VSC Sodba Cp 228/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka spremeni, da glasi:

″Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin katastrske občine ... parcela 1618/2 in katarska občina ..., parcela 1620/2, katerih lastnik vsak do ½ sta tožeči stranki A. A., ..., in B. B., ..., obstoji stvarna služnostna pravica peš hoje in voženj s traktorji, vključno s kmetijskimi stroji, z namenom obdelave kmetijskih in gozdnih parcel, po dovozni poti, ki kot odcep od asfaltne ceste ... poteka naprej po asfaltni cesti ... na parc. št. 1600/1, k.o. ..., ki je last prvotožene stranke C. C., ..., nato se neposredno za tromejo med parcelama št. 1600/1 in 1615/2 in 1603, vse v k.o. ..., odcepi od omenjene asfaltne ceste in poteka v širini treh metrov in dolžini 80 metrov naprej vzdolž severovzhodnega dela parcela št. 1615/2 k.o. ... v lasti prvotožene stranke, zatem v širini treh metrov in dolžini 112 metrov ob meji med parcelama št. 1615/4 in 1615/3 obe k.o. ..., vzdolž parcele št. 1615/4 k.o. ..., ki je last drugo, tretje, četrte in peto tožene stranke stranke D. D., ..., E. E., ..., F. F., ... in G. G., ..., vsakega do ¼, od meje med parcelama 1615/4 in 1618/3, obe k.o. ..., dalje pa v širini 2,5 metra in dolžini 148 metrov v loku preko parcele 1618/3 k.o. ... v lasti prvotožene stranke, in sicer tako, da v zadnjih 63 metrih trase poteka neposredno ob meji med parcelama št. 1618/3 in 1623 vse do peteromeje med parcelama št. 1618/3, 1618/2, 1620/2, 1620/1 in 1623, to je od začetka gospodujočih nepremičnin parc. št. 1618/2 in 1620/2, vse k.o. ..., s tem, da sta potek in izvedba služnostne poti, katere začetni del po odcepu od asfaltne ceste je makadamski, preostali del pa travniški kolovoz s kolesnicami, podrobneje razvidno z ortofoto načrta z dne 1. 6. 2015 ter s prikaza parcele z vrisano traso služnostne poti z dne 8. 9. 2020, ki sta sestavni del te sodbe, višji tožbeni zahtevek, da obstoji služnostna pravica voženj z vsemi motornimi in drugimi vozili, se zavrne,″

v še preostalem izpodbijanem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 307,98 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

1S sodbo opr. št. P 260/2020 z dne 14. 3. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Ugotovi se, da v korist vsakokratnega lastnika nepremičnin katastrska občina ... parcela 1618/2 in katastrska občina ... parcela 1620/2, katerih lastnika vsak do 1/2 sta tožeči stranki A. A., ..., in B. B., ..., obstoji stvarna služnostna pravica peš hoje in voženj z vsemi motornimi in drugimi vozili, vključno s kmetijskimi stroji, po dovozni poti, ki kot odcep od asfaltne ceste ... poteka najprej po asfaltni cesti .... na parc. št. 1600/1, k. o. ..., ki je last prvo tožene stranke C. C., ..., nato se neposredno za tromejo med parcelami št. 1600/1, 1615/2 in 1603, vse k. o. ..., odcepi od omenjene asfaltne ceste in poteka v širini treh metrov in dolžini 80 metrov najprej vzdolž severovzhodnega dela parcele št. 1615/2 k. o. ... v lasti prvo tožene stranke, zatem v širini treh metrov in dolžini 112 metrov ob meji med parcelama št. 1615/4 in 1615/3, obe k. o. ..., vzdolž parcele št. 1615/4 k. o. ..., kije last drugo, tretje, četrto in peto tožene stranke H. H., ..., E. E., ..., F. F., ..., in G. G., ..., vsakega do Va, od meje med parcelama 1615/4 in 1618/3, obe k. o. ..., dalje pa v širini 2,5 metra in dolžini 148 metrov v loku preko parcele 1618/3 k. o. ... v lasti prvo tožene stranke, in sicer tako, da v zadnjih 63 metrih trase poteka neposredno ob meji med parcelama št. 1618/3 in 1623 vse do peteromeje med parcelami št. 1618/3, 1618/2, 1620/2,1620/1 in 1623, to je do začetka gospodujočih nepremičnin parc. št. 1618/2 in 1620/2, vse k. o. ..., s tem da sta potek in izvedba služnostne poti, katere začetni del po odcepu od asfaltne ceste je makadamski, preostali del pa travniški kolovoz s kolesnicami, podrobneje razvidna z ortofoto načrta z dne 1. 