VSL Sodba II Cp 558/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je lastnik v izreku izpodbijane sodbe naštetih nepremičnin v k. o. ... Trdi, da je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem. Toženci so zahtevku nasprotovali s trditvijo, da predpostavke za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi niso podane.

2Sodišča prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da tožnik ni izkazal takšne kvalitete svoje posesti, ki bi imela za posledico pridobitev lastninske pravice. Bil je tudi nedobroveren.

3Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Meni, da je izkazal vse predpostavke, ki jih zakon določa za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Ves čas je bil prepričan, da je lastnik, saj je nepremičnine kupil in zanje plačal kupnino. Nihče mu uporabe nikoli ni oporekal, za lastnika ga je štel tudi Zavod za gozdove RS. Sodišče ni upoštevalo, kako so toženci postali formalni solastniki nepremičnin (toženci so vedeli, da je to premoženje prodano in so dedovali le ostanek; nikoli niso predlagali izdaje dodatnega sklepa o dedovanju; tak predlog je vložil tožnik v letu 2020). Če tožnik ne bi kupil nepremičnin in jih prevzel v dobroverno last in posest, v letu 2020 ne bi predlagal izdaje dodatnega sklepa o dedovanju niti vložil tožbe. Toženci niso bili zemljiškoknjižni lastniki vse do izdaje dodatnega sklepa o dedovanju in niso nikoli zahajali v te gozdove, pri čemer za to niso imeli razloga, saj so vedeli, da jih je zapustnica prodala. Sodišče tudi ne upošteva dejstva, da zapustnica tožniku ni prodala vseh nepremičnin, ki jih je dobila z delilno pogodbo z dne 23. 9. 1992. Okoliščina, da je bila delilna pogodba realizirana v zemljiški knjigi, pri čemer sodišče ne navede, kdo je vložil predlog za vknjižbo, ne pomeni, da pogodba med zapustnico in tožnikom ni bila sklenjena. Tožnik je pojasnil, kaj se je s pogodbo dogajalo, da je zaupal odvetniku in je bil prepričan, da je vse urejeno. Stališče v točki 19 sodbe je napačno. Treba je upoštevati, da je tožnik postal lastnik s smrtjo zapustnikov, to je 25. 3. 1989, 18. 12. 1971 in 4. 12. 1993. Čeprav so bili sklepi o dedovanju izdani kasneje, je tožnik ves čas vedel, da so to njegove nepremičnine. Sodišče je spregledalo in zanemarilo, da tožnik zelo dobro ve za lego in pozicijo spornih nepremičnin oziroma za njihove meje. Če nepremičnin ne bi negoval in koristil, za njihovo lokacijo ne bi vedel. Tudi če bi se štelo, da tožnik ni izkazal, da je bila sklenjena pisna pogodba (s čimer se sicer ne strinja), je bil vsekakor sklenjen ustni dogovor. A. A. je bila leta 1993 stara 73 let in se je tudi zaradi tega odločila za prodajo nepremičnin tožniku, saj sama v teh gozdovih ni mogla delati. Tožnik je vedel, kaj je kupil in kaj je njegovo in je s tem od leta 93 dalje gospodaril. Sodišče se sklicuje tudi na obvestilo o poskusnem izračunu nepremičnin iz leta 2010, vendar pa iz tega obvestila izhaja, da gre za 82 nepremičnin, med njimi tudi večje število nepremičnin v k. o. ... . Tožnik je bil prepričan, da so tam zajete tudi parcele, ki so predmet tega postopka, saj nikoli ni imel nobenih težav, papirje pa je urejala njegova žena. Zato se mu ne more očitati, da je moral vedeti, da ni lastnik. Dodaja, da se mu je katastrski dohodek od leta 93 dalje povečal in je bil to eden od pokazateljev, da je lastnik. Sodišče tega ni ocenilo. Ni pojasnjeno, zakaj bi tožnik izvajal čiščenje, si delal stroške, obremenjeval domače in prijatelje, če ne bi bil lastnik.

