožeči stranki priznava zgolj povračilo škode v višini njenega solastniškega deleža, hkrati pa v celoti sledi mnenju izvedenca, da se manjvrednost objekta zaradi energetskih izgub nanaša izključno na odprt in nezaščiten del fasade na delu, kjer je bivalni prostor tožeče stranke. Sodišče je zanemarilo ugotovljene konkretne okoliščine škode, ki jo je izvedenec jasno opredelil kot specifično in lokalizirano na del objekta, ki ga uporablja in upravlja tožeča stranka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da so navedbe tožeče stranke, da je garaža tožencev črna gradnja, nerelevantne pa tudi neutemeljene. Glede škode na venecijanskem tlaku tožena stranka poudarja, da se le-ta nahaja pred vhodom drugega solastnika in so poškodbe posledica dolgotrajne uporabe, kar je tako v svojem mnenju, kot tudi zaslišan na naroku, potrdil izvedenec. Izvedenec je jasno zavzel stališče, da ne more vzpostaviti vzročne zveze med ravnanji tožencev in nastalo škodo, ki je posledica parkiranja in dolgotrajne uporabe. Tožeča stranka na izvedensko mnenje ni podala nobenih pripomb, torej se je z njim strinjala. Tožeča stranka ni izkazala, da bi bila vzpostavljena etažna lastnina, prav tako tekom postopka ni zatrjevala, da je solastnina razdeljena in da bi del objekta, na katerem je nastala škoda, pripadal izključno njej. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni relevantna za konkretni primer. Tožeča stranka se je šele v pritožbi (kljub takojšnjim ugovorom tožene stranke v odgovoru na tožbo) spomnila podajati sicer neresnične navedbe, da naj bi škoda nastala izključno njej. Glede na jasen ugovor tožene stranke, da je v primeru, če bo škoda izkazana, tožeča stranka upravičena le do 1/2 odškodnine, ne moremo govoriti o sodbi presenečenja. Tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predloži nove dokaze (pogodbo iz leta 1974), ki v skladu z določili ZPP niso dovoljeni.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da:

- je tožnica solastnica (do 1/2) nepremičnine ID znak: parcela 000 737;

- sta toženca solastnika (vsak do 1/2) sosednje nepremičnine ID znak: parcela 000 733;

- nepremičnini pravdnih strank mejita; prizidek k hiši tožnice in garaža pri hiši tožencev sta bila predhodno povezana na način, da je bila garaža tožencev vpeta v betonsko armaturo stene prizidka tožnice;

- sta toženca na njuni nepremičnini porušila in 20 cm od zidu prizidka tožnice zgradila steno novo zgrajenega objekta, teren na svoji nepremičnini sta utrjevala z delovnimi stroji;

- je na stavbi, ki stoji na nepremičnini tožnice in je v njeni solasti, zaradi nepravilne izvedbe rušenja garaže nastala določena škoda, in sicer v višini 6.849,33 EUR (1.963,33 EUR iz naslova sanacije, 3.286 EUR iz naslova manjvrednosti stavbe in 1.600 EUR iz naslova manjvrednosti objekta zaradi energetskih izgub);

- sta za škodo odgovorna toženca.

6Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo 1/2 ugotovljene škode, ker je tožnica le solastnica (do 1/2) predmetne stavbe. Ni resnična pritožbena navedba, da je bilo ves čas postopka na prvi stopnji nesporno, da se obravnava le škoda, ki je nastala tožnici, in da tožeča stranka ravno iz tega razloga ni podala obsežnejših navedb in dokazov glede razmerij med solastniki. Kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je slednja že v odgovoru na tožbo opozorila, da če bo sodišče ugotovilo, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, bi bila tožeča stranka upravičena le do povračila škode, ki ustreza višini njenega solastnega deleža, in nikakor ne do povračila škode v celoti (l. št. 20). Tožeča stranka se je v zvezi s tem odzvala zgolj v procesnem smislu, da kot solastnik lahko nastopa sama na aktivni strani in da solastniki niso nujni sosporniki, ter se pri tem sklicevala na VSL sodbo in sklep II Cp 1007/2017 z dne 30. 8. 2017¹. Slednje sicer drži, vendar pa to še ne pomeni, da je tožeča stranka trdila in dokazala, da je sama upravičena do izplačila celotne škode. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je škoda nastala na hiši (in ne na njenem posameznem delu). Tudi če ima hiša v naravi več delov, to še ne pomeni samo po sebi, da je vzpostavljena etažna lastnina ali t. i. dejanska etažna lastnina. Tudi posamezni deli lahko pripadajo solastnikom v skladu z njihovimi solastniškimi deleži. Dejanske etažne lastnine ni mogoče domnevati, temveč jo je treba zatrjevati in dokazati. Tožeča stranka tako šele v pritožbi navaja, da je stavba dejansko razdeljena med solastnikoma, in šele k pritožbi predloži nove dokaze, in sicer pogodbo o medsebojni razdelitvi uporabe njima solastnih nepremičnin (priloga A24) in slike fasade hiše na A. 13 v B. (priloga A25). Glede na izrecen, zgoraj citiran ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo, bi tožeča stranka ta dejstva in dokaze morala navajati in predložiti že do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do zaključka glavne obravnave pod pogoji iz četrtega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba tako ne more predstavljati sodbe presenečenja za stranko. Prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred subjektivnim presenečenjem nad sprejeto odločitvijo in pred razočaranjem stranke glede sprejete odločitve, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Ta pa tožeči stranki pred sodiščem prve stopnje ni bila odvzeta oz. kršena. Novih dejstev in novih dokazov pritožbeno sodišče glede na navedeno ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Kot materialnopravno pravilna se tako izkaže odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki priznalo le 1/2 ugotovljene škode v višini 3.424,66 EUR, glede druge 1/2 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek glede plačila 1.210,54 EUR (4.635,20 EUR - 3.424,66 EUR), in sicer glede povračila škode na venecijanskem tlaku, glede poškodb dveh marmornih stopnic in vrtne ograje. Pritožba izrecno obrazloženo graja le odločitev sodišča glede venecijanskega tlaka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Sodišče je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da vzročna zveza med vožnjo težkih tovornjakov in poškodbo venecijanskega tlaka ni izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Povedano z drugimi besedami, vzročne zveze po oceni sodišča ni. Pritožbeno sodišče se z oceno sodišča prve stopnje strinja. In če vzročne zveze ni, potem tudi ni mogoče ugotavljati deljene vzročnosti. Sodba zaradi tega razloga ni pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je stanje tega venecijanskega tlaka zelo slabo in se pri tem sklicevalo na zaslišanje izvedenca, ki je podal svoje mnenje, da je venecijanski tlak že sam po sebi dotrajan in amortiziran (l. št. 177).

8Tožeča stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede nedenarnega zahtevka (odstranitev prizidka). Dejstvo, da je prizidek domnevno črna gradnja, ni relevantno dejstvo v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tožnici v skladu z izvedenskim mnenjem že prisodilo odškodnino iz naslova manjvrednosti objekta zaradi energetskih izgub ob odprti, nezaščiteni steni in zaradi nastanka mostu. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, tožnica na mnenje in ugotovitve izvedenca ni imela pripomb, še več, skladno z njegovim mnenjem je ustrezno zvišala svoj tožbeni zahtevek in vanj vključila tudi škodo iz tega naslova. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica ne more biti upravičena do obojega, tako do povračila škode v denarju (s tem je njen premoženjski položaj že uravnotežen), potem pa zahtevati še odstranitev zidu, da bo lahko to škodo (za katero je odškodnino že prejela) sanirala. Drugih razlogov pritožba v zvezi z nedenarnim zahtevkom ne izpostavlja. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da tožeča stranka tudi ni upravičena do rušenja zidu na podlagi določbe 76. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki jo tožeča stranka kot podlago navaja v drugi pripravljalni vlogi. Ta določba od lastnika sosednje nepremičnine terja le dopustitev uporabe njegove nepremičnine pod določenimi pogoji, ne pa aktivnega ravnanja, kot je rušenje objekta ipd. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja in ugotovitev sodišča, je mogoče določeno toplotno izolativnost doseči tudi na način, da se vmesni prostor zapolni z izolacijskim materialom in potem obe krajne strani finalno obdela z nekim ometom. Ta rešitev rušenja sosednjega objekta niti ne terja.

9Ker niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče je toženi stranki priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo, saj je ocenilo, da so bili ti stroški potrebni za pritožbeni postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč v pritožbi navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze, na kar je tožena stranka v odgovoru na pritožbo izrecno opozorila, prav tako je opozorila na svoje ugovore v odgovoru na tožbo. Sodišče je toženi stranki priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar znaša 306 EUR (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR). Tožena stranka je priglasila 625 točk², kar je v nasprotju z Odvetniško tarifo (tarifna številka 22/1), zato pritožbeno sodišče vseh priglašenih stroškov toženi stranki ni priznalo. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati še zakonske zamudne obresti od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila (378. člen OZ).

¹ Navedena odločba pa ravno potrjuje sklep sodišča, da bi morala tožeča stranka, da bi ji sodišče prisodilo celotni znesek, bodisi zatrjevati, da je škodo že v celoti odpravila sama, bodisi da je nepremičnina že razdeljena. Nič od tega tožeča stranka na prvi stopnji ni zatrjevala.
² Vrednost izpodbijanega dela znaša: 4.635,20 EUR za denarni in 4.500 EUR za nedenarni zahtevek, kar predstavlja 400 odvetniških točk.