VSL sodba II Cp 2755/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka v roku 8 dni dolžna izprazniti stanovanjske prostore v 1. nadstropju, garažo, klet in balkon v stanovanjski hiši z naslovom ..., z ID znakom 000 ter jih praznih oseb in stvari izročiti v izključno soposest tožečima strankama. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 697,60 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepravilne uporabe 247. člena SPZ, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, vključno s pritožbenimi stroški. Opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je imetnik služeče pravice tudi tožnik A. A. ter da zaradi razpada izvenzakonske skupnosti med materjo toženca in tožnikom toženec nima več statusa družinskega člana do tožnika, kot imetnika upravičenja, zato nasproti tožniku nima več pravice uporabljati stanovanja kot sin izvenzakonske partnerice. Ob istočasnem imetništvu dveh upravičencev do služnosti stanovanja je potrebno upravičenje do uporabe tega stanovanja presojati z vidika obeh imetnikov take pravice na enem stanovanju in ne samo z vidika enega, kot je to v konkretnem primeru storilo sodišče. Ob ustanovitvi služnosti stanovanja je bil družina upravičenke zgolj njen izvenzakonski partner, njen sin pa je ostal v družini s svojim očetom, vse do trenutka, ko si je ustvaril svojo družino s svojo partnerko in otrokom. K materi in njenemu izvenzakonskemu partnerju pa se je preselil v trenutku, ko je zapustil družino in družinsko življenje s partnerko in s svojim otrokom. Določbo 247. člena SPZ je potrebno razlagati in uporabljati skladno z namenom, zakaj je pri osebni služnosti stanovanja dopustna uporaba stanovanja tudi družinskim članom, nikakor pa ne more biti članstvo družine razlog za zlorabo služnostne pravice in širjenje pravice tudi na polnoletne osebe, ki se od svoje družine odselijo in se vrnejo živeti nazaj k materi. Za presojo je bistveno vprašanje, ali ugasne pravica odraslemu otroku, da uporablja stanovanje imetnika služnostne pravice, če prekine družinsko življenje z imetnikom pravice uporabe stanovanja. Smisel in namen zakona je varovati dejansko družinsko življenje imetnika takega upravičenja, ne pa tistih, ki so že prekinili družinsko življenje z imetnikom.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila ter predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6Tožeča stranka zahteva izpraznitev stanovanja na podlagi 111. člena Stanovanjskega zakona in zatrjuje, da toženec za bivanje nima pravnega naslova.

7Med pravdnima strankama ni sporno, da je mati toženca in bivša izvenzakonska partnerka tožnika A. A., N. N., imetnica osebne služnostne pravice stanovanja v 1. nadstropju, garaže kleti in balkona v stanovanjski hiši z naslovom ... (v nadaljevanju spornega prostora) ter da je njena služnostna pravica vpisana tudi v zemljiški knjigi. V sporne prostore, ki jih uporablja mati toženca, kot služnostna upravičenka, se je v letu 2006 vselil tudi toženec.

8Po določbi prvega odstavka 247. člena SPZ je služnost stanovanja osebna služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine tako, da se ohranja njegova substanca. To pomeni, da v krog upravičencev do uporabe stanovanja poleg imetnika služnosti stanovanja sodijo tudi člani njegove družine, ki pa sicer niso imetniki osebne služnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je pri definiciji družine v smislu 247. člena SPZ potrebno upoštevati ozek krog družinskih članov, za katere je običajno, upoštevajoč družbene razmere, ki vladajo v RS, da bivajo skupaj z imetnikom služnosti. To pa je zelo blizu krogu oseb, ki ga opredeljuje 11. člen SZ-1 kot družinske člane in sicer so to zakonec oziroma izven zakonski partner imetnika služnosti, njegovi otroci, starši ter osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Pritožbeno sodišče tudi sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je skupnost toženca z njegovo materjo družinska skupnost, saj toženec skupaj z materjo sporne prostore uporablja, toženec in njegova mati pa imata tudi skupno gospodinjstvo.

9Že sodišče prve stopnje je pritožnikoma odgovorilo, da čas bivanja družinskega člana oziroma čas njegove preselitve v stanovanje z namenom skupnega bivanja z imetnikom služnostne pravice stanovanja ni pogoj za upravičenost takšnega bivanja družinskega člana. Pri tem tudi ni pravno pomembno v pritožbi zatrjevano dejstvo, da je toženec bival več kot 5 let na drugem naslovu, kjer si je ustvaril družino, od katere se je v letu 2006 odselil nazaj k materi. Tudi pritožbena navedba, da je izvenzakonska skupnost med tožnikom in materjo toženca razpadla, na samo odločitev nima vpliva. Pritožbena navedba, da je tožnik tudi imetnik osebne služnosti na spornem stanovanju predstavlja novo dejstvo, ki ga pritožnika v skladu z 286. členom ZPP nista navajala, temveč ga navajata prvič šele v pritožbi, česar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP). Pravilna je zato materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji iz 111. člena SZ-1, saj ima toženec pravni naslov za bivanje v spornem stanovanju, ki ga kot družinski član izvaja iz pravice matere kot služnostne upravičenke. Materialnopravno pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženec pravni naslov za uporabo stanovanja vse dokler bo njegova mati to stanovanje uporabljala.

10Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženec krije svoje stroške, nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).