Iz izvedeniškega mnenja ne izhajajo zaključki, kot jih je naredilo sodišče. Gozdne nepremičnine niso nepremičnine, ki bi se uporabljale in koristile vsak dan, prav tako ni mogoče pričakovati, da bo lastnik vsako leto oziroma vsakih nekaj let v gozdu sekal drevesa. Sodišče bi z neposrednim ogledom nepremičnin dobilo boljšo in jasnejšo sliko stanja. Sodna praksa pri gozdnih nepremičninah priznava pridobitev lastninske pravice tudi le za nekajkratno, neobsežno izvrševanje posesti. Izvedenec C. C. je med drugim povedal, da je lahko skrben lastnik gozda tudi nekdo, ki gre v gozd le enkrat v 10 letih. Tožnik je leta 2019 ugotovil, da ni vknjižen v zemljiški knjigi in zato od takrat dalje v gozdovih ni izvajal nobenih del. Pred tem pa je izvajal sanitarno čiščenje gozdov (čistil gozdove, odstranjeval odlomljena drevesa, veje). V nadaljevanju povzema ugotovitve izvedenca glede posameznih parcel ter to, kar je sam povedal glede uporabe. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da uporaba nekaterih parcel za rampni prostor s strani drugih lastnikov gozdov, izključuje tožnikovo pridobitev lastninske pravice. Navaja, da so drugi lastniki tožnika oziroma njegovega sina spraševali, ali lahko ta prostor uporabljajo, kar nedvomno ne bi, če ne bi smatrali, da je tožnik lastnik. Ker obstaja o tem sporazum, ni bilo potrebno, da bi ti lastniki pridobili za uporabo dovoljenje Zavoda za gozdove. O dovoljenjih sta izpovedala tožnikov sin in žena. Zgolj sorodstvena vez s tožnikom ne more biti razlog, da jima sodišče ni verjelo. V zvezi z uporabo se sklicuje tudi na izpoved priče D. D. in E. E. V zvezi z izpovedbo priče C. C. opozarja, da je le-ta izpovedal, da se ne spominja, da bi tožnika oziroma njegovega sina opozoril na lastništvo. Iz izpovedi tako tožnika kot tudi E. E. izhaja, da so puščali, da drevesa zrastejo in so sekali v tistih gozdovih, kjer so bila drevesa starejša. V spornih gozdovih zaradi očitno slabe sestave tal drevesa ne rastejo tako, kot bi se pričakovalo, ovira za gospodarjenje pa je tudi teren. Čeprav tožnik ni izvajal intenzivnega čiščenja oziroma gospodarjenja, se je izkazalo, da je praktično na vseh parcelah izvajal določena dela, od shranjevanja lesa in urejanja rampnega prostora, kot tudi čiščenje. Tožnik je v gozdove šel enkrat letno, oziroma ko je bilo treba karkoli počistiti oziroma odstraniti. Z nepremičninami je gospodaril v skladu z njihovim namenom oziroma potrebami. Skupna površina nepremičnin, ki so predmet zahtevka, ne more biti razlog za njegovo zavrnitev. Vsak lastnik nepremičnine se sam odloči v kakšnem obsegu in kako ter na kakšen način bo nepremičnino izkoriščal. Glede na slabo rastišče in zasnovo gozdov, se je tožnik odločil, da bo počakal z večjim izkoriščanjem. Poudarja, da je (glede na teren) sečnja v teh gozdovih težja, nevarnejša in s tem tudi dražja, kar sodišče ne upošteva pri očitku, da ni izvajal intenzivnega gospodarjenja. Sodišče je izvedene dokaze upoštevalo enostransko in selektivno v smeri tistih, ki jih je potrebovalo za obrazložitev zavrnitve zahtevka.

4Na pritožbo sta odgovorila prvi toženec in tretja toženka. Menita, da je pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

5Pritožba ni utemeljena.

6V letu 1993, ko je glede na tožnikove trditve o nakupu spornih nepremičnin, priposestvovanje lahko začelo teči, je veljal ZTLR.¹ Po njegovih določbah (glej 28. čl.) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku 20 let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom 10 let. V konkretnem primeru se zato do uveljavitve SPZ² priposestvovalna doba v nobenem primeru ni iztekla. Po prehodni določbi 269. čl. SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (2. odst. 43. čl. SPZ).

7Za primere (med katere spada tudi konkretni), ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje zato nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ pa mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, pri čemer je s prehodno določbo iz 2. odst. 269. čl. SPZ glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ.³

8Posest je bila v smislu ZTLR zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (1. odst. 72. čl. ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni moral vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (2. odst. 72. čl. ZTLR). Dobroverna in lastniška pa je posest (1. odst. 27. čl. in 28. čl. SPZ), če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice: pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Dobroverna lastniška posest je torej v bistvenih prvinah enaka dobroverni zakoniti posesti.