6. 2015 ter s prikaza parcele z vrisano traso služnostne poti z dne 8. 9. 2020, ki sta sestavna dela te sodbe. II. Tožene stranke so dolžne tožečima strankama v roku 15 dni od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti 1.479,35 EUR pravdnih stroškov v primeru zamude s plačilom, pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.‶ Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim trditvam tožečih strank v katerih sta trdila, da sta služnostno pot, ki v naravi predstavlja najprej gramozno pot, nato pa v nadaljevanju kolovozno pot, katera vodi do njenih kmetijskih zemljišč, skupaj s svojimi predniki uporabljala že več kot 50 let. O dolgoletni uporabi te poti so skladno izpovedale tudi zaslišane priče. Sodišče ni našlo razlogov, da skladnim izpovedbam prič ne bi verjelo, saj so povsem prepričljivo in verodostojno izpovedovale o uporabi služnostne poti. Sodišče je ocenilo, da druge poti, ki bi bila ustrezno prevozna s kmetijskimi stroji za obdelavo tožnikovih kmetijskih površin v preteklosti ni bilo. Nihče ni potrdil prvotoženčevih trditev, da se je tudi drugje dostopalo do nepremičnin tožnikov, torej po drugih možnih poteh. Tožnikoma je uspelo dokazati uporabo služnostne poti v zadostnem obsegu in sicer sta povedala, da sta na travnikih kosila tri do štirikrat na leto, spomladi se gnoji, potem se brana, jeseni se spet vozi gnoj, gnojnica in brana. Les iz gozda se vozi pozimi, spomladi in čistiti se mora. Ker sta tako tožnika dokazala potrebna ponavljajoča se dejanja kot lastnika gospodujočega zemljišča, ki jih morata izvrševati z običajno in za njeno uporabo primerno pogostostjo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala to služnost. Četudi je bila uporaba poti redka, pa je kljub temu vodila k priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je potek priposestvovalne dobe iztekel že leta 1988, še preden sta prvotožnik in prvotoženec sploh postala lastnika nepremičnin. Prvotožena stranka je vedela za hojo in vožnjo po služnostni poti. To sta tožnika izvajala do leta 2016, ko jima je prvotoženec to onemogočil. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo o ugovoru prvotožene stranke glede prenehanja služnosti na podlagi 1. alineje 223. člena SPZ. Ugotovilo je, da sta tožnika ves čas dejansko izvrševala služnost, od leta 2016 pa sta to služnost izvrševala pravno. Zaradi protipravnih ravnanj prvotožene stranke sta vložila tožbo zaradi motenja posesti in še predmetno tožbo na ugotovitev služnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika v zadevi P 274/2019 vložila tožbo zaradi motenja posesti, ki pa predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti. Tožba zaradi motena posesti je bila vložena 20. 6. 2016, sklep opr. št. P 274/2019 je postal pravnomočen dne 19. 11. 2019, izvršljiv pa 26. 11. 2019. Tako je zastaranje oziroma proces ustanovitve služnosti začel teči spet 20. 11. 2019, po pravnomočnosti motenjskega sklepa in do vložitve te tožbe dne 28. 9. 2020, tako 3-letni rok še ni mogel poteči. Sodišče je zaključilo, da v času teka motenjske pravde od 20. 6. 2016 do 20. 11. 2019 3-letni rok iz 1. alineje 223. člena SPZ ni tekel, prav tako pa se je tek tega roka, ponovno prekinil z dnevom vložitve predmetne tožbe. Ugovor prvotožene stranke, da naj bi stvarna služnost prenehala iz razloga, ker se je lastnik služeče stvari temu uprl, lastnika gospodujoče nepremičnine pa svoje pravice tri leta zaporedoma nista izvrševala, tako ni utemeljen. Sodišče je tožnikoma verjelo, da nikoli nista imela namena, da se ne bi več vozila po tej služnostni poti, saj je to edina pot, po kateri se lahko vozita. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje prvotoženec po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 223. člena SPZ. Tožnika sta s tožbo v zadevi Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 274/2019 z dne 24. 