VSL Sklep II Cp 897/2023

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin predlog za začasno odredbo, s katero naj se toženki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ID znak parcela 0000 1, prepoved pa zaznamuje v zemljiški knjigi.

2Tožnica v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi njenemu predlogu, podrejeno pa, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče ni upoštevalo njenih konkretnih navedb o objektivni nevarnosti za uveljavitev njene terjatve, niti se do njih ni opredelilo. Ponavlja, da davčnega dolga v postopku davčne izvršbe ni bilo mogoče izterjati, ker je toženec brez premoženja in nezaposlen, medtem ko je toženka vpisana kot izključna lastnica sporne nepremičnine in lahko z njo prosto razpolaga. Ker ni davčna dolžnica, tožnica njenih poslov ne bo mogla izpodbijati. Brez začasne odredbe tožnica ne bo prišla do poplačila svoje terjatve. Tudi po sodni praksi zadošča že verjeten izkaz nevarnosti za bodočo izterjavo, ne glede na to, kaj jo je povzročilo. Prav tako se ne zahteva dokaz o že izvedenem ravnanju toženke, ki naj bi kazala na namero razpolaganja z nepremičnino. S takšno zahtevo je sodišče prve stopnje tožnici naložilo preveliko breme in obenem preseglo zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe. Zmotno je presodilo, da začasna odredba ne more predstavljati neznatne škode in da neugodne posledice prepovedi za toženca ne bodo manjše od neugodnih posledic za tožnico, če začasna odredba ne bo izdana. V tem delu je sklep tudi nejasen in se ga ne da preizkusiti. Tožnica nazadnje poudarja, da gre v tej pravdi tudi za varovanje javnega interesa.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je tožnici neupravičeno odreklo predlagano začasno pravno varstvo. Ugotovitev izpodbijanega sklepa, da tožnica ni v zadostni meri konkretizirala objektivne nevarnosti za uveljavitev svojega zahtevka, je v očitnem nasprotju z njenimi obširnimi in dokazno podprtimi trditvami v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ki jih tožnica ponavlja v pritožbi.

5Dejstvo, da je toženka po podatkih zemljiške knjige edina lastnica sporne nepremičnine, za katero tožnica trdi, da je v resnici skupno premoženje tožencev, pomeni, da lahko toženka neovirano, torej sama in kadarkoli, razpolaga z nepremičnino. Na ta način lahko tožnici onemogoči uveljavitev njenega zahtevka in posledično izniči ali vsaj občutno oteži izterjavo toženčevega davčnega dolga, upoštevaje zatrjevano toženčevo neplačevitost. Če bi toženka med pravdo odtujila sporno nepremičnino, bi namreč tožnica izgubila pravni interes za ugotovitveno tožbo in s tem pravico do meritorne odločitve o svojem zahtevku.

6Razpolaganje z nepremičnino, torej njena odtujitev ali obremenitev, ni le hipotetična, ampak povsem realna možnost za lastnika, saj gre za eno od temeljnih lastninskih upravičenj (prvi odstavek 37. člena Stvarnopravnega zakonika). Tožničino sklicevanje na toženkino razpolagalno pravico potemtakem povsem zadošča za predlagano zavarovanje tožničinega zahtevka v tej pravdi. Končno izpodbijani sklep niti ne pojasni, katera objektivna okoliščina bi še morala biti podana za ugotovitev o obstoju objektivne nevarnosti, ki jo, poleg verjetnosti terjatve, za izdajo začasne odredbe zahteva določilo drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je za dokazovanje te predpostavke dovolj že verjeten izkaz nastanka nevarnosti za bodočo izterjavo ali uveljavitev zahtevka, ni pa treba izkazati ravnanja ali opustitve dolžnika ali koga tretjega, ki bi lahko povzročilo tako posledico, niti dolžnikovega namena povzročiti nevarnost. Sodišče prve stopnje je bilo pri presoji te predpostavke prestrogo in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je prenagljeno sklepalo, da niso izpolnjeni pogoji za predlagano zavarovanje.

7Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj bi z morebitno spremembo izpodbijanega sklepa nedopustno poseglo v pravico tožencev do pravnega sredstva (ugovora zoper začasno odredbo).

8Sodišče prve stopnje naj pred ponovno odločitvijo o predlogu skrbneje ugotovi in oceni odločilna dejstva, ki jih o ogroženosti svojega zahtevka zatrjuje tožnica. O njegovi verjetnosti se je namreč sodišče že ustrezno prepričalo. Pri tehtanju neugodnih posledic za toženca in tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici, pa naj upošteva, da sta stranki v pravdnem postopku enakopravni, zato sklicevanje na domnevno neenakost moči med strankama nima podlage. Tudi stališče, da že vsak poseg v tujo lastnino predstavlja škodo za lastnika, bo treba ustrezno uravnovesiti s tožničino ustavno zagotovljeno pravico do učinkovitega sodnega varstva.

9Ker se z izdajo sklepa o začasni odredbi postopek v tej pravdi še ne bo zaključil, je usoda priglašenih pritožbenih stroškov odvisna od končnega izida pravde. Sodišče druge stopnje je zato odločitev o teh stroških prepustilo sodišču prve stopnje in jo pridržalo do končne odločitve (tretji odstavek 165. člena ZPP).