9V konkretnem primeru je tožnik trdil, da je s pok. A. A. v letu 1993 za sporne nepremičnine sklenil kupno pogodbo, a obstoj tega pravnega posla tudi po presoji pritožbenega sodišča v postopku ni bil dokazan. Listine o sklenjenem poslu, čeprav je tožnik trdil, da je pri odvetniku G. G. prišlo do podpisa vseh dokumentov in bi bila sestava pisne pogodbe tudi logična posledica takrat veljavnih predpisov,⁴ tožnik ni predložil. Navajal je sicer, da z njo ne razpolaga,⁵ a ob tem ni predlagal ne poizvedb o njenem obstoju pri prevzemniku pisarne odvetnika G. G. (ki naj bi pogodbo sestavil), ne poizvedb pri davčni upravi, ki je, če bi bil posel sklenjen, odmerila davek ali pri upravni enoti, ki je bila pristojna tak posel odobriti. Izostanek teh dokaznih predlogov, ki bi bili glede na tožnikove trditve o sklenitvi pisne pogodbe (pri odvetniku) ter dejstvo, da njene sklenitve (in vsebine) tudi ostali izvedeni dokazi niso potrdili, logični, zato vzbuja utemeljen dvom v resničnost tožnikove izpovedbe in izpovedbe priče F. E. (to je tožnikove žene), ki sta sicer o pravnem poslu izpovedala. Sodišče jima zato utemeljeno ni sledilo.

10Pritožnik ugotovitev, da sklenitev kupne pogodbe ni dokazana, izpodbija tudi z opozarjanjem na potek zapuščinskega postopka po pok. A. A., a s tem dvoma v dokazno oceno ni vzbudil. Iz zapuščinskega spisa Okrajnega sodišča v Brežicah D 36/98, ki ga je pritožbeno sodišče vpogledalo, res izhaja, da o dedovanju spornih nepremičnin ni bilo odločeno s sklepom o dedovanju z dne 20. 9. 2004, a to ne vodi v sklep, da je do tega prišlo zato, ker so dediči vedeli, da zapustnica ni več lastnica tega premoženja, še manj pa, da jih je prodala tožniku. Bistveno bolj verjeten razlog je, da za to premoženje niso vedeli. Če bi držala teza tožnika, bi bile namreč v sklep o dedovanju iz leta 2004 nedvomno vključene preostale tri parcele (1547, 1655 in 1656, vse k. o. ...), ki jih je zapustnica, enako kot vse sporne, pridobila z delilno pogodbo 23. 9. 1992 in za katere tožnik ne trdi, da jih je kupil. Pa niso bile.⁶ To, da je bil tožnik tisti, ki je v letu 2020 predlagal izdajo dodatnega sklepa o dedovanju, samo po sebi tega, da je bil z zapustnico v letu 1993 sklenjen pravni posel, ne dokazuje, saj je podlaga za tako odločitev lahko tudi poskus na nepremičninah, za katere dediči očitno niso vedeli in jih je vsaj v omejenem obsegu tožnik uporabljal, pridobiti lastninsko pravico (torej to, kar so v teku postopka navajali toženci). Enako velja za vloženo tožbo.

11Ker se sporne parcele nahajajo ob ali v bližini nepremičnin, ki jih ima tožnik v lasti (glej pregledno karto področja k. o. ... v mnenju izvedenca na list. št. 95 ter podrobnejše ugotovitve izvedenca na list. št. 96, 97, 98, 100 in 102) in so bile, preden je zapustnica postala njihova solastnica in nato izključna lastnica, te v lasti oziroma solasti⁷ njegovih sorodnikov (H. H. je bil tožnikov stric, I. I. pa njegov bratranec⁸), tudi ni nenavadno, da je tožnik za te nepremičnine in njihovo lego vedel in še vedno ve.

12Trditev, da je za lastnika veljal in so ga kot takšnega obravnavali na Zavodu za gozdove, je navržena in tožnik ne pojasni, kateri od dokazov to potrjuje. Pritožbeno sodišče zato nanjo ne odgovarja in je tudi ne more upoštevati.

13Sodišče prve stopnje ob sklicevanju na v zemljiški knjigi izvedeno delilno pogodbo, res ni ugotovilo, da je za vknjižbo poskrbela zapustnica in se zato na njeno skrbnost neutemeljeno sklicuje, a dokazne ocene in zaključka, da sklenitev kupne pogodbe ni izkazana, to ne omaje.