9. 2019 pridobila sklep, ki jima je nudil začasno nepravo posestno varstvo. Dejstvo pa je, da tožnika nista pravočasno zahtevala vračilo odvzete posesti saj, izkazano nista pravočasno vložila predloga za izvršbo, ki bi jima to omogočil in šele, če bi tožeči stranki izkazali, da sta pridobili pravnomočen izvršilni naslov, ki jima daje pravno varstvo posesti nad dovozno potjo tudi po 26. 11. 2019, bi bila odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje pravilna. Opustitev zahtevati vračilo odvzete posesti nad stvarjo pa dokazuje izgubo pravice posesti nad stvarjo z učinkom izgube posesti od trenutka, ko je bila posest odvzeta. Predmet pravdne zadeve P 274/2019 ni bilo varstvo stvarne pravice služnosti, temveč le posest stvari. Tožeči stranki pa sta s tem, ko sta opustili izvršitev sklepa iz motenjske pravde izgubili pridobljeno pravico vrnitve posesti. Tožeči stranki služnostne pravice vožnje po dovozni poti, nista imeli. Bili sta zgolj neposredna posestnika, zato v času od 21. 5. 2016 dalje ni moč govoriti o kakršnemkoli izvrševanju oziroma neizvrševanju služnosti, ker te ni bilo. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je vložitev motenjske tožbe predstavljala ustrezno pravno varstvo, ki je prekinilo proces osvoboditve služnosti, je pravno napačno. V zadevi je izkazano, da sta tožnika iz razloga, ker nista pravočasno zahtevala izvršitev motenjskega sklepa, pravico do posesti izgubila in sicer z dnem, ko sta jo prenehala izvrševati, to je z dnem 21. 5. 2016 in ne šele s pravnomočnostjo motenjskega sklepa, katerega izvršitev nista pravočasno zahtevala. Nadalje podaja pritožbo tudi glede odločitve o obsegu priposestvovanja služnostne pravice. Tožnika sta trdila in dokazovala, da se je dovozna pot uporabljala le nekajkrat na leto, in sicer, za vožnjo lesa in drv iz gozda, zaradi košnje in obračanja sena ter odvoza krme in nabiranja gozdnih sadežev. Tožnika tožbeno tako nista zatrjevala, da bi dovozno pot uporabljala tekom celega leta, neprestano, niti nista zatrjevala, da bi se po tej poti vozili z kakršnikoli drugimi motornimi sredstvi ali vozili, kot le s kmetijskimi stroji, to je traktorji in priključki k le-tem. S priposestvovanjem je mogoče služnost pridobiti le v takšnem obsegu in na takšen način, kot se je izvrševala v priposestvovalni dobi. Odločitev o tem, da obstoji stvarna služnostna pravica peš hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in drugimi vozili, predstavlja prekoračitev trditvene podlage in je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnika sta uporabo služnostne poti zatrjevala in uveljavljala le zaradi kmetijskih opravil, ki so se izvajala nekajkrat letno. V tej zvezi se prvotožena stranka sklicuje tudi na mnenje, ki ga je Vrhovno sodišče RS v zvezi z vprašanjem dopustnosti širitve služnosti sprejelo na občni seji dne 24. in 25. 6. 1975 in v katerem je postavilo kriterije, kdaj uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti. Tako je sodišče prve stopnje v tej smeri dejansko stanje nepravilno ugotovilo in je tudi napačno uporabilo materialno pravo, to je določbo 217. člena SPZ. Prav tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe med seboj v nasprotju. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I. in točki II. izreka sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba je bila vročena tožečima strankama, ki sta nanjo odgovorili. Po mnenju tožečih strank je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da sta tožeči stranki stvarno služnost ves čas izvrševali, tudi od maja 2016 dalje in sicer pravno, s tem, ko sta dne 20. 6. 2016 vložili tožbo zaradi motenja posesti in sicer po tem, ko je prvotožena stranka protipravno preprečila nadaljnje izvrševanje služnosti, do takrat več desetletij obstoječe in izvrševane služnosti. Prvostopno sodišče je tudi pravilno in v skladu z ustavljeno sodno prakso odločilo, da tožba zaradi motenja posesti predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti. Kaj naj bi pojem neprava posest pomenil, prvotožena stranka sploh ni pojasnila, dejstvo pa je, da pojem neprava posest v pravu sploh ne obstaja in si ga je prvotožena stranka izmislila za potrebe te pravde. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi prvostopno sodišče moralo ugotavljati kvalifikacijo posesti za nazaj. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravni predniki sporno služnost nemoteno uporabljali že od leta 1968 dalje in so to služnost že leta 1988 priposestvovali. Tako predmetna služnost, po pravilnih zaključkih prvostopnega sodišča, obstaja že vse od leta 1998 dalje. S to sodbo je sodišče prve stopnje zgolj ugotovilo obstoj, že priposestvovane stvarne služnosti, nikakor pa te služnosti s sodbo ni ustanovilo. Tožeči stranki v odgovoru navajata, da je bil predlog za izvršbo na podlagi sklepa z dne 24. 9. 2019, to je P 174/2016 nedvomno vložen pravočasno, zato je pritožbena zatrjevanja, da naj bi izgubili svojo pridobljeno pravico brez vsakršne dejanske in pravne osnove.Pravočasnost vložitve predloga za izvršbo je nepomembna, saj je namreč nedvomno, da konkretni rok, ki bi v primeru nepravočasne vložitve predloga za izvršbo ponovno začel teči po pravnomočnem zaključku motenjske pravde, to je od 20. 11. 2019 do vložitve tožbe zaradi pravice služnosti z dnem 28. 9. 2020, ni potekel. Tožeči stranki sta služnost na predmetni poti pridobili že leta 1988 in sicer s priposestvovanjem, to je na originaren način in so zato neutemeljene pritožbene trditve, da naj bi sklep sodišča tožečima strankama nudil le začasno nepravo posestno varstvo. Po mnenju tožečih strank, vložitev motenjske tožbe pomeni pravno izvrševanje služnosti, ki prekine proces osvoboditve služnosti. Motenjska tožba predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki prekine proces osvoboditve služnosti, zaradi česar v času teka motenjske pravde 3-letni rok iz 1. alineje 223. člena SPZ, ni tekel. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da naj bi tožeča stranka zaradi nepravočasne vložitve predloga za izvršbo z dne 21. 5. 2016 izgubila pravico do posesti. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o domnevno napačni dokazni oceni in napačni uporabi materialnega prava, glede odločitve o obsegu priposestvovane služnostne pravice. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj bi odločitev sodišča o obstoju stvarne služnosti pravice peš hoje in voženj z vsemi motornimi in drugimi vozili ter z neomejeno uporabo dovozne poti, predstavljala prekoračitev trditvene podlage. Tožeči stranki sta namreč tekom spora zatrjevali, da sta skupaj s svojimi pravnimi predniki, že najmanj od leta 1968 dalje redno uporabljali predmetno dovozno pot za peš hojo in vožnjo z motornimi vozili ter s kmetijsko mehanizacijo, za potrebe obdelave in koriščenja svojih nepremičnin, ki sta jih tožeči stranki tudi podrobno opisali. Sodišče prve stopnje je v sodbi ustrezno obrazložilo, da sta tožnika, skupaj s svojimi pravnimi predniki predmetno služnostno pot na opisan način uporabljala večkrat na leto, z namenom obdelave svojih kmetijskih in gozdnih parcel in sicer zaradi košenj trave, ki jo opravljata trikrat do štirikrat na leto, za vožnje gnoja in brananja spomladi in jeseni ter za spravila lesa iz gozda, pozimi in spomladi ter čiščenja gozda spomladi. V konkretnem primeru ne gre za razširitev služnosti in se zato prvotožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na načelno pravno mnenje VS RS z dne 24. in 25. 6. 1975. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje, v preostalem delu pa je neutemeljena.