14Enako velja za dejstvo, da tožnik trdi, da kupna pogodba ni bila sklenjena za vse nepremičnine, ki jih je zapustnica dobila v izključno last z delilno pogodbo. Gre za osamljen indic, ki zaključka, za katerega se zavzema tožnik, ne omogoča.

15Bistveno preveliko težo tožnik pripisuje dejstvu, da njegovi posesti ni nihče oporekal. To sicer drži (v sodbi ni drugačnih ugotovitev), a je po drugi strani treba upoštevati, da je malo verjetno, da bi lastnik, glede na kvaliteto posesti, ki jo je tožnik izvrševal, tožnikove posege sploh lahko opazil. Poleg tega tožnik v pritožbi sam navaja, da je bila A. A. v letu 1993 stara 73 let in v gozdovih ni mogla delati (in torej tja niti ni zahajala) in je bilo to tožniku očitno znano, njeni dediči pa, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, za te nepremičnine niti niso vedeli.

16Na presojo vprašanja (ne)dobrovernosti končno ne more vplivati niti pritožbena navedba, da je bil med tožnikom in pok. A. A. v vsakem primeru sklenjen vsaj ustni dogovor o prodaji, saj ta, tudi če bi bil dokazan (pa ni bil), ne bi vodil v drugačno odločitev. Tožnik namreč ne upošteva, da na podlagi takega dogovora (to je zavezovalnega posla), ob izostanku zemljiškoknjižnega dovolila (to je razpolagalnega posla), vpisa v zemljiško knjigo ne bi mogel doseči in zato (vsaj po uveljavitvi SPZ) na tej podlagi ni mogel biti prepričan, da je lastnik.

17Sodišče prve stopnje je po povedanem pravilno ugotovilo, da tožnikova zatrjevana posest nima podlage v sklenjeni kupni pogodbi in je zato tožnik že ob zatrjevani pridobitvi posesti vedel oziroma bi mogel vedeti, da do posesti ni upravičen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi ugotovitvi, da bi to lahko in moral ugotoviti tudi v teku priposestvovalne dobe, ki bi se sicer iztekla v letu 2003.⁹ Ni namreč sporno, da je tožnik vsako leto prejel odločbo o katastrskem dohodku, v kateri spornih parcel ni bilo. Ta okoliščina pa bi tožniku narekovala, da preveri zemljiškoknjižno stanje oziroma razčisti lastninska razmerja.¹⁰ Da lastnik odločbo, ne glede na število nepremičnin, ki jih ima v lasti, pogleda in preveri pravilnost podatkov, po presoji pritožbenega sodišča ni pretirana zahteva in jo narekuje že povprečna skrbnost vsakega lastniškega posestnika. Da odločb, kot je izpovedal, ni gledal, ker je vse urejala žena, ga te skrbnosti ni odvezalo, niti tako ravnanje ne more pomeniti podlage za sklep o opravičljivi zmoti glede lastništva.

18Ne glede na to, da že doslej povedano zadostuje za zavrnitev pritožbe, pa se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora opredeljuje še do očitkov povezanih z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnikova posest ni bila takšne kvalitete, da bi ta imela za posledico pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.

19Ker ne ZTLR ne SPZ v določbah o priposestvovanju ne predpisujeta, kakšna dejanja mora posestnik na nepremičnini izvajati, da je mogoče govoriti o posesti, ki, ob izpolnjenosti drugih pogojev, vodi v pridobitev lastninske pravice, je za presojo tega vprašanja treba uporabiti določbe, ki govorijo o posesti. To je tako ZTLR (glej 1. odst. 70. čl.) kot SPZ (glej 1. odst. 24. čl.) opredelil kot dejansko oblast nad stvarjo. Neposredni posestnik je torej tisti, ki izvršuje (sam ali preko koga drugega) fizično oblast nad stvarjo. Čeprav pri tem seveda ni nujno, da ima posestnik vsakodnevni fizični stik s stvarjo, pa vsako razmerje dejanske oblasti nad stvarjo še ni posest, ampak mora to razmerje, da je mogoče govoriti posesti v zgoraj navedenem smislu, izpolnjevati določene kriterije, med katerimi je poleg izključujočnosti in dostopnosti stvari posestniku, biti tudi kontinuirano in zunanje vidno.¹¹ Na to opozarjajo tudi odločbe tega sodišča, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Kontinuiranost in zunanja vidnost posesti je, zaradi posledic, ki se na posest navezujejo, še posebej pomembna prav pri priposestvovanju, saj šele izvajanje posesti, ki je kontinuirano, predvsem pa navzven vidno, lastniku omogoči, da sploh lahko ugotovi, da si nepremičnino lasti nekdo tretji in ima možnost to preprečiti.

20V konkretnem primeru je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik na spornih parcelah od leta 1993 ni sekal, ni izvajal sanitarne sečnje, niti ni v gozdu izvajal izbiralnega redčenja. Z verjetnostjo je izkazano le to, da na manjšem delu nepremičnin čistil suho drevje. Rampne površine so uporabljali tudi tretji, ne le tožnik. Te ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku, pravilna pa je tudi materialnopravna presoja, da čiščenje suhega in podrtega drevja, pa še to le na posameznih delih več kot 6 ha velike površine, ne omogoča zaključka o izvajanju posesti v zgoraj pojasnjenem pomenu.

21Pritožbeno sodišče po branju izvedeniškega mnenja zavrača trditev, da si je sodišče prve stopnje le-tega napačno razlagalo. Ugotovitve izvedenca o stanju posameznih parcel in sledeh pretekle rabe, so v sodbi pravilno povzete, to, kar je tožnik ob ogledu povedal izvedencu glede uporabe, pa je mogoče upoštevati le kot navedbe. Predlagan ogled v tej zadevi ni bil potreben, niti primeren. Za odločitev je bilo pomembno, kako in koliko časa je tožnik nepremičnine uporabljal, česar sodišče, ki za prepoznavo sledov pretekle rabe niti nima potrebnega strokovnega znanja, z ogledom ne bi moglo ugotavljati. Terensko stanje nepremičnin pa izhaja iz mnenja izvedenca.

22Drži sicer, da so nepremičnine v nekaterih delih specifične zaradi lege, dostopnosti in rastja, a ni mogoče spregledati ugotovitev sodišča o stanju posameznih nepremičnin ter pojasnil zaslišane priče C. C. (dipl. inž. gozdarstva), ki kažejo, da tožnik tudi na dostopnejših delih nepremičnin kaj več od čiščenja ni izvajal. Tako bi bilo treba po mnenju priče C. C. na parcelah 2022/30, 32 in 33 (v skupni izmeri 20.785 m2) izvajati izbiralno redčenje - to je ohranjanje lepših in odstranjevanje slabših dreves. Tega, glede na ugotovljeno stanje, tožnik ni delal, stanje, kot ga je ugotovil izvedenec ob ogledu, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne kaže na kontinuirano in zaznavno izvajanje posesti. Enako velja za največjo parcelo 2022/25 (41.585 m2), na kateri bi bila v manjšem sestoju potrebna negovalna dela, drugje pa sanitarna sečnja in izbiralno redčenje, česar tožnik ni izvajal. Na parceli 1659 (2452 m2), na kateri je zaraščajoč gozd, ki ima slabo zasnovo in je nenegovan, drevje pa se suši in propada, tožnik tudi po lastni navedbi ni izvajal nobenih del. Na presojo pravilnosti dokazne ocene v tem delu izpovedba zaslišane priče D. D. ne more vplivati, saj je tudi on izpovedal le o pospravljanju podrtih dreves 10 do 12 let nazaj, pri čemer iz opisa (pri domačem kamnolomu) niti ni mogoče sklepati, da gre za katero od spornih nepremičnin. Priča E. E. je izpovedal podobno - na nepremičninah so pobrali polomljene veje in kakšno polomljeno drevo, sekali niso.

23Nekatere manjše parcele (1549/1,2, 3, 4 in 5, ki skupaj merijo 1.517 m2; ter 1722/5 in 6, ki skupaj merita 1.325 m2) so se po trditvah tožnika uporabljale za rampni prostor, a jih za te potrebe ni uporabljal le tožnik, ampak tudi drugi lastniki gozdov. Da je uporaba tretjih temeljila na dovoljenju tožnika, dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika in prič F. E. (žena tožnika) in E. E. (sin tožnika) ni verjelo. Pri tem ne drži, da je dokazno oceno utemeljilo le na interesu za izid postopka in sorodstveni povezanosti. Iz razlogov izhaja, da priči E. E. ni sledilo, ker je bil ta v obdobju teka priposestvovalne dobe (torej od leta 1993 do 2003) premlad, da bi o tem lahko verodostojno izpovedal; dvom v tožnikovo izpovedbo in izpovedbo priče F. E. pa je sodišču utemeljeno vzbudilo tudi dejstvo, da tožnik nikogar od tistih, ki so ga po njegovih trditvah prosili za dovoljenje, ni predlagal za pričo, čeprav bi to lahko storil. Drži, da iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi bila za uporabo tretjih morda izdana odločba Zavoda za gozdove, a to dvoma v dokazno oceno ne vzbuja. Gre zgolj za indic, indično sklepanje pa pride v poštev predvsem takrat, ko neposrednih dokazov ni ali jih ni mogoče izvesti. V konkretnem primeru temu ni tako, saj je tožnik imel možnost svojo trditev dokazati s pričami, ki so po njegovih trditvah pridobile njegovo soglasje za uporabo, a tega ni storil. Zato ni izključeno, da so tretji, ob dejstvu, da je bila v zemljiško knjigo vpisana lastnica že od leta 1997 pokojna, zgoraj navedene nepremičnine (vključno s tožnikom) uporabljali za začasno odlaganje lesa brez ustreznega soglasja in brez odločbe. Tožnikovo izvajanje posesti posledično tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo zanesljivo izkazano. Ker je bilo dokazno breme o tem na tožniku, je zaključek sodišča, da tožnik izvajanja posesti ni dokazal, pravilen (215. čl. ZPP).

24Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

25Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencema v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna sta jih je zato nositi sama.

¹ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
² Stvarnopravni zakonik (v veljavo je stopil 1. 3. 2010).
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 359/2010.
⁴ Že v času zatrjevane sklenitve pravnega posla je bila za sklenitev kupne pogodbe za nepremičnine predpisana pisna oblika (glej 5. čl. Zakona o prometu z nepremičninami, UL SRS 19/76 s spremembami); tako obliko so narekovale tudi zahteve zemljiškoknjižnega postopka ter zahteve Zakona o kmetijskih zemljiščih (UL SRS 26/73 s spremembami), ki se je glede ne 47. čl. Zakona o gozdovih (UL RS 30/93) uporabljal tudi za gozdove.
⁵ Na naroku dne 3. 6. 2022 je navedel, da je določene listine od odvetnika dobil, a z njimi zaradi preurejanja doma ne razpolaga več.
⁶ Pritožbeno sodišče v pojasnilo še dodaja, da iz podatkov zapuščinskega spisa izhaja, da je to, da sodišče o dedovanju nepremičnin v k. o. ... ni odločilo že s sklepom o dedovanju z dne 20. 9. 2004 tudi posledica dejstva, da je bil sodišču predložen posestni list (priloga A3 priloženega spisa), ki je izkazoval, da je zapustnica solastnica nepremičnin vpisanih v (takratni) vl. št. 343, k. o. ... (kamor so bile prvotno, pred realizacijo delilne pogodbe, vpisane tudi vse sporne nepremičnine), za to vl. št. pridobljeni zemljiškoknjižni izpisek (list. št. 22 priloženega spisa) pa je že izkazoval stanje po izvedbi delilne pogodbe in s tem izključno lastništvo B. A. in ne zapustnice. Več kot očitno pa je, da so tako dediči kot zapuščinsko sodišče po prejemu tega izpiska spregledali, da so bile nepremičnine, ki jih je z delilno pogodbo dobila v izključno last zapustnica, odpisane v novo vl. št. 983, saj izpisek za ta zemljiškoknjižni vložek ni bil pridobljen.
⁷ Glej izpisek vl. št. 343 k. o. ... (list. št. 22 priloženega spisa D 36/98).
⁸ Glej neprerekane trditve tretje toženke v odgovoru na tožbo (list. št. 19).
⁹ Po 1. odst. 269. čl. SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določila SPZ. Ta pa po SPZ znaša 1o let.
¹⁰ Glej odločbi VS RS II Ips 608/2005 in II Ips 622/2008.
¹¹ Gej odločbe VSL I Cp 1257/2023, II Cp 4172/2009, I Cp 2045/2016, I Cp 1336/20210 in druge. Glej tudi delo "Posjed stvari i prava", Narodne novine in Pravna fakulteta v Zagrebu, 1990, razdelek 2.1.