5Pritožbeno najprej prvotožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je sprejelo v zvezi s tem, da ni prišlo do takoimenovane osvoboditve služnosti na podlagi zakona. Tožene stranke so namreč ugovarjale, da je stvarna služnost prenehala, ker se je lastnik služeče stvari, to je prvotoženec uprl njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari, to je tožnika pa svoje pravice tri leta zaporedoma nista izvrševala. Sodišče prve stopnje se je do tega ugovora opredelilo v točkah 9., 15. in 17. obrazložitve in s to obrazložitvijo se v celoti strinja tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje se je pri uporabi določbe 1. alineje 223. člena SPZ, opredelilo do zatrjevanja toženca do takoimenovane osvoboditve služnosti, ki je posebna kvalificirana oblika prenehanja stvarne služnosti, zaradi neizvrševanja služnosti. Bistven pogoj za nastop osvoboditve je, da lastnik služeče nepremičnine prepove izvrševanje stvarne služnosti. Ta prepoved je lahko verbalna ali pa gre za dejanje, ki pomeni fizično oviro za izvrševanje služnosti. Pomembno je, da lastnik gospodujoče nepremičnine zaradi tega resnično preneha z izvrševanjem služnosti, ter da je to nasprotovanje lastnika služeče stvari jasno in nedvomno izjavljeno lastniku gospodujoče stvari. Prvotožena stranka je zatrjevala, da tožeči stranki vse od leta 2016 po sporni služnostni poti ne moreta več voziti, ker jima je to preprečil, čemur tožeči stranki nista nasprotovali, nasprotno, tudi sami sta zatrjevali, da od takrat dalje tam ne moreta več voziti in to izključno zaradi protipravnih ravnanj prvotožene stranke. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika predmetno služnost ves čas izvršujeta dejansko, nato pa v pravnem smislu tudi po letu 2016, saj sta vložila tožbo zaradi motenja posesti in sedaj še to, predmetno tožbo. Sodišče prve stopnje je v točki 17. obrazložitve zavzelo pravilno stališče, da mora stanje neizvrševanja služnosti trajati tri leta in z iztekom časa neizvrševanja, stvarna služnost preneha na podlagi samega zakona. Gre za takoimenovano osvoboditev služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Ta proces pa prekinja vsaka ponovna izvršitev služnosti, ki je lahko ne le dejanska, ampak tudi pravna, ko lastnik gospodujočega zemljišča vloži zahtevo za pravno varstvo zoper tistega, ki služnost preprečuje. Tožnika sta v konkretnem primeru vložila tožbo zaradi motenja posesti, ki predstavlja ustrezno obliko pravnega varstva, ki je prekinil proces osvoboditve služnosti.¹ Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da sta tožnika z vloženo tožbo kot s pravnim dejanjem, ki prekine proces osvoboditve služnosti, tudi prekinila proces osvoboditve služnosti. Tožba zaradi motenja posesti je bila vložena 20. 6. 2016. Sklep opr. št. P 274/2019 je postal pravnomočen dne 19. 11. 2019, izvršljiv pa 26. 11. 2019. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavzelo stališče, da navedbe glede prepozno vloženega predloga za izvršbo na podlagi Sklepa o motenju P 274/2019 z dne 24. 9. 2019 niso relevantne, saj je bila doba neizvrševanja služnosti prekinjena, že z vložitvijo motenjske tožbe in ne šele z vložitvijo predloga za izvršbo. Izhodišče za presojo oziroma merilo za to, ali je bila pravica uveljavljena in izvršena, ne more biti zgolj končni uspeh izvršitve oziroma uveljavitve pravice. Zastaranje oziroma proces osvoboditve služnosti je začel teči spet 20. 11. 2019, po pravnomočnosti motenjskega sklepa in do vložitve predmetne tožbe dne 28. 9. 2020, še ni potekel. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v času teka motenjske pravde od 26. 6. 2016 do 20. 11. 2019 3-letni rok iz 1. alineje 223. člena SPZ ni tekel, prav tako se je tek tega roka, ponovno prekinil, z dnem vložitve predmetne tožbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da ugovor prvotožene stranke, da naj bi stvarna služnost prenehala iz razlogov, ker se je lastnik služeče stvari uprl njenemu izvrševanju, lastnika gospodujoče nepremičnine pa svoje pravice 3 leta zaporedoma nista izvrševala, ni utemeljen, saj sta tožnika služnost ves čas dejansko izvrševala, z vložitvijo tožbe pa pravno. Sodišče je tožnikoma verjelo, da nikoli nista imela namena, da se ne bi več vozila po tej služnostni poti, saj je to edina pot, po kateri lahko hodita in vozita do svojih nepremičnin. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 223. člena SPZ. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnikoma vrnjena le neprava posest nad dovozno potjo s sklepom P 274/2019, vendar sta tožnika opustila izvršitev sklepa iz motenjske pravde, zaradi česar sta svojo pridobljeno pravico po zakonu izgubila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pravilno obrambno sredstvo tožnikov pred osvoboditvijo služnosti bila vložitev motenjske tožbe zaradi protipravnega ravnanja prvotožene stranke, ki je zaprla služnostno pot. Prvotožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da tožnika nista pravočasno zahtevala vračila odvzete posesti, ker nista pravočasno vložila predloga za izvršbo, ki bi jima omogočil vrnitev posesti. Sodišče prve stopnje je dejstvo vložitve tožbe za motenje posesti pravilno upoštevalo kot tisto odločilno pravno dejstvo, na podlagi katerega sta tožeči stranki izkazali, da sta prekinili proces osvoboditve služnosti.

6Tožeči stranki sta prekinili proces osvoboditve služnosti po prvi alineji prvega odstavka 223. člena SPZ, z vložitvijo tožbe zaradi motenja posesti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da sta tožnika priposestvovala predmetno služnost na podlagi določb Obče državljanskega zakonika (ODZ), ki je veljal do uveljavitve Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih in tudi po določbi Stvarnopravnega zakonika. V določbi prvega odstavka 266. člena SPZ je določeno, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka in dokazne ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je za računanje poteka priposestvovalne dobe, v konkretnem primeru potrebno šteti že leto 1988. To pomeni, da sta tožnika vse do leta 2016 na podlagi priposestvovanja služnosti lahko izvrševala to služnost, ker so jo izvrševali starši prvotožnika in to neovirano, vse od leta 1968 dalje. Tožeči stranki sta tako služnost izvrševali opazno in na transparenten način in nemoteno do takrat, ko je prvotožena stranka v letu 2016, to onemogočila. V letu 2016 pa je tako tožeča stranka imela neposredno posest nad, v tožbi zatrjevanimi nepremičninami in sicer v smislu izvrševanja služnostne poti, kot je opisano v sodbi sodišča druge stopnje. Gre torej za originarni pridobitni način stvarne služnosti in so zato neutemeljene pritožbene trditve prvotožene stranke, da tožeči stranki nista imeli pravico služnosti, temveč le začasno nepravo posest, kot obliko neprave posesti. Zato je sodišče tudi v zadevi P 274/2016 nudilo tožnikoma sodno varstvo, kar je v smislu prvega odstavka 223. člena SPZ pomenilo, da v času od vložitve motenjske tožbe in obstoja pravde, to je od 20. 6. 2016 do 20. 11. 2019, triletni rok iz 223. člena SPZ ni tekel, prav tako pa se je tek tega roka, ponovno prekinil z dnem vložitve tožbe za ugotovitev služnostne pravice. Tožeči stranki sta od nastalega motenja naprej izvrševali služnostno pravico pravno, saj jima je bila v dejanskem pogledu le-ta onemogočena. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno opredelilo do pretrganja triletnega roka za osvoboditev služnosti in pravilno, ni upoštevalo navajanj tožene stranke, da je pravno pomembno ali bosta tožeči stranki v izvršbi za izvršitev tega sklepa tudi uspešni, kar naj bi bil pogoj za prekinitev osvoboditve služnosti. Triletni rok iz 1. alineje 223. člena v času od vložitve motenjske tožbe naprej ni tekel, ta rok se je ponovno prekinil z dnem vložitve te tožbe. Tožnika sta tako z vloženo tožbo kot s pravnim dejanjem, ki prekine proces osvoboditve služnosti, ta proces pravno tudi prekinila. Dejstvo, ali sta pravočasno zahtevali vračilo odvzete posesti v izvršbi, tako sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno, ni upoštevalo. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena, in ugovor osvoboditve služnosti tožene stranke po 1. alineji 223. člena SPZ, ni bil utemeljen in je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo materialnopravno stališče do tega vprašanja.

7Delno pa je utemeljena pritožba prvotožene stranke glede odločitve o obsegu priposestvovane služnostne pravice. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožnikov, potrjenih z izpovedbami zaslišanih prič, da se je po sporni poti do nepremičnin last tožnikov dostopalo vse od leta 1968 dalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prvotožena stranka vedela za hojo in vožnjo po služnostni poti, čeprav ta služnost v zemljiško knjigo ni bila vpisana. Tožnika in tudi številne priče so potrdile, da se je služnost izvrševala opazno in na transparenten način. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika večkrat na leto, z namenom obdelave svojih kmetijskih in goznih parcel uporabljala služnostno pot. Kmetijske površine in gozd sta obdelovala na opisan način, s ponavljajočimi se dejanji. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbam prič in tožnikov, da se je na travnikih last tožnikov kosilo trikrat do štirikrat na leto, spomladi so vozili gnoj, potem se je branalo, jeseni so spet vozili gnoj in gnojnico in kmetijske površine so se uporabljale. Vozili so pozimi, spomladi so čistili. V gozdu so delali, kadar se je sekalo in čistilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da sta tožnika uspela dokazati, da sta na spornih nepremičninah priposestvovala služnost zaradi ponavljajočih se dejanji, ki sta jih izvajala kot lastnika gospodujočih zemljišč in sta jih uporabljala krajevno običajno in primerno pogosto. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta tožnika večkrat na, v tožbi opisan način skozi celo leto, z namenom obdelave svojih kmetijskih in gozdnih parcel uporabljala služnostno pot. Vse priče so izpovedale, da se je vozilo s traktorji, kosilnico in vozilo se je z nakladalko, iz gozda pa z vitlo in prikolico. Priče so izpovedale, da sta tožnika oz. pravni predniki po tej poti vozili s traktorji in s kmetijskimi stroji. Zato so delno utemeljene pritožbene navedbe prvotožene stranke, da bi sodišče prve stopnje lahko ugodilo zahtevku le v tistem obsegu glede izvajanja služnosti, kot ga je dejansko ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnika izvrševala stvarno služnost v obliki peš hoje in voženj z traktorji in s kmetijskimi stroji, je tako pravilen materialnopravni zaključek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo obseg stvarne služnosti pravice le do peš hoje in voženj s traktorji in kmetijskimi stroji, ne pa z vsemi motornimi vozili in to le z namenom obdelave kmetijskih in gozdnih parcel pravnih prednikov, sedaj v lasti tožečih strank. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo, in ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje izvrševanja služnosti. Po določbi prvega odstavka 219. člena SZ se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar. Ker je tako sodišče prve stopnje ugotovilo izvrševanje stvarne služnosti le na način za uporabo peš poti in za vožnje s traktorji in kmetijsko mehanizacijo, je zato odločitev o večjem obsegu, to je za vožnje z vsemi motornimi vozili, ker to ni bilo ugotovljeno, nedokazano in zato sodišče prve stopnje ne bi smelo v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in bi moralo odločiti tako, kot je odločilo sodišče druge stopnje in višji tožbeni zahtevek glede vožnje z vsemi motornimi in drugimi vozili zavrniti. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tako odločilo sodišče druge stopnje.

8Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu, kjer navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugoditi zahtevku o priposestvovanju stvarne služnosti, ker se je dovozna pot uporabljala nekajkrat na leto in sicer le za vožnjo lesa in drv iz gozda, zaradi košnje in obračanja sena ter odvoza krme in nabiranja gozdnih sadežev. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno dokazno oceno, da se je na način kot se je dovozna pot uporabljala, uporabljala tako, da je zadoščeno pojmu priposestvovanja stvarne služnosti. Sodišče prve stopnje je sledilo trditvam tožnikov, potrjenih z izpovedbami prič, da se je po sporni služnostni poti dostopalo peš, s traktorji in kmetijsko mehanizacijo vse od leta 1968 dalje. V tem obdobju do leta 2016, to je v 48 letih niti pravnim prednikom tožnikov, niti tožnikoma, uporabe te poti ni nihče preprečeval. Sodišče je ugotovilo, da uporabo te poti ni nihče preprečeval, omejeval ali tožnikoma oziroma pravnim prednikom, uporabo kakorkoli prepovedoval. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da sta za to obdobje tožeči stranki uspeli izkazati uporabo služnostne poti v zadostnem obsegu, da jima na podlagi tega, utemeljeno pripada pravica služnosti, na podlagi priposestvovanja. Tožnika sta povedala, da se na travnikih kosi tri do štirikrat na leto, spomladi se vozi gnoj, potem se brana, jeseni se spet vozi gnoj, gnojnica in brana se. Vozi se pozimi, spomladi in gozd se mora čistiti. Vsa ta opravila, ki potekajo tako tekom celega leta za potrebe kmetijskih in gozdnih parcel, so potrdile tudi zaslišane priče in sodišče prve stopnje je takšno izvrševanje služnosti opredelilo kot potrebna, ponavljajoča se dejanja lastnika gospodujočega zemljišča, ki jih je izvrševal krajevno običajno in z namenom uporabe za potrebe svojih nepremičnin, primerno in pogosto. Tožnika sta večkrat na leto, z namenom obdelave svojih kmetijskih in gozdnih parcel uporabljala služnostno pot. Ker gre za ponavljajoča se dejanja čez daljše časovno obdobje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je takšno izvajanje služnosti, pravilno vodilo k priposestvovanju služnosti kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 12. obrazložitve. Zato je sodišče druge stopnje delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje le v delu, da se dovoli služnostna pravica hoje in voženj s traktorji, vključno s kmetijsko mehanizacijo, z namenom obdelave kmetijskih in gozdnih parcel, last tožnikov, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9Tako se izkaže za pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbenemu zahtevku sicer v nekoliko prevelikem obsegu glede uporabe vseh motornih vozil, ugodilo. Tožnika sta tako s hojo, kot vožnjo s traktorji in kmetijskimi stroji po dovozni poti, razvidni iz orto foto načrta z dne 1. 6. 2015 ter iz prikaza parcel z vrisano traso služnosti poti z dne 8. 9. 2020, priposestvovala služnost in sta tako originarno pridobila služnostno pravico na teh poteh, saj sta sama in s pravnimi predniki, kot lastnika gospodujočega zemljišča dejansko izvrševala služnost več kot 20 let, nobena od toženih strank oz. njihovih pravnih prednikov kot lastnikov služeče stvari pa temu do leta 2016 niso nasprotovali. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo le v delu, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in sicer ob uporabi določbe 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje obsega izvrševanja služnosti pravilno ugotovilo, pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo v sodbi, sicer pravilno citirano materialno pravo. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, mogoče jo je pritožbeno preizkusiti in zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP v preostalem, še izpodbijanem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem nespremenjenem obsegu potrdilo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem obsegu izvajanja služnosti, glede utemeljenosti zahtevka za priposestvovanja pa ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa tožečima strankama povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila stroške za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk in za dodatek za zastopanje dveh strank 37,5 točke ter za izdatke 8,25 točke, vse to je utemeljeno v določbah Odvetniške tarife (tar. št 21 in ostale). Skupaj znašajo tako pritožbeni stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo 420,75 točke, kar ob njeni vrednosti 0,60 EUR, skupaj z 22 % DDV znaša 307,98 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožečima na način kot je to določeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

¹ Tako tudi sodba VSK Cp 1177/2008 z dne 10. 2. 